Toby Hitchcock : Mercury’s Down

0 50

“Kjer leži melos in energija Survivor, Pride Of Lions, solo del Jima Peterika ali Jimija Jamisona, domuje tudi navdih za “Mercury’s Down”.  “

Založba: Frontiers Music Srl.
Datum izida: 26.08.2011
Produkcija: Eric Martensson
Dolžina albuma: 54:55
Zvrst: AOR / Melodic Rock


Toby Hitchcock je še eno ime izmed lige vokalistov superiorno skvašenega glasa in stasa. Mlajše generacije. Vokalist je nase opozoril resneje v zasedbi Pride Of Lions, katere utemeljitelj in vodja je bivši Survivor mastermind Jim Peterik.

Biti v letih, ko si željan dokazovanja, nastopanja, ustvarjalnega glasbenega izražanja, pa obenem v tem odvisen od drugih, da zaženejo svoj projekt in/ali skupino dalje, katere del si, je lahko prav neljuba situacija. Seveda se pri Frontiers Records zavedajo velikih vokalnih talentov Tobyja, zato so potegnili zanimivo potezo in zbližali Hitchcocka s Švedskim multinistrumentalnim čarovnikom in producentom Erikom Martenssonom, sicer članom švedske AOR zasedbe Eclipse. Slednji je denimo v pretežni meri odgovoren za prvenec ameriško švedske melodične rock naveze W.E.T. z Jeff Scott Soto-m na vokalu, ki je v lanskem letu spravila od sebe visoko čislani studijski prvenec.

Švedi se lahko pohvalijo z mnogimi glasbenimi čudodelniki. V oziru transkripcije elementarnosti AOR izročila, dokazujejo vseskozi, da obvladujejo ta princip z mezincem leve roke. Eden takšnih vsestranskih mož, kot je Matensson (hkrati kitarski šreder, basist, klaviaturist, bobnar, aranžer, producent), ki poosebljajo vse v enem je tudi denimo Magnus Karlsson, ki je napisal cel zadnji album Magnum pevcu Bobu Catleyu, The Sweet pevcu Tonyju O’Hori, sodeluje v izdatni meri na vseh albumih projekta Allen/Lande in za povrhu igra v skupini, ki nima nobene povezave z melodičnim rockom. Pri Nemških power metal uzurpatorjih Primal Fear.

Vrnimo se k “Mercury’s Down”. Kjer leži melos in energija Survivor, Pride Of Lions, solo del Jima Peterika ali Jimija Jamisona, domuje tudi navdih za “Mercury’s Down”.   Martensson je pripravil torej vse ogrodje. Postavil komade. Od kitarskih fraz, katere je v aranžmajih previdno opremil in sočno kontrastiral s klaviaturami, ki seveda  oživljajo energijo osemdesetih. Martensson je genij. V kratkem času mu je uspelo spraviti skupaj zasnovo skladb, ki so v aranžmajih razgibane dovolj in album ne pozna sindroma kloniranja motivov. Stvar deluje, kot bi jo pri Frontiers Records dobesedno od Martenssona naročili.

Hitchcock, ki ga okarakterizira stanje duha, podano v drugem odstavku te recenzije, se je seveda z vso ihto in definitivnim prebitkom testosterona zaletel v material. Na Hitchcocku to pot stvari rastejo in padajo! On je tisti jeziček na tehtnici, od katerega je odvisno kam se bodo zavihtele skladbe. Tako energetsko, kot slogovno. West coast AOR princip, Survivor! Nemogoče je preslišati principa, ki ga je Toby osvojil pri Peterikovih učnih lekcijah. In kjer so blizu Survivor, so le odtenek dlje tudi Journey (Just Say Goodbye v refrenu nevarno vleče na Don’t Stop Believin’). Skladba kot je Strong Enough že prav nesramno neprikrito oživlja Survivor energijo. Vendar pa je to vse logično, glede na ozadje iz katerega izhaja Hitchcock. Zanimivi so dovtipi. Komad Let Go, skladba na tem albumu, ki se lahko pohvali s posebej odlično zapopranimi Martenssonovimi aranžmaji (mojstrskim prelivom dialoga kitar in klaviatur z močno učinkujočim drama teater momentom), optimalnim izkoristkom v lovljenju prave čvrste in definirane naveze, kompaktnosti relacije kitica – refren, bi lahko v kombinaciji z drugačnim tipom vokalista bila zapeljana v povsem drugo energetsko izrazno  smer, a tu je Toby Hitchcock, ki s svojim polom znova kremenito oživlja west coast AOR princip. Torej zveni album dejansko pol ameriško in pol skandinavsko.

Na albumu odstopa skladba Tear Down The Barricades. Tukaj se izdatno zaiskri melodični hard rock skandinavske šole, ki črpa navdih od pionirjev Rainbow. Vodilna kitarska fraza tega nikakor ne more skrivati. Melodični purizem striktnih klasičnih zasnov je poudarjen celo z melodičnim enostrunskim trzanjem preko posameznih kitarskih fraz, kar je pravilo heavy metala, a silno dobrodošla popestritev albuma “Mercury’s Down”. Neverjetno pa je samo dejstvo izrazne moči Hitchcockove figure, saj v refrenu znova zapelje komad popolnoma v “west coast” sfero. Takšno  energijo in princip ponovi naslovna skladba, ki zaključi album. A Different Drum je skladba v oziru dveh različnih pristopanj tega albuma naveze Martensson – Hitchcock, odlične kemične privlačnosti, ki ohranja največ Euro pridiha in s tem posledično tipične Scandi hard rock zabele.

Tak album pa ne skriva tudi minuse. Prvi je ta, da gre za umetno ustvarjeno navezo sodelovanja dveh glasbenikov, ki sta komunicirala med ustvarjanjem albuma večinoma preko e-mailov, pošiljanja mp3 vzorcev. Zato na albumu ni polno razvitega občutka dinamike in stvarnejšega preliva razpoloženjskih stanj, navkljub temu, da je Hitchcock izjemno sfokusiran v svojem delu, “ubije” pa s svojo briljantno podkovanostjo dokončno slehernega dvomljivca najkasneje v udarni melodramatični pol baladi One Day I’ll Stop Loving You, ki izkazuje tudi šansonjersko moč pevca. Delo dveh je seveda omejeno v razgibanosti, sploh če si ujet v AOR kalupe. V kolikor ni občutka, da je na albumu prisotna skupina, je težko doseči optimum prepričljivega učinkovanja same energije, ki je ujeta na zvočni nosilec. Tu torej prihaja tisti minus do izraza, ko deluje vključitev Martenssona, bolj kot ne dobro plačano naročilo s strani Frontiers Records. Seveda gre v prvi vrsti za prvenec Tobyja Hitchcocka, kar ni nujno najbolje. Mož je namreč toliko željan dokazovanja, da z vokalom na trenutke že prav pretirano polni razpoložljiv prostor v skladbah. Tako mnogokrat “povozi” kitarske okraske, celo izhodne solaže v skladbah. Zato je to, sicer zelo kakovosten in slehernega okušanja vreden izdelek, nekoliko težje pretočen album, za poslušanje kanček zahtevnejši in težje vžiga ob poslušanju na prvo žogo.

Kakorkoli obračam, je “Mercury’s Down” sila lep izdelek. Zanimiv bo za vse, ki se kurite na west coast AOR princip. Seveda se tale stavek bere, kot bi bil AOR v fokusu množic in napisan leta 1987, a je namenjen vsaj tisti peščici danes preživelih, ki vam je ta glasba pri srcu. Tudi “Mercury’s Dawn” vas nikakor ne bo zapustil v stanju ravnodušja.  Toby pa bo bojda kmalu odločneje zaposlen, saj naj bi se po napovedih založbe Frontiers Records njegov delodajalec Jim Peterik v prihodnjem letu vrnil na prizorišče z novo Pride Of Lions ploščo. V vmesnem času, pa si lahko učinkovito krajšate čas z “Mercury’s Down”.

avtor: Aleš Podbrežnik
ocena: 8.0 / 10


Seznam skladb:
1. This Is The Moment
2. Strong Enough
3. How To Stop
4. Let Go
5. One Day I’ll Stop Loving You
6. I Should Have Said
7. If It’s To Be (It’s Up To Me)
8. Just Say Goodbye
9. Summer Nights In Cabo
10. Tear Down The Barricades
11. A Different Drum
12. Mercury’s Down

Glasbeniki:
Toby Hitchcock – vokal, spremljevalni vokal
Erik Martensson – vsi instrumenti

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X