Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Return To Forever
Založba: ECM Records
Izid: year
Ocena: 4.5/5
Zgodba o Return To Forever, eni izmed najimenitnejših in najvplivnejših jazz fusion zasedb vseh časov, je zgodba o neponovljivih ustvarjalnih podvigih v režiji legendarnega klaviaturista ter glasbenega inovatorja Chicka Coree. Slednji je sprva zaslovel, ko je, kmalu po začetku samostojne glasbene poti, pomagal legendarnemu jazz trobentaču in nenehnemu eksperimentalistu Milesu Davisu na mojstrovinah “In A Silent Way” (1969) ter “Bitches Brew” (1970), kjer je odigral eno ključnih vlog pri razvoju jazz fusiona. Kmalu po razpadu najimenitnejšega izmed Davisovih spremljevalnih kolektivov, pa je podobno kot njegovi ostali slavni glasbeni tovariši (med njimi gre posej izpostaviti Joea Zawinula, Waynea Shorterja in Johna McLaughlina), skupaj z basistom Daveom Hollandom in bobnarjem Barryem Altschulom ustanovil lasten avantgardno jazzovski projekt Circle. Ta avant jazz eksperiment pa je bil obsojen na kratkotrajen vek. Leta 1972, po religijskem preobratu h kontroverzni scientologiji, je Chick začutil željo, da bi na čim lažji način “komuniciral s publiko”. To je pomenilo, da je želel ustvarjati publiki bolj dostopno obliko jazza. V ta namen je opustil avantgardne smernice ter se vrnil nazaj k fusionu z novo spremljevalno zasedbo Return To Forever. Slednja je kmalu postala ime za novo jazz fusion skupino, ki je prerasla prvotne okvire solo projekta ter postala poleg McLaughlinovih Mahavishnu Orchestra ter Zawinulovih in Shorterjevih Weather Report ena izmed svete trojice jazz fusiona 70-ih.
Prva inkarnacija Return To Forever, v kateri so bili poleg Chicka še mladi basist Stanley Clarke (poleg Coree edini stalen član vseh RTF zasedb), izjemen talent, ki si je tedaj še tlakoval svojo pot k jazz legendam, saksofonist in flavtist Joe Farrell, pevka Flora Purim in njen mož Airto Moreira na bobnih in tolkalih (zasedbi se je pridružil ravno po sodelovanju na prvencu Weather Report). Ta zasedba (z izjemo Farrella) je igrala tudi na albumu Stana Getza, “Captain Marvel”, ki je izšel istega leta. Čeprav je bila Chickova raba električnega klavirja že od začetka obstoja RTF osrednji nosilec njihovega zvoka, pa sta pomembno vlogo imela tudi Clarke in Farrell. Še posebno Clarke, ki je v prvem delu albuma igral električni bas in v drugem kontrabas, se je izkazal za pravcati glasbeni diamant in nobeno presenečenje ni, da je bil edini glasbenik, kateremu je muhasti Corea skozi celoten obstoj RTF popolnoma zaupal (in ga sčasoma tudi spretno pridobil pod scientološki plašč, čeprav se je Clarke z leti otresel tega škodljivega vpliva, kar je bil tudi eden od glavnih razlogov za razpad skupine).
Na istoimenskem prvencu je bil njihov zvok še pod močnim latino elementom (posamezne sekcije lahko bi se lahko poimenovalo tudi kot latino jazz) za kar sta bila v glavnem zaslužna lahkoten Florin vokal, ki daje albumu kar nekaj komercialne dostopnosti ter Moreirova uporaba tolkal. Ta komercialno dopadljivi element so kasneje, ko so odpravili vokal in pihala ter uvedli električno kitaro (njihovo najboljše obdobje) skorajda do konca obstoja skupine opustili, a na začetku poti je bil ta nepogrešljiv gradnik Chickove vizije RTF zvoka. Kljub temu, da je album v nasprotju z običajno tradicijo jazz fusiona dokaj poslušljiv tudi za manj zahtevno občestvo, na njem ni manjkalo obširnih inštrumentalnih sekcij s kompleksnimi aranžmaji na električnem klavirju, bravuroznih solo demonstracij na basu in klaviaturah ter daljših improvizacij.
