Queensryche : Dedicated To Chaos

0 20

Založba: Roadrunner Records
Datum izida: 21.06.2011
Produkcija: Kelly Gray
Dolžina albuma: 70.51
Zvrst: Art Metal


Kaj sploh še povedati o skupini, ki proda v karieri preko 20. milijonov studijskih albumov, se prebije v lestvico top ten hitov, obrede svetovne odre v družbi skupin, kot so Metallica, AC/DC, Def Leppard, Bon Jovi, Guns N’ Roses, Kiss, Iron Maiden, Dream Theater? Pravzaprav ta dejstva sama po sebi narekujejo, da Queensryche že lep čas ne potrebujejo več prav nobenega dokazovanja pred občo glasbeno srenjo.

Queensryche so vselej veljali za glasbene inovatorje, naklonjeni integraciji svežega eksperimentiranja. Poguma v tem oziru skupini ni nikdar primanjkovalo. Težava je nastopila le potem, ko so vsi zahtevali reinterpretacijo albumov “Operation Mindcrime” in “Empire”. Za skupino krstni blagoslov ali prekletstvo, pa leži zlasti v dejstvu (kar je nemara edinstven historični fenomen v rocku), da so Queensryche izšli iz zametkov ameriškega speed metala (zgodnji brat dvojček v tem oziru so jim bili npr. Fates Warning) in ohranili definicijo kitarske fraze “v metalski rabi” jasno integrirano tudi še na “Promised Land”, pa čeprav že davno, davno tega, niso več igrali “čistega” metala (od leta 1986 dalje ne več). To pomeni, da so v osemdesetih pridobili večinsko podporo zvestega metalskega občinstva. A ko se enkrat tej zvestobi izneveriš, si resnično pahnjen v nemilost. Vsi ljubitelji metala, ki postavljajo na prvo mesto jedilnih listov Queensryche diskografije ravno “Operation Mindcrime”, z jasnim odmikom od metala v art rock (kar je že samo v tej točki kontroverzno dovolj), še danes niso pripravljeni žrtvovati kanček inteligenčne prožnosti možganskih vijug, da bi doumeli, da je izrazni domet Queensryche že davno presegel omejevanje z metalom.  Queensryche so skupina, ki lahko poseže v igranje slehernega žanra in več. V fuzijo različnih žanrskih oblik glasbene pojavnosti  univerzuma. Pravzaprav ne poznajo omejevanja in ga niti ne želijo poznati. Da. Nemara že ugibate in dejansko je res. Pred nami je eksperimentalen in raznolik album, ki je v post “Hear In The Now Frontier” obdobju daleč najbolj posrečeno sestavljen skupaj.  Provokacija je torej drugo ime za Queensryche.

To je album, ki zahteva čas, da se uleže. Zato je potrebnih več rotacij v predvajalniku. Seveda se ga obvezno posluša na slušalke, saj je opremljen z vrhunsko produkcijo prelivanja mnogih zvočnih kolažev, katerih tančice boste lahko odstirali še dolgo časa, ko boste uživali vsebino tega albuma. Kdor albumu ni pripravljen posvetiti delček časa, se naj raje ne ubada z njim. Je namreč izredno globok in kot tak zahtevnejši. A ko se enkrat dotakne s svojo globino tudi najbolj odmaknjenih delčkov poslušalčeve duše, postane vztrajanje bogato nagrajeno.

