Izvajalec: Pharao
Založba: SAOL Music
Izid: year
Ocena: 4/5
Še ena lepa glasbena novica! To pot za vse ljubitelje stare šole okostenelega pristopa v “nažigaštvu” imenovanem heavy metal. Berlinskega porekla! Govorimo torej o tem, da se je z verige znova utrgala in pobegnila v noč sestradana beštija, da se do sitega napije vaše opojne krvi!
Da osvežimo spomin in obelodanimo ozadje metaforično zapopranega pričetka tega spisa. Pharao so starošolski heavy metal konjeniki, ki so nastali sredi osemdesetih v Berlinu, torej na tleh takratne Nemške Demokratične republike – ruskega satelita torej! Prvi album so izdali že v združeni Nemčiji leta 1990, njegov naslov “Bad Boys From The East”, pa je oznanjal takratno breme življenja članov skupine izpod tnala ruske okupacije. Šef skupine Jacky Lee Man je takrat za to, da je skupini zagotovil izid albuma, celo tiho prebegnil v zahodno Nemčijo, kjer je za skupino sklenil pogodbo za izdajo prvenca. Sicer bi se lahko za Pharao odvrtela podobna štorija, kot se je za slovenske metal jurišnike davnih dni Lene kosti. No kolo časa je na prgišče zgodovine odplaknilo komunistična režima tako v NDR kot SFRJ, čas je zacelil rane, razburkane vode so se umirile, Pharao in Lene kosti, pa so obstali.
A vrnimo se k Pharao. Skupina je v letu 1991 razpadla zaradi pomanjkanja finančne podpore in razprtij z založbo pri kateri je izšel prvenec. Po nekaj porodnih krčih in ob vzniku leta 2006, so fantje po končni združitvi le zmogli toliko fokusa in zbrali ustrezno podporo okolice, da spravijo skupaj novi album.
In rezultat je poln odlik. Če se spomnimo na poreklo davno izdanega prvenca, kjer je togota in agresija kar pljuskala iz skladb, torej surova tevtonska energija blizu zgodnjih udejstvovanj skupin tipa Grave Digger, Rage, Running Wild, pa je “Road To Nowhere” zrelostno bolj zloščen, znatno bolj variabilen in izrazno determiniran album. Kaj ne bi bil, saj je med izidoma obeh albumov minilo natanko 20. Let. Časa za piljenje novih kompozicij in idej ter posledično prebiranje najboljšega je bilo torej na pretek!
Tako je privekal na svet album, ki se lahko pohvali z izredno variabilnostjo vodilnih motivov, a hkratne kompaktnosti in konsistence kvalitativne vzdržljivosti preko celotne minutaže. To v splošnem ni lahko doseči v kar dvanajstih skladbah, kot jih nosi album. Zasedba je dinamični razvoj albuma in motivsko, kot atmosferično razgibanost dosegla tudi tako, da je na album povabila nekaj zanimivih glasbenih gostov. Že sam dotik vokala prvega Saxon grla Biffa Byforda v duetu On The Attack, mimogrede skladbe popadljivega riffa in odlične izbira otvoritve albuma, samodejno odstre razglede na zapuščino Saxon jurzidikcije. Zanimivo je, da oba pevca ne dosežeta posebnega kontrasta vokalnih pristopov, čeprav sodi Biff med metalske vokale jaza strogo prepoznavne vsebine. Posebej čvrsti objem zla, pa zgrabi slušatelja, ko se ta prebije do Why Not!, kjer so v refren dodane grleno režeče vokalne linije Mind Oddyssey pevca Maria Le Mole-a.
Produkcija je klasično nemška, ko govorimo o metalu. Izpostavljeno kitarsko riffanje togotno žive produkcije, kjer ne izostane ostro škripanje manetov, cvileče oblikovanje zaključkov posameznih kitarskih tonalitet, obenem pa dokazuje Jacky Lee Man, da je za njim dolga produkcijska kilometrina, saj je posebno pozornost posvetil jasni izpostavitvi bas linije, ki melodično pulzira preko albuma in poudarja globino silno dinamične zvočne slike. Če ne prej, boste tej potrditvi priča v tretji skladbi Mother Earth! Kasneje se tak pristop prekrasno kapitalizira v “Saxon-ski” We Are in za njo Seven Seas. V tem dejanju nosi bas linija in njeno razgibano melodiciranje izjemno vlogo zlasti v delih,kjer se riff nekoliko potuhne, kontrastno s tem, pa hvaležno naraste sama atmosfera in drama teater skladb (Like A Phoenix, Seven Seals, I Believe).
