Avtor: Aleš Podbrežnik
Kraj: Orto bar / Ljubljana / Slovenia
Datum koncerta: 29.02.2016
Število obiskovalcev: 120
Ne zgodi se ravno pogosto, da se razlegajo po kuri šentflorjanski legendarni zvoki in koračnice velikih in žal pokojnih, a obče zveličanih, ameriških punk rockerjev Ramones. Oktobra 2010 je denimo obiskal Ljubljano Marky Ramone s svojo zasedbo Blitzkrieg, dobrih pet let kasneje, pa ga je z obiskom zamenjal Richie Ramone, ki je tako priredil še en večer posvečen oživljanju lika in dela zasedbe Ramones. Vsekakor ne povsem. Richie je vrinil v set listo tudi nekaj avtorskih točk vzetih iz svojih samostojnih studijskih albumov.
Predstava v Orto baru pa se je pričela kaj hitro po deveti zvečer. Na odru so že stali in rogovilili ameriški rockovski peklenščki Dobermann, ki so v dobre pol ure stresli nekaj iz sebe nekaj konkretno prodornih riffovskih projektilov ter tako razmigavali ducat tavajočih v spodnjem prostoru Orto bara s svojo potrgano različico zgaražirano zapakiranega rock’n’rolla, v katerem niso skrivali odločnih vplivov punka. Energični trio je pred praznim prizoriščem stisnil zobe in suvereno zvozil svoj nastop, vsekakor v miksu zvočne slike kitara ni najbolj razločno zvenela, pa vseeno. Ali kdo pogreša natančnost, ko naide debata na punk? Samo dovolj nor »glasbeni profesor«. Fantom bi godila še ena kitara. V srednjih pasažah, ko je kitarist preskočil na solaže, je v zvoku zabolščalo nekaj praznine, četudi je bas opazno trgal skozi drobovje skladb, a te praznine ni uspel zapolniti. Fante bi brez težav postavil na oder, v vlogi predskupine Guns N’ Roses, če bi se pisal začetek devetdesetih.
Drugi je na oder stopil Lester Greenowski s svojo spremljevalno zasedbo. Gre za italijanskega izvajalca doma iz Modene, ki je v letošnjem februarju izdal svoj novi in skupno že osmi studijski album »The Italian Job« s katere je odjeknila med drugim tudi grabežljiva Trail of Graffithi. Lester osrednja figura odra, v mačistični pozi, z lenobnim in na stojalo mikrofona prislonjenim zviranjem, ki je nekoliko teatralno spominjalo na Iggy Popa, le da Lester k sreči ni razkazoval »kurjih prsi«. Za italijanski domet se je Lester predstavil v neverjetno prepričljivi izvedbeni luči. Za angleškim besedili vred. Pozna se da je fant prebil več let na oni stran atlantske luže, kjer je izoblikoval svoj glasbeni pristop. Podivjana basistka je s svojim lišpom evocirala celo elemente sleaze rocka. Gre pa seveda pri vsej stvari za energični punk rock, ki se zanimivo kar močno naslanja ravno na izročilo Ramones. Lester je predstavo okrepil s raskavim vokalom, element ki se je odlično vklopil v nasršeno in neposredno ustreljene punk rockovske riffe. Vsekakor suveren, karizmatičen in prepričljiv nastop kvarteta, ki mu tudi pečanje z vsebinami hard rocka ni tuje.
No ob nastopu Richie Ramonea pa se je na prizorišču le nabralo kakih 120 nadebudnih glav, ki so pričele z njimi mikastiti, ko je stopil nekdanji Ramones bobnar s svojimi tremi »podaniki« na oder. Richie je med koncertom presedal od bobnov do mikrofona. Ko je Richie stopil pred mikrofon v vlogi solo pevca, se pravi ko je prepeval brez da bi tudi bobnal poleg, ga je na bobnih nadomeščal sicer ritem kitarist skupine Ben Reagan. Takrat se je bend pač naslanjal le na kitaske fraze Alexa Kanea. Nekaj točk je Richie prepustil na vokalu tudi kitaristu Alexu Kaneu, kot je npr. Blitkrieg Bop. Sicer pa izredni perofesionalizme. Ob čičkah, lišpu in kiču, ki sta ga v svoj odrski videz in na oder vnašala zlasti vitkostasa, že kar strupeno suhljata, basistka Clare Misstake ter neverjetno živahni in energični kitarist Alex Kane, in ga punkrockovska drža Ramones nikdar ni pogrešala, kaj šele potrebovala, je prevzemala zlasti izredna energičnost predstave. Prav ob odličnem izkoriščanju odra Alexa Canea in Misstakeove. Sploh ko se je Richie pomaknil na bobne. Sicer pa poseduje Richie tudi izredno karizmo, ki je nalezljiva in ne potrebuje veliko truda, da mu publika prične jesti iz roke. No ob Ramones arzenalu, ki ga izvajaš itak ni treba mnogo vložkov.
Čeprav maloštevilna publika, pa je le ta podoživeto sprejemala vibracije z odra in bend je to začutil, kar je rezultiralo v zelo prepričljivi koncertni predstavi in odličnem šovu, ki je pomaknil v ozadje izpade zvezdništva ali strah, da bend ne bi dostavil vsaj koncertnega optimuma, ob sicer slabšem obisku prizorišča.
Skratka. Mož je na odru Orto bara zvozil zadovoljivo in pečatno predstavo, čeprav bi v vokalnem oziru lahko spravil od sebe kak decibel hrupa več, pa vseeno. Prvo je, da leta minejo molče (pa te načne zob časa, pa tudi čaše), drugo pa, da je gotovo s kančkom rezerve izvajal skladbe. Obisk je bil vseeno slab, da bi kvartet motivirano eksplodiral preko vseh razpoložljivi izvedbenih meja. Richie Ramone je bil tega večera suvereno naslonjen na odlično delo spremljevalne ekipe, ki je nastop ob vseh odrskih utrgancijah (zahvaljujoč zlasti skrajno utrgano–malopridnemu Kaneu) izvedla z izredno natančnostjo in za punkrockovske sfere že kar preveč disciplinirano preciznostjo. Dovolj za polnokrvno osrečitev peščice obiskovalcev njegovega ljubljanskega koncerta. Le kje neki so bili tega večera vsi starejši ljubitelji punka, ki so svoja teenegerska leta živeli v osemdesetih?
Setlista
1. Durango 95 (Ramones)
2. I Don’t Wanna Go Down to the Basement (Ramones)
3. Somebody Put Something in My Drink (Ramones)
4. Smash You (Ramones)
5. I Just Want to Have Something to Do (Ramones)
6. Better Than Me
7. Criminal
8. Animal Boy (Ramones)
9. Into The Fire
10. I Know Better Now (Ramones)
11. Blitzkrieg Bop (Ramones)
12. Entitled
13. I Fix This
14. (You) Can’t Say Anything Nice (Ramones)
15. Forgotten Years
16. Take My Hand
17. Today Your Love, Tomorrow the World (Ramones)
18. Wart Hog (Ramones)
19. I’m Not Jesus (Ramones)
20. I Wanna Be Well (Ramones)
21. Sheena Is a Punk Rocker (Ramones)
—dodatek—
22. Elevator Operator (Ramones)
23. Havana Affair (Ramones)
24. Cretin Hop (Ramones)
Galerija slik
