Izvajalec: Phlox
Založba: MKDK Records
Izid: year
Trajanje: 50:31
Ocena: 4.5/5
Kaj nastane, če združimo svobodno jazzovsko dušo, mladostniško rockovsko razuzdanost in melodično duhovitost canterburyjske glasbene scene? Phlox! Estonska jazz fusion inovacija je prava eksplozija neverjetnih zvočnih vzorcev in melodičnega kaosa, ki nastaja skozi jasno improvizacijo. Šesterica preizkušenih glasbenikov (“rebimine + voltimine” je že njihov tretji album) namreč poseduje dovolj glasbene domišljije, da zlahka prekašajo povprečneže na današnji sceni jazz fusiona, ki se držijo “preizkušene” formule, kjer prednjači distorzirana kitara, daleč zadaj pa kot ozadje služijo ostali inštrumenti (vedno bolj se uporablja tudi izraz “metal bug” za današnje nove bende, ki se ozirajo le po Dream Theatru in brenkalskemu norenju skozi lestvice, večkrat tudi na račun melodije). Zagotovo je temu v veliko pomoč saksofonski prvak Kalle Klein, idejni vodja benda. Njegova percepcija glasbe tako vodi skupino v že dolgo pozabljena področja jazza in fusiona. Po njegovi zaslugi na svojevrsten način glasba doseže nivo, kjer je enoličnost nemogoča. Kajti kljub rdeči niti je preveč melodičnih preobratov, kjer muzikantje skačejo iz free jazza v malodane noise rock, se podajo v canterburyske vode, od koder jih nato tok ponese v afriške ter azijske ritme. Glasba Phloxa je tako, milo rečeno, razgibana.
Phlox je zametke vsega opisanega že kazal na prvih dveh albumih, vendar se je potencial dokončno razvil šele na “rebimine + voltimine”. Z vključitvijo glasbene razigranosti ter morda celo naivnosti canterburyjskih skupin so jazz fusion, ki domuje pod oznako zapletene glasbe, ponesli na stopnjo, kjer so začeli jemati svoje delo z otroškim veseljem ter humorjem. K temu so dodali še značilne canterburyjske zvoke električnih inštrumentov, nastala glasba pa je dovolj zgovorna o uspešnosti tega prav posrečenega poskusa – Phlox s tem niso le estonska inovacija (čeprav so zaradi zelo slabe medijske prepoznavnosti le to), temveč kar svetovna. Zanimivo je, kako so stvaritve Estoncev blizu avantgarde, vendar jim vseeno uspe ohraniti stik s preprostejšo melodiko, nekako se ne želijo zapletati v pretencioznost, ki je prepogosto prisotna pri avantgardnih bendih progresivnega rocka. Tako je produkt vrhunec današnje tovrstne glasbe, če tovrstna glasba sploh obstaja. So unikatni, samosvoji, z več kot dovolj potenciala, da zapišejo svoje ime poleg jazz-rockovskih velikanov ala Soft Machine.
“Rebimine + voltimine” (slovenski ekvivalent naslovu albuma bi bil “trganje + zlaganje”) že s prvim poslušanjem ustvari to malodane božansko podobo benda. Album odpre “Rähn”, dirjajoča fusion poslastica, ki nekompromisno obljublja noro nadaljevanje. Neverjetno spremenljivi ritmi, vključevanje inštrumentov z najbolj norimi vstopi, predvsem pa odštekan tempo, ki ga držijo bobni – vse to Phlox prinese na pladnju že z uvodno skladbo. S krajšimi deli vzhodnjaškega melosa (kjer nastopi tudi flavta) in noise rockovskimi vložki držijo poslušalca v trdnem prijemu, iz katerega ni rešitve. Sledi “Kraap”, igra z zvoki, uvod v tretjo skladbo “Habe”, v katero se prelije. “Habe” je ponovno nabita s svobodno norijo, za katero stoji bobnar Zilmer. Vseeno ima veliko več jazzovskih prvin, osrednji del je prežet s saksofonom, ki prevzame vajeti. Na trenutke free jazzovski pristop saksofonista Kleina se, zanimivo, nikoli ne “krega” z avantgardnim orkestrom v ozadju, čeprav na prvi pogled delujejo v disharmoniji. Skladba v urejenem kaosu tudi konča prvo poglavje “trganja + zlaganja”.
