Založba: Frontiers Music Srl.
Leto izida: 2011
Dolžina albuma: 42.27
Produkcija: Airrace
Zvrst: AOR / Melodic Rock / Hard Rock
Kupi album!
Airrace so v rockerskem svetu znani predvsem, kot odskočna deska za Jasona Bonhama, kjer je sin slavnega bobnarja Led Zeppelinov Johna Bonhama začel s svojo glasbeno kariero, poznavalci pa bodo znali povedati, da je bil band svoj čas zelo cenjen v vodah melodičnega rocka. Airrace so svoj debitantski album “Shaft of Light” izdali oktobra 1984, strani glasbenih revij pa so se kar šibile pod težo superlativov, ki jih je prejemal v recenzijah takrat izdani studijski prvenec. Močno založniško zaledje, ki je v tistem času podpiralo vroči modni slog rock špure Airrace potrjuje tudi vključitev Beau Hill-a za producentsko krmilo (Ratt, Winger, Fiona…). Kljub pozitivnemu sprejemu in nastopi z velikani, kot so AC/DC, Queen in Meat Loaf, so Airrace vso stvar očitno vzeli premalo resno in že kmalu, natančneje poleti 1985, zaključili z delovanjem.
“Back To The Start” je natanko to na kar namiguje naslov albuma. Nadaljevanje s točke “Shaft Of Light”. In novi album deluje kot bi bil spisan, posnet in izdan leta 1985 in ne 2011. Obenem to namiguje tudi na dejstvo, da je zasedba spravila k življenju in reaktivirala za novi album stare in dolgo let zoreče glasbene ideje, saj dosegajo izjemno medsebojno strukturno raznolikost, album pa kot celota, posledično jasno izpostavljeno razgibanost in visoko vibrantno dinamiko mnogoterih razpoloženjskih stanj . Skupina je na novi album prenesla prav vso esenco, ki jo je poosebljala v kratkoživem obstoju sredi osemdesetih. Slog pisanja, aranžiranje, produkcija, občutek živega albuma, kot bi ga skupina s koncertom odigrala in posnela v studiu, kar uspeva v novih časih le še rock dinozavrom tipa Uriah Heep, Journey, Foreigner, Deep Purple, ko se lotijo svojih studijskih del. Ta občutek, kot bi bil “Back To The Start” odigran v sklopu studijskega koncerta, je prvi preverjeni dokaz, da četudi niste prebrali ničesar doslej o Airrace, preden ste si vstavili nov album v CD predvajalnik, je jasno, da se v njem vrti vsebina pristne stare rockovske šole. Glede nove produkcije, je ta precej bolj modro in zrelo zastavljena in potrjuje izredno izkušenost skupine. Vsebino osemdesetih je v polnosti povzela in ji nadela živo, dinamično, sočno izpolnjeno sliko zvočne preobleke.
Skladba Two Of A Kind je neposredna kombinacija dovtipov, ki izhajajo iz pionirstva rock skupin druge polovice sedemdesetih. Okrasni harmonizirani kitarski motiv nad vodilno frazo oživi metode produkcijskega pionirstva Boston, spremljevalne vokalne harmonije v refrenu dišijo naravnost v sozvočju iztočnic začrtanih pri Uriah Heep ali The Sweet, medtem ko Keith Murrel skozi skladbo (zlasti v refrenu) oživlja erogeno potentni občutek, ki ne skriva koketiranja z energijo Foreigner (tudi novih). Ti elementi se sicer pojavljajo na albumu v različnih odmerkih, ki so modro vključeni v jedra skladb in razpihujejo ter krepijo v njih vzdušja in atmosfero.
V nadaljevanju je zanimivo, kako nekateri motivi spominjajo na klasične rife v rocku in heavy metalu. Tu ne gre za kopiranje, članstvo Airrace tega ne potrebuje. Preprosto gre za rekapitulacijo fenomena glasbe, ki izhaja iz EMŠO-a članstva skupine in same “vzgoje” ob poslušanju heavy rock skupin druge polovice sedemdesetih. Srednji instrumentalni del skladbe Better Believe It je podložen s kitarsko frazo, ki nosi nedvoumno podobnost zgradbe s kitarsko frazo skladbe Strong Arm Of The Law zasedbe Saxon, sicer pa sam komad nima veze s Saxon.
Nalezljivosti AOR izročila seveda ne manjka na albumu, z njim je pač prežet. Enkrat bolj, drugič manj. V smislu iskanja purizma izstopajo v tem oziru tri točke. Otvoritev albuma z učinkovito skvašeno kombinacijo rockovske udarnosti in pompozne melodike povzete po Journey receptu s Keep On Going, je še učinkoviteje rekapitalizirana kasneje na albumu z dramatično So Long, kot tudi v zaključni What More Do You Want From Me?, v kateri so se Airrace oprijeli najbolj občutno vzvodov rabe starokopitnosti zvoka sintetizatorjev s konca sedemdesetih, kakršne so nekdaj davno tega uporabljale zasedbe Triumph, April Wine, Trillion, Angel,….
Keith Murrell je zanimiva vokalna kombinacija, ki pooseblja visoko melodično prožnost Steve Perryja (Journey), a ji dodaja ščepec improviziranja, po energetskih odtenkih občasno zbližanega z ekselenco Glenna Hughesa. Sladko nalezljiva Call Me Anytime, kjer Keith izkorišča ta odlični pretanjeni občutek za vnos ščepcev soul improvziranja deluje na prvo uho, kot bi se Glenn Hughes znašel sredi skupine, ki združuje v eno člane skupin The Sweet in Foreigner, nasploh zaradi strupeno nalezljive vpetosti piana, ki prevzema pobudo nad kitarsko frazo.
Vrnitev z “Back To The Start” spominja na moč in nezlomljivo karizmo današnjih Foreigner, ki so leta 2009 izdali svoj enkratni povratniški album “Cant’ Slow Down”. Skladbe nosijo jasno izrazno definicijo in izredno motivsko razgibanost. Vsaka izmed skladb ima izjemno karizmo izrazne moči in jasno poudarjen sebi lasten glasbeni akcent. Kozmetičnih ličil ni, Airrace ne ljubijo kompliciranja, šteje le občutek živosti, ki prepriča v sleherni sekundi tega albuma. To je album katerega dobrih 42. minut se odvrti še preden se dobro zaveš. In ko se odvrtijo, brez težav znova sprožiš funkcijo “play” na CD predvajalniku. Album, ki jasno namiguje, da bo z lahkoto prestal preizkus časa. Nanj smo čakali 27. let. Časi so se spremenili, zato ga bodo čislali le tisti poslušalci, ki so leta “teenagerstva” odživeli v sredini osemdesetih. Upajmo, da bodo Airrace, prejeli kakšno vabilo za vlogo predskupine s strani Foreigner za bodočo evropsko turnejo. Material na “Back To The Start” mora odzvanjati nujno na evropskih odrih!
avtor: Aleš Podbrežnik
ocena: 9.0 / 10
Seznam skladb:
1. Keep On Going
2. Two Of A Kind
3. When Baby
4. Call Me Anytime
5. So Long
6. Back To Start
7. Just One Kiss
8. Wrong Way Out
9. One Step Ahead
10. Enough Of Your Loving
11. Better Believe It
12. What More Do You Want From Me?
Zasedba:
Keith Murrell – vokal
Laurie Mansworth – kitara
Dean Howard – kitara
Chris Williams – klaviature
Jim Reid – bas kitara
Simon Dawson – bobni