Če boste hitro preleteli seznam skladb verzije albuma “Dedicated To Chaos” z dodanimi bonus skladbami, boste ugotovili, da je minutaža albuma skorajda povsem zapolnjena na zgoščenki. In to pot je prav neverjetno, da je ni skladbe na albumu, ki bi jo lahko razglasil za “filler” – kradljivca minutaže, ali lepše povedano “glavoboljca” . Vsak dotik aranžiranja na tem albumu ima svoj smisel, saj lahko hipoma izluščimo nenehno prisotnost unikatnega glasbenega značaja Queensryche eklektizma vdahnjenega v še tako drzno izzivalno pečanje z glasbenim eksperimentiranjem,  da zdrži vsaka poteza eksperimentiranja prav vso kredibilnost. Tu je tudi trenutek hrabrosti in radovednosti, ki bi ob privzetih rešitvah eksperimentalnega pečanja skoraj dosegel obraten efekt. Govora je o skladbi Wot We Do, ki jo lahko že male korekture poljubnega glasbenika odpeljejo v dub/hip-hop sfere, pa vseeno je zasedba z dotiki eksperimenta mojstrsko obrnila vso situacijo sebi v prid in izbojevala novo malo zmago. In na koncu postane jasno, zakaj je skupina vključila na album štiri bonus skladbe. Postane tudi jasno zakaj je izbrala način njihove vključitve na sredino redosledja predvajanja. Preprosto so se fantje zavedli njihove kvalitete, ki ne zaostaja prav v ničemer za regularnimi skladbami novega albuma. Tudi v njih skupina preseneča z izredno svežino rabe novih glasbenih idej, zato te skladbe niti ne potrebujejo oznake “bonus”.

Provokativno lahko zveni tudi to, da so Queensryche na  novem albumu ponesli karizmo preteklih albumov, da tudi tistih iz njihove zlate dobe, ki definirajo zvok in slog najbolj uspešnih dveh, v izrazno živopisan mozaik skladb, kot ga od skupine še nismo nikdar izkusili. Da. Odskočna deska je odličen predhodnik “American Soldier”, a  s to temeljno razliko, da so se Queensryche to pot povsem odvezali vseh spon tudi v smislu konceptualizacije sporočila, kar je skupini omogočilo, da se v ustvarjalnem smislu polno razmahne in se poda na nova obzorja glasbenega ustvarjanja. Vse je tu. Razlika je le ta, da se manifestira danes drugače, kot nekoč. Vsi Queensryche elementi. Vključno s perfekcijo podajanja verzov Geoffa Tatea, ki v ustaljenem standardu teatralne interpretacije prežete s subtilnostjo ohranja primat prvega nosilca obraza Queensryche artizma. Novi album nima več namerno “razmazanega” pri-občutka Seattleskega porekla skupine, kolaži so združeni med seboj z več zvočne kontrole, a obenem ohranjanjo vso dinamiko in spektralno globino.

Queensryche so vselej sloveli po grabežljivosti kompaktnih ritemskih struktur. V sleherni produkciji, na sleherni točki svojega artističnega zorenja. In ta element je posebej na novem albumu znatno poudarjen. Integralni del aranžmajske strukture samih skladb, ki nudi znatno podporo Geoffovi vokalni multi facetnosti v nizanju razpoloženjskih stanj, odpade to pot v levjem deležu na ritemsko navezo Eddie Jackson – Scott Rockenfield. Sanjavo razpoloženjska zaključna skladba Big Noize je najlepši neposredni indikator tega albumskega principa. Poseduje bogato zvočno dimenzijo kontrastiranja Tateove enkratne interpretacije z razgibano toplo zvenečo ritem linijo, vrhunskega melodičnega izkoristka rabe vokalne artikulacije. V to materijo so vpete kitare, kot dodatno melodično polnilo, ki uspešno fiksira drama – teatralno, domala psihadelično razpoloženje zadnje skladbe. Enkratna glasbena zmes polna eklektičnosti, ki je plod izjemne artistične zrelosti, večplastnega dojemanja glasbe, a obenem jasno profilirane unikatne art rockovske drže skupine, izstopajoče progresivne biti na novem izdelku.

