Avtor: Aleš Podbrežnik
Izvajalec: Operation: Mindcrime
Založba: Frontiers Records
Izid: year
Trajanje: 63:03
Ocena: 3.5/5
Drugi del Tateove konceptualizirane trilogije – to je novi album šefa »Queensryche frakcije« imenovane Operation: Mindcrime, prinaša (potihoma v naprej) pričakovani rezultat. Kompleksnejši in bolj fragmentiran album od predhodnika, kar pomeni, da je glasbenega eksperimenta to pot več.
Je namreč izdelek, ki bo pisan na kožo tistim puristom, ki vam je všeč Geoff Tate na celotni Queensryche diskografiji. Torej ste v manjšini. Mož si je z ekipo vrhunskih glasbenih sodelavcev privoščil znova album poln eksperimentiranja, ki pa nikakor ne uspeva ujeti uspešnega združevanja elementov progresivnega rocka in na drugi strani pop rocka ter celo alternativnega rocka, z osnovno premiso heavy metala, v svojevrstno glasbeno izkaznico, kakršno zastopa predhodnik »The Key«.
Torej. Z albumom ni prav nič narobe. Lepo počasi raste, z večkratnim poslušanjem, saj je pač kompleksno strukturiran in skuša občevati tudi medžanrsko. Le sprijazniti se je treba znova s tem, da se obrača proti »osovraženim« Queensryche albumom post-Promised Land obdobja. Ker leži za konceptom kompleksna zgodba, odpira ta zgodba vrata Tateu, do večjih izzivov pri poseganju po orodjih glasbenega eksperimentiranja, kar je v osnovni iztočnici glasbenega artizma povsem zdravo in seveda dobro, lahko pa prinaša seveda dvorezne rezultate, česar se oprime oznaka art metal oziroma art rock. Album je poln detajlov, dodanih nasnetih nagovorov, dialogov, kot je to značilno za dela s Queensryche, obenem dozira Tate s kompanijo aranžmaje s programskimi zankami, celo rabo saksofona, katerega igra sam, Tateovi vokali pa so mestoma namerno speljani tudi skozi efekte distorzije. Tu je ćvrta opornica sintetizatorskih zaves, ki držijo kuliso mračne atmosfere. Vse je torej enkrat več podrejeno torej kreaciji izrazito mračne atmosfere. Vsekakor pa je podobno, kot pri nekdanjih Queensryche kolegih, Tateova osnovna usmeritev doseganje velike muzikaličnosti. Vendar jo je to pot teže izluščiti kot sicer. Album »Resurrection« deluje namreč občutneje bolj fragmentirano, kot njegov predhodnik »The Key«. Zato je teže poslušljiv in teže osvojljiv. Tokrat je tudi teže določiti skladbe, ki bi namerno oponašale katerikoli format aranžiranja zmagovitega Queensryche albuma »Operation: Mindcrine« (česar roko na srce Tate že dolgo ne potrebuje več).
Drugi tdel trilogije je glede razlage koncepta dokaj skop. Glavni karakter vse zgodbe, z nazivom »H«, torej domneva je, da to ni Steve »H« Hogarth (pevec zasedbe Marillion), se znajde na začetu drugega dela na izkušnji blizu smrti. A se ji izvije iz krempljev. S čudežnim ključem v svoji lasti prevzame vse potrebno, da končno ustvari svoje sanje in zažene s ključem drugačen svet – svet novega stvarstva, ki naj bi bil pravičnejši in boljši od tega, ki ga živi(mo). Skratka nobenega globljega sporočila ali posebnosti, v sami osnovni premisi te zgodbe.
Kdor posluša vse kar je Tate posnel s Queensryche po Promised Land, s tem albumom ne bo imel nobenih težav. Okoreli privrženci stare Queensryche šole se mu bodo seveda spretno ognili. Izbira pa Tate tokrat zahtevnejše vokalne melodije in tako z vokalom raziskuje še polja, ki jih doslej ni raziskal. Večkrat so te linije celo namerno disonantne (odstopajo od idealne linije, ki bi se vpela v instrumentalno spremljavo), to disonantnost poglabljajo celo njegovi spremljevalni vokali, kot da bi Tate pred kratkim veliko poslušal dela pokojnega Davida Bowieja.
Navkljub temu, da gre za zelo kvaliteten izdelek, se ne gre znebiti občutka, da idejno ta album ni povsem dozorel in je plod hitre akcije, ki je (verjetno tudi na podlagi pogodbe z založbo) terjala od Tatea čim prej novi album. To za tako izkušenega komponista seveda ni težko, saj lahko zadeve v takšnih primerih vedno spretno zabriše z rutino in znanjem. Tretji album, ki sodi v to trilogijo pričakujemo torej že v prihodnjem letu. »Resurrection« je torej za poslušanje zahtevnejši album, kot predhodnik »The Key«. Tudi glasbeno se razvija precej bolj fragmentirano, na kar opozori že njegov začetni del zgrajen iz štirih krajših skladb, In nosi znova izvrstno produkcijo. Da. Občutek, a je album predolg je tokrat nekoliko moteč, glasbeno je namreč povsem dostojno izpovedan v dvajset minut krajšem času.
Operation: Mindcrime – Taking on the World (uradni video):
Zasedba
Geoff Tate – vokal, klaviature, saksofon
Kelly Gray – kitara, bas kitara, spremljevalni vokal
Scott Moughton – kitara, klaviature
Randy Gane – klaviature
David Ellefson (Megadeth) – bas kitara
John Moyer (Disturbed) – bas kitara
Simon Wright (AC/DC, Dio) – bobni
Scott Mercado – bobni
Brian Tichy (Whitesnake) – bobni
Tim “Ripper” Owens (Judas Priest, Iced Earth) – vokal na skladbi št. 10
Blaze Bayley (Iron Maiden, Wolfsbane) – vokal na skladbi št. 10
Mark Daily – spremljevalni vokal
Nick Greatrex – kitara
Produkcija
Kelly Grey & Geoff Tate
Seznam skladb
01. Resurrection
02. When All Falls Away
03. A Moment In Time
04. Through the Noize
05. Left For Dead
06. Miles Away
07. Healing My Wounds
08. The Fight
09. Taking On The World
10. Invincible
11. A Smear Campaign
12. Which Side You’re On
13. Into The Hands Of The World
14. Live From My Machine
