Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Wyatt, Robert
Založba: Virgin Records
Izid: year
Trajanje: 39:31
Ocena: 5/5
»Rock Bottom« je najpomembnejši album v samostojni karieri angleške progresivnorockovske ikone Roberta Wyatta, ki je s skupinami Soft Machine in Matching Mole oral ledino zgodnjega britanskega progresivnega rocka. Po Wyattovih besedah se je njegova solo kariera začela z »Rock Bottom« in ne s freejazzovskim prvencem »The End of an Ear« (1970). Ta izjava drži kot pribita saj ga je prav »Rock Bottom« izstrelil med izjemno spoštovane samostojne izvajalce in to ne samo v svetu progresivnega rocka saj je imel Robert številne znane prijatelje, ki so, kljub izrazito nekomercialni naravi večine njegove glasbe, daleč naokoli ponesli glas o njegovih izjemno zanimivih in inovativnih ustvarjalnih podvigih.
»Rock Bottom« je nastal po nepričakovanem razpadu Wyattove skupine Matching Mole ter po njegovem tragičnem incidentu, ki ga je za vse življenje zaznamoval saj ga je za večno prikoval na invalidski voziček potem, ko je med divjo rojstnodnevno zabavo pri Gilli Smyth (Gong) padel skozi okno kopalnice v tretjem nadstropju zgradbe. Od tedaj je od pasu navzdol ostal paraliziran vendar to ni omajalo njegove volje in ustvarjalnega napredka.
Še več, ta tragični dogodek je odigral ključno vlogo pri Wyattovi transformaciji v resnega solo izvajalca, obenem pa je predstavljal njegov dokončen prelom z alkoholizmom potem, ko sta njegova prijatelja in pivska tovariša iz šestdesetih, Jimi Hendrix in Jim Morrison, zaradi alkoholizma oba umrla pri rosnih sedemindvajsetih letih. Od tedaj je Wyatt kot solo glasbenik dozoreval iz albuma v album. Kljub temu, da je bilo njegovo počutje med ustvarjanjem izrazito melanholičnega »Rock Bottom« vse prej kot veselo, ni depresivnih trenutkov pa tudi nobenega besedila, ki bi se dotikal njegove tragedije kar pomeni, da se ni smilil samemu sebi, temveč je po pretrpljenem postal še močnejši.
Nekatere dela na »Rock Bottom« so bila ustvarjena že prej in predvidena za tretji, nikoli realizirani Matching Mole album kar bodo poznavalci omenjene kultne skupine hitro zaznali. Za produkcijo je poskrbel Pink Floyd bobnar Nick Mason pri čemer je potrebno omeniti, da je Wyattova nekdanja skupina Soft Machine v sodelovanju s Pink Floyd ter še nekaterimi drugimi glasbenimi ikonami priredila dobrodelni koncert s katerim so zbirali prispevke za Robertovo čimprejšnje okrevanje. Najbolj znameniti dogodek tega nastopa je bila Robertova priredba The Monkees hita »I’m a Beliver«, ki je predstavljal enega redkih komercilanih trenutkov njegove kariere.
Od znanih glasbenih imen, ki so bili obenem Wyattovi dobri prijatelji, se na »Rock Bottom« pojavijo tudi mladi Mike Oldfield na kitari, RIO posebnež Fred Frith (Henry Cow) na violi, dolgoletni Soft Machine basist Hugh Hopper, basist/pevec Richard Sinclair (Caravan, kasneje Camel) in bobnar Laurie Allan (Gong). Slednji je Wyatta, ki je poleg klaviatur odigral večino tolkal in celo slide kitaro na skladbi »A Last Straw«, nadomeščal za zahtevnejše bobnarske podvige.
Za kako drugačen album v primerjavi s predhodnikom gre in kakšen napredek je Wyatt storil kot samostojni izvajalec pove že uvodni melanhlolično-mračni »Sea Song« ob katerem poslušalca na trenutke spreleti srh, obenem pa ga navda s pozitivnimi občutji, ki sevajo iz Robertovega petja. Kljub žalostni naravi tega dela, ki bi se odlično podalo za spremljavo kakšne grozljivke o duhovih, je v Wyattovem petju moč zaznati izjemen optimizem in odločnost, da ustvarjalni voz požene naprej in se dvigne iz globeli. Mojster vokalnega improviziranja na »A Last Straw« poskrbi za presenečenje in se preizkusi na zanj popolnoma nekarakteristični slide kitari s katero poskrbi za ključni trenutek te izjemno globoke in melanholične kompozicije. Z baritonom zaznamovano pripovedovanje znanega škotskega komika in poeta Ivorja Cutlerja zaznamuje oba dela orkestralno začinjene suite »Little Red Riding Hood Hit the Road«, ki sodi med ključne, najboljše »Rock Bottom« trenutke. Visoka eksperimentalna narava albuma se še stopnjuje med medsebojno povezanih, pretežno inštrumentalnih skladbah »Alfib« in »Alfie«, kjer temačno in melanholično atmosfero zaznamujejo raztogotene jazzrockovske improvizacije s številnimi avantgardnimi primesmi. Nadaljevanje »Little Red Riding Hood Hit the Road«, kjer že v uvodnih sekundah presune mrakoben zvok melotrona in Wyattovo z ledenim pišem zaznamovano petje, navduši predvsem zaradi Oldfieldove popolnoma karakteristične kitarske solaže, ki vsemu skupaj pridoda tudi nekaj keltske mistike.
Wyattovo ‘drugo rojstvo’, tako glasbeno kot osebnostno, se je začelo z »Rock Bottom«, ki še danes sodi med najboljše dosežke t.i. Canterbury scene in v sam vrh Robertove bogate samostojne kariere. Z vsemi žavbami namazani glasbeni vizionar je moral doseči dno in to v dobesednem pomenu besede, da se je spet dvignil gor in postal eden izmed najbolj cenjenih solo izvajalcev progresivnega rocka. Kot bobnar gospod Wyatt zaradi invalidnosti ni več sodil v elito canterburyske scene, toda kot skladatelj in pevec je z »Rock Bottom« osvojil novo zrelostno stopnjo ter ohranjal svojstven pristop k progresivnemu rocku brez kakšnih omembe vrednih komercialnih priteklin zaradi česar še dandanes uživa precejšnje spoštovanje med ljubitelji eksperimentalne glasbe.
Zasedba
Robert Wyatt – vokal, klaviature, tolkala, slide kitara (2)
Mike Oldfield – kitara (6)
Gary Windo – bas klarinet, tenor saksofon (5)
Ivor Cutler – glas (3 in 6), bariton concertina, harmonium (6)
Alfreda Benge – glas (5)
Mongezi Feza – trobente (3)
Fred Frith – viola (6)
Hugh Hopper – bas kitara (2, 4 in 5)
Richard Sinclair – bas kitara (1, 3 in 6)
Laurie Allan – bobni (2 in 6)
Produkcija
Nick Mason
Seznam skladb
1. Sea Song (6:31)
2. A Last Straw (5:46)
3. Little Red Riding Hood Hit the Road (7:38)
4. Alifib (6:55)
5. Alife (6:31)
6. Little Red Robin Hood Hit the Road (6:08)
