Avtor: Sebastijan Videc
Če gre verjeti novi knjigi o AC/DC, bi prvi pevec skupine, Bon Scott, leta 1975 po njegovem skoraj smrtonosnem heroinskem overdoseu, lahko ostal brezposeln.
Po vseh razpadih skupin, pobotanjih, zamenjavah članov in tragičnih smrtih, ki so se dogajala skozi desetletja rock glasbe, je le malo konstant, ampak ravno Scottovo mesto pevca skupine AC/DC, do tragične smrti leta 1980, je bila ena od teh konstant.
No, vsaj do pred kratkim, ko so zanesljivi viri kot so Clinton Walker, avtor Scottove biografije Highway to Hell in Mark Evans, eden od prvih basistov skupine, začeli krušiti to skrbno prirejeno podobo.
Evans je v svoji tri letni karieri z AC/DC dodobra spoznal notranjo politiko skupine in dominantno vlogo bratov Young znotraj te organizacije in vse to pred dvema letoma razkril v biografiji Dirty Deeds: My Life Inside / Outside of AC/DC.
Kot je Evans pred kratkim razkril v novi knjigi Jesseja Finka, The Youngs: The Brothers Who Built AC/DC, niti frontman in sopisec besedil, Bon Scott, ni bil smatran za nezamenljivega – niti po smrti, kot je dokazala uspešna integracija Briana Johnsona v skupino in niti v začetku kariere, ko je skupina začela svoj nezaustljivi vzpon proti zvezdništvu.
Evans se spominja teh negotovih časov, ko je Scott skoraj srečal svojega vrstnika po overdoseu, kar je razumljivo v skupini povzročilo precej dvomomov o njegovi zanesljivosti v doseganju ciljev, ki so si jih fantje zastavili.
Evans nadaljuje: “Vse to smo držali znotraj skupine – vse to se je filtriralo skozi band, da pač stvari ne izgledajo ravno najboljše za Bona. Omenjal se je že nov pevec. Vendar do te točke nismo nikoli prišli.”
K sreči so Scottovi talenti omogočili, da je dobil še eno možnost, se Scott skušnjavam ni mogel upreti )krivec je bil spet heroin in ne alkohol, kot se je dolgo govorilo) in po petih letih je odšel v zgodovino.