Album je izšel pod samostojnim imenom, navidezno kot Chickov samostojen album, vendar je bilo ime njegovega banda uporabljeno za naslov albuma in se zato šteje kot začetek Return To Forever diskografije. Vse kompozicije na albumu (z izjemo improvizacije v zaključni kompoziciji) je ustvaril maestro Corea, ki ni mogel brez tega, da ne bi v besedila vpletel tudi nekatera scientološka prepričanja (katera pa se na srečo komajda zazna) v režiji njegovega prijatelja Nevillea Potterja. Uvodna latino jazz fusion poslastica “Return To Forever” je ena izmed klasik skupine. Odlikuje jo elegantno menjavanje inštrumentalnih in vokalnih sekcij ter s tem povezanih energičnih in bolj umirjenih trenutkov. Prefinjene preplete med električnim klavirjem in basom dopolnjuje odličen vnos flavte ter občasni Florini spremljevalni vokali. Vse to je podkrepljeno na kompleksnih ritmičnih vzorcih, ki kompoziciji vnašajo zapeljiv latino pridih. Po mirnejših sekcijah, kjer prevladuje Chickov električni klavir in Florini vokali, vpadejo trenutki, ko se na energičen način vključi celotna zasedba. Tako Corea kot Farrell si vzameta trenutke za solo demonstraciji. Clarkeova melodična in energični raba basa odlično povezuje posamezne sekcije medtem, ko Moreirovi bobni kompoziciji zagotavljajo predušnost in izjemno razgibanost. Florini vokali v zaključku pa še pripomorejo k vsesplošnemu pridihu skrivnostnosti.
Na inštrumentalu “Crystal Silence”, ki je najbolj zasanjana skladba na albumu, sta v glavnih vlogah Corea in Farrell. Chickove umirjene in elegantne pasaže na električnem klavirju spremlja Farrellov saksofon z občasnimi solističnimi vložki. V ozadju se lahko sliši tudi nekaj zvokov prijetno razgibanih tolkal, ki še pripomorejo k sanjavemu vzdušju. “What Game Shall We Play Today?” je z močno melodično komponento in prijetnim Florinim vokalom komercialno daleč najbolj dostopna skladba na albumu. Tu se Farrell s saksofona preusmeri na flavto in lepo dokaže, da na njej ni bil nič manjši odličnik. Poleg melodičnih trenutkov z zapeljivimi Florinimi vokali in vseprisotnih latino ritmih, ne manjka tudi imenitnih solo vložkov med Chickom in Farrellom.
Za zaključek pa sledi še več kot 23-minutna mojstrovina “Sometime Ago/La Fiesta”, ki v sebi vsebuje tri med seboj popolnoma različne glasbene sekcije. V uvodu najprej navduši obširna improvizacija v Chickovi in Stanleyevi režiji. Medtem, ko Chick uprizori nekaj odličnih solo vložkov na klaviaturah, ga dopolnjuje Clarkeovo rožljanje z občasnimi solo vpadi na basu ter imenitna in vsestranska raba Moreirovih tolkal. Po koncu te izvrstne improvizacije nastopi melodična in lahkotna sekcija “Sometime Ago”, ki vsebuje Florin vokal in Farrellovo solažo na falvti. Ta sekcija ponovno vsebuje močan, skorajda že plesni latino element. Sledi odlična tretja in zaključna sekcija, imenovana “La Fiesta”, ki je eden od jazz standardov Chickove kariere. “La Fiesta” po špansko pomeni proslava in ta sekcija resnično vsebuje vse prvine slavnostnega vzdušja, ki se odraža tudi v kompleksnih flamenko ritmih. Tu si vsi inštrumentalisti vzamejo čas za svoje solo točke medtem, ko se Flora pridruži možu na tolkalih. Farrell pa tu s saksofona presedla na flavto. Inštrumentalna interakcija med posameznimi glasbeniki ves čas izžareva neverjeten perfekcionizem, kar je postal eden standardov RTF.
“Return To Forever”, kljub temu, da bi si to povsem zaslužil, ni doživel večje prepoznavnosti, saj se je ob izidu pojavil samo na evropskem trgu (v ZDA je izšel šele leta 1975). Chicku je spodletelo, da bi z njim dosegel širše množice, a je zato ustvaril mojstrovino, ki brez težav prestane vse teste časa. Album se lahko še dandanes šteje za klasiko naelektrenega jazz fusiona, ki pri poslušanju združuje tako ljubitelje Milesa Davisa kot zgodnjih Santana, čeprav še zdaleč ne sodi med vrhunce te skupine kot denimo “Hymn Of The Seventh Galaxy” (1973) ali “Romantic Warrior” (1976). Chick bo s tovarišijo v isti zasedbi nadaljeval z bolj ali manj podobno glasbeno usmeritvijo tudi na naslednjem RTF albumu “Light As Feather (1972)” potem pa bo, tudi pod vplivi nekaterih progresivno rockovskih kreacij, napočil čas za ključno zvokovno spremembo – vnos električne kitare in s tem rojstvo nekaterih studijskih vrhuncev zlate dobe jazz rock fusiona.
Zasedba
Chick Corea – električni klavir
Stanley Clarke – električna bas kitara, kontrabas
Flora Purim – vokal, tolkala
Joe Farrell – flavta, saksofon
Airto Moreira – bobni
Produkcija
Manfred Eicher
Seznam skladb
1. Return to Forever (12:06)
2. Crystal Silence (6:59)
3. What Games Shall We Play Today? (4:30)
4. Sometime Ago/La Fiesta (23:13)
Trajanje albuma: 45:58