Ta moment intenzifikacije dela ritem sekcije, prihaja skozi minutažo albuma v različnih odmerkih na površje, čuti pa se njegovo polno utripanje, ki v produkciji v slehernem trenutku izstopa. Get Started voluminozno odebeljene basovske noge je rockovsko neposredno uperjen trenutek albumu, ki hipoma oriše sliko Queensryche art rocka nove dobe. Hot Spot Junki se prelije po dveh minutah in pol v instrumentalni del rabe kitar, ki jih ni težko povezati s triki “Operation Mindcrime” albuma. Michael Wilton na delu pač. Got It Bad je že prav nesramno plesno strukturiran z ritmiko tipične funkovske zasnove. Nadvse uspešno pečanje  s pop elementom torej. Če ste prenesli lahko Gonna Get Close To You, boste Got It Bad še lažje.  Around The World je kandidat za hit. Skladba čvrstega ritmičnega prijema ter dovršene spevnosti, nekaj kar pač Queensryche nosijo v malem mezincu, le skozi kariero se ta moč izraža v različnih pojavnih glasbenih oblikah. Odlična skladba striktno pozitivne vibracije. Sledi prvi trenutek albuma višje eksperimentalne vsebnosti. Vključi se saksofon, celo Hammond, občasno kitarski riff plastovite zareže skozi! Higher. Skladba prelivanja zahtevnih ritemskih tekstur, povsem nepredvidljivega razvoja dogodkov, s srednjim instrumentalnim delom, ki se dotika elementov jazz glasbe. Skladba vzjaše nai dobesedno progresivnem naboju,v pravem pomenu tega pridevnika.  Higher je zanimiv še po izhodnem delu. Zaključek se razvija kaotično in povsem kompatibilno izhodnemu triku kaotičnega prelivanja vzklikov uporabljenih davno tega v skladbi Eyes Of A Stranger z zaključno detonacijo: “Revolutiuon”! Tu je znova intenzivneje hreščava Retail Therapy, ki razbremeni zahtevnost predhodne skladbe, takoj za njo pa novi vrhunec albuma v silno mračni At The Edge, ki prinaša izjemno kombinacijo samoniklega ritemskega podvozja na katerem sloni odlična zavesa vzorčenja, palet prosto plavajočih kitarskih akordov in fascinantne integracije saksofonske solaže, ki razbremeni stanje kataklizme. Broken s predzankom “bonus” vsebuje že nekoč uporabljen štos Geoffove interpretacije “Hush, hush”, čeprav je ta balada mračne koprene svetlobne milje oddaljena od Silent Lucidity. Takoj za njo sledi odlična “bonus” skladba in še ena balada Hard Times, ki bazira v celoti na organskih kolažih in s povsem drugačnim vzdušjem, glede na turobno Broken. Drive ni priredba hita skupine Cars, pač pa znova dvigne nivo adrenalina rockovske naglice na albumu. Ta skladba poseduje kanček dovtipov post punka osemdesetih, seveda skozi eklektizem Queensryche prijemov je to komaj zaznavno, krasi jo izreden dualizem mračnega vzdušja kitice in soja svetlobe v refrenu. Razgibana raba perkusij in bobnov ter bistre rabe zvočnega vzorčenja stopata v ospredje v bonus skladbi I Believe. Greh bi bil tudi, da četrta bonus skladba LuvinU ne bi bila vključena na nabor materiala novega albuma. Naj bode v uho še tako močno raba efektov skozi katere je speljan Geoffov vokal, pa znova dviguje to skladbo na nivo visoke kvalitete v melodičnosti mojstrsko razgibana in čvrsto podkovana ritem sekcija. Zminimalizirani kitarski frazi ostane le še toliko prostora, da lahko opozori nase v solaži zasoljenih arabesk, kar več kot zadošča. Metalci! Tu je nekaj za vas saj metaski riff končno stopi v ospredje v valeči se I Take You. Riff, ki nekaj malega dolguje skladbi Kashmir zasedbe Led Zeppelin, pa pooseblja skladbo The Lie v kitarski frazi njene kitice. To je znova skladba izjemnega Rockenfieldovega dela na bobnih, ki prevzema izrazni primat.