Največji prelom na albumu zagotovo predstavlja “Hunt”. Izvenzemeljski ep prestavi “rebimine + voltimine” med elito. Da Phloxu ime. Ta 10-minutna odisejada pokaže vse atribute Phloxa, saj glasbeniki nehajo slepomišiti in dajo iz rokava vse svoje ase. “Hunt” je res ultimativni glasbeni lov, lov za največjimi imeni progresivne glasbe. Odlično stopnjevanje prijetnega začetka, ki vsebuje le klaviature in saksofon, požene “Hunt” v nenavadno melodijo, kjer se križajo in kraljujejo saksofon, kitara in klaviature. Vsi trije inštrumenti, posamezno ali skupaj, držijo rdečo nit skladbe; vedno je nek inštrument, ki podpira z glavno melodijo soliranje ostalih. Časovni zamiki, pavze, spremembe hitrosti in glasnosti so prav tako na najvišjem nivoju in ne le zato, da lahko Phlox okličejo svojo glasbo za progresivni rock. “Hunt” tudi pokaže, kako znajo glasbeniki odlično vezati glasbeno norijo in ambientalno, prijetno muziciranje brez izgube stika s prvotno zamislijo. Prav zato je “Hunt” zagotovo vrhunec albuma. Na sredini plate se srečamo z “Juuliusom”. Skladba je nabita z rockovsko močjo, vendar je pristop do nje povsem free jazzovski. Prav zato deluje komad izredno eksperimentalno in avantgardno, verjetno bolj kot na katerikoli Phlox stvaritvi do sedaj. Vseeno ohranja koncept, ki si ga je zadal Phlox, hkrati pa dokazuje, da je zlahka narediti odlično krajšo progresivno skladbo – “Juulius” je dolg dobre tri minute. “Kaavjas” je še ena skladba, kjer glasbeniki pokažejo svojo raznolikost. Funkovska ritem sekcija postreže z manj zahtevnimi glasbenimi elementi za poslušalca, tudi Klein ne pretirava s svojo saksofonsko svobodo. Vseeno je skladba zabavna, s klaviaturskimi vložki iz canterburyjske glasbene scene (predvsem spominja na National Health) in prijetna sprememba po taki burni prvi polovici.
Zadnja tretjina albuma zajema ekstreme, od najbolj prijetnih jazzovskih pristopov do eksperimentalnega kaosa. “Ühe Poja Toit” spada med prve. Skladba je zagotovo prijetna, vsaj napram svojim predhodnicam. Vseeno je poživljajoča, ni dolgočasna ne enolična, z dobršno mero improvizacije in tršega konca, ki skorajda služi kot uvod v eksperimentalni kaos predzadnje skladbe, “Sõjajalgne”. Počasna, že kar stonerska skladba je neopisljiva. Noise rockovski zvoki kitare, ki želi pričarati jazzovsko vzdušje, so spremljani s tolkali in afro beati. Prav zato se zna zgoditi, da bo skladba uspela le pri peščici, ki jim bo delovala dejansko poslušljivo, vendar je treba priznati, da gre za izredno zanimiv poskus in pristop do fusion glasbe. Zaključno dejanje “Kurehirm” je podobno kot “Sõjajalgne” izreden eksperiment, le da noise rockovski pristop zamenja ambientalni. Minimalističnost skladbe je neverjetna, sploh ker skozi plato Phlox spoznamo kot bend, ki se trudi zapolniti vse luknje v skladbi, ki skorajda ne da predaha poslušalcu. Vendar tokrat posežejo po reku “manj je več”, kar je odlična formula za zaključek tega fenomenalnega albuma.
Phlox se verjetno ne zavedajo, kakšen album so naredili z “rebimine + voltimine”. Prav zato je ta celo na ožji glasbeni sceni progresivnega rocka tako slabo znan. Phlox si je zastavil odličen projekt, saksofonsko voden fusion bend, kjer je tehtnica najbolj nagnjena k rocku in ne jazzu, vsaj kar se zvoka tiče. Tudi gostje so nepogrešljivi na tem albumu, predvsem Teder na flavti doda še eno dimenzijo glasbi šesterice. In prav neverjetno je, kako prva dva albuma skupine plavata v povprečju, “rebimine + voltimine” pa se zlahka kosa z elito iz zlatih sedemdesetih prejšnjega stoletja. Vendar so dokaz, da je tak preskok mogoč, z jasno vizijo, trdim delom in obilico kvalitete, ki je bila pred tem albumom le potencial.
Vse kar Phlox še potrebuje so poslušalci. Album bo brez dvoma cenjen v krogih poslušalcev progresivnega rocka in vseh njegovih podzvrsti, te kroge mora le učinkoviteje doseči. Zatorej vsem ljubiteljem jazza, rocka in progresive toplo priporočam Phloxove stvaritve. Še posebej “voltimine + rebimine”, ki je izdelek brez primere.
Zasedba
Kalle Klein – saksofon
Kristo Roots – kitara
Pearu Helenurm – klaviature
Raivo Prooso – bas kitara
Madis Zilmer – bobni
Allan Prooso – tolkala
Gostujoči glasbeniki:
Ramo Teder – flavta
Arno Kalbus – tabla
Produkcija
Kaur Faltis
Seznam skladb
1. Rähn
2. Kraap
3. Habe
4. Hunt
5. Juulius
6. Kaavjas
7. Ãœhe poja toit
8. Sõjajalgne
9. Kurehirm