Skladbe vse po vrsti nosijo smelo ujeto vzdušje brezizhodne pogube apokaliptičnih vizij, kot to zahteva izročilo slehernega takšnega albuma zapisanega magiji heavy metala (refren The Other Side je pravi zmagovalec v tem). Zasedba nikakor ni pozabila zabeliti skladb tudi z jedrnatimi srednjimi instrumentalnimi deli, ki poglabljajo drama vzdušje in vzdržujejo kompaktnost vsebine. Sodelovanje vseh instrumentalistov je izjemno, poln izkoristek vzpostavljene zvočne slike, pa le potrjuje njihovo studijsko prekaljenost.
Vsekakor se zasedba nekajkrat približa podobi Saxon (kasnejšim Saxon, kot jih razumemo iz časov njihove selitve pod okrilje nemške založbe SPV Records). Naslovna skladba je zanimiv križanec Saxon-ovske Dragon’s Lair, na kar namiguje riffovsko-ritemska zasnova v kitici in udarnosti tipičnega refrenskega napeva nemškega porekla, kakršen je značilen za zasedbo tipa Primal Fear. Skladba We Are je sodelovanje zasedbe Pharao in The Chiliboys. The Chiliboys so tokrat člani zasedbe Saxon minus Biff Byford in Doug Scarrat. To sodelovanje povzroči kar nekaj slišnih vzporednic z veterani metala. Denimo riff kitice povleče na Saxon skladbo Running For The Border. Zelo klasično na albumu deluje tudi Seconds To Minutes, ki dolguje nekaj malega izrazoslovju glasbene konfekcije Accept-ovske branže.
Na albumu izstopa skladba Before The Storm z rohnečim vokalom Sodom vokalista Toma Angelripperja v kitici, ki pa ravno zaradi tega uspe ujeti največji kontrast relacije kitica – refren. Slednji se namreč nepričakovano prelije v ultra melodični napev, ki zaradi te odlične kombinacije udarnosti in melodičnosti ne sme izostati niti v koncertnih izvedbah! Ta skladba je pravzaprav tudi pravi zaključek albuma. Za njo je dodana še zanimiva priredba Bachman Turner Overdrive hita You Ain’t Seen Nothing Yet, kot dokaz velike studijske zabave skupine. Seveda ta trenutek albuma od Pharao žargona odstopa. Od tod odločitev skupine, da jo doda na konec albuma. Ob takšnih klasičnih zvokih, so fantje skupine namreč odraščali in se levili v glasbenike.
Pharao so se z novim albumom več, kot uspešno znova izkrcali na metalski planet in se vklopili v domet njegove evolucijske stopnje za leto 2010. Servirali so skupek skladb izjemne razgibanosti, visoko pogubne atmosfere drama teatra, več kot smele voltažne udarnosti ter zapakirali vse v surovo živo produkcijo! Tako so dodali nemškemu metalu manjkajoči kamenček v mozaik izročilu stare tevtonske šole. Nekaj kar so glede na historični pomen in pojav skupine, Pharao sicer glasbeni srenji še dolgovali. Dolg je tako poplačan, ljubitelji avtentične pristnosti klasične metal karizme, pa ste lahko sveto prepričani, da vas bo “Road To Nowhere” še dolgo časa rohneče navduševal.
Recenzija je nastala v sodelovanju RockLine in Rock Hard Slovenija.
Zasedba
Jacky Lee Man – vokal
T.R. Yorg – kitara
Steven Floyd – bas kitara
Lars Thomas – bobni
GOSTUJOČI GLASBENIKI:
Biff Byford – vokal na skladbi št. 1
Mario Le Mole – vokal na skladbi št. 2
Paul Quinn – kitara na skladbah št. 7 in 8.
Nibbs Carter – bas kitara na skladbi št. 6
Nigel Glockler – bobni na skladbi št. 6
Tom Angelripper – vokal na skladbi št. 11
Seznam skladb
01. On The Attack
02. Mother Earth
03. Why Not!
04. Road To Nowhere
05. The Other Site
06. Like A Phoenix (You Will Rise)
07. We Are
08. Seven Seas
09. I Believe
10. Seconds To Minutes
11. Before The Storm
12. You Ain´t Seen Nothing Yet