Razgibanost med skladbami, kot sama razgibanost znotraj skladb je tudi plod upoštevanja idej glasbenikov in producentov, ki so tako ali drugače prispevali svoje ideje v fazi snemanja albuma in jih je jedro članstva skupine Queensryche upoštevalo.

Da “zaključimo”. Izjemen album! Brez napake. Queensryche so z njim dejansko uspeli kronati obdobje nove ere, ki ga je injicirala izdaja  albuma “Hear In The Now Frontier” (1997)! “Dedicated To Chaos” je album silno mračne, skorajda apokaliptične atmosfere, v skladu z njegovim naslovom. Art rock značaj skupine je na tem albumu dosegel nivo zrelosti, ki vzdrži sleherni pomen oznake progresivno (v osnovnem pomenu te besede). Queensryche so s to izdajo pokazali, da se neobremenjeno razvijajo dalje in širijo svoj domet na polja neodkritih in še nedoseženih glasbenih dimenzij. Eksperiment je orodje, ki ga Queensryche vešče obvladujejo in obvladujejo njegovo energijo, kot svoj žep. Nadgrajuje odličnost predhodnika “American Soldier”, saj premore še več svežega izzivanja, ki v sleherni sekundi brez težav prenaša ustaljene aksiome osnov Queensryche eklektizma. Najbolj eksperimentalen album Queensryche kariere na katerem je skupini brez napake uspelo združevanje več navidezno nepremostljivih glasbenih žanrov s prvinami Queensryche artizma.

Ob vsej odličnosti pa je nekaj zagotovo. Album bo ostal večinoma spregledan. Krivično. Saj ne zaostaja za bravurozno ero osemdesetih v ničemer, zgolj v podajanju idej, ki pa ohranjajo vso kredibilnost, če že primerjamo obe eri. Še več. Jo nadgrajujejo. Nenehna sprememba se za Queensryche torej ni ustavila. Lahko le rečemo da se je sklenil nek krog, v katerem so Queensryche dorekli vse tisto kar so skušali bolj ali manj učinkovito iskati in podati svetu na albumih med letoma 1997 in 2009. “Dedicated To Chaos” je točka, ki pravzaprav ne pozna hibe, skupini pa je z njim uspelo poseči na polja novih dimenzij, ponesti svoje unikatno izrazoslovje na nov nivo ter iztržiti tudi v prihodnje vso artistično svobodo, skozi katero lahko napovemo nov navdušujoč naslednik albuma “Dedicated To Chaos”. Kam se bodo takrat podali Queensryche pa je dejstvo, ki naj nekaj časa pošteno buri duhove. Album nosi silno mračno atmosfero, zahvaljujoč zlasti rabi vokala in vokalnih harmonij. Ravno integracija vokalov dodaja občutek alternativnega, ob katerem ostaja progresivni obraz Queensryche neomadeževan.

avtor: Aleš Podbrežnik
ocena: 8.5 / 10


Queensryche – Get Started (uradni video)

Skladbe:
1. Get Started (3:33)
2. Hot Spot Junkie (3:57) 
3. Got It Bad (3:45) 
4. Around the World (5:10) 
5. Higher (4:00) 
6. Retail Therapy (4:13) 
7. At the Edge (6:03) 
8. Broken (bonus skladba)(3:51) 
9. Hard Times (bonus skladba) (5:32) 
10. Drive (4:53) 
11. I Believe (bonus skladba) (3:29) 
12. LuvnU (bonus skladba) (3:53) 
13. Wot We Do (3:45) 
14. I Take You (3:50) 
15. The Lie (4:18) 
16. Big Noize (6:35)

Zasedba:
Geoff Tate – vokal, saksofon
Michael Wilton – kitara 
Eddie Jackson – bas kitara 
Scott Rockenfield – bobni, tolkala, klaviature 

Kelly Gray – kitara 
Parker Lundgren – kitara 
Randy Gane – klaviature 
Miranda Tate – spremljevalni vokal 
Jeson Ames – spremljevalni vokal

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki