Kraj: Dvorana Stereo / Rijeka / Hrvaška
Datum koncerta: 29.05.2008
Število obiskovalcev: 400
Cena karte: 50,00 HRK (cca 7,00€)
Rock Masters je ekipa legendarnih hrvaških rockerjev, ki združujejo imena Tomas Krkać (bas kitara), Slavko Pintarić – Pišta (bobni) in med njimi verjetno najbolj poznanega Vedrana Božića (kitara), ki je nastopal v skupinah Roboti, MI, Boško Petrović Quintet, Time, Parni Valjak, Supersession Fidri – Sedak. Vsi trije igrajo tudi v Telephone Blues Bandu, kadar pa se Rock Masters pridruži še Ervin Baučić, član kolektiva Kazališta Komedija iz Zagreba, dobimo podlago za skupino, ki lahko preigrava repertoar slavnih Led Zeppelin. Naj omenim tudi to, da je Božić nekoč imel posebno čast, ko je nastopal v nekem klubu nemškega Frankfurta v davnih, davnih letih, s svojo skupino Roboti, da je slučajno ravno takrat obiskal klub Jimi Hendrix. Roboti so povabili gospoda Hendrixa na oder. Ostalo je zgodovina.
Dvorana Stereo, locirana pravzaprav v samem mestnem jedru Rijeke, je bila nabito polna. Fante je bilo treba kar dolgo čakati, na odru so se prikazali šele 15 minut pred polnočjo. Med občinstvom je bilo presenetljivo veliko število mlajših obiskovalcev, poleg seveda tistih starejših, ki so tako znova lahko podoživljali čase, ko so na rock zemljevidu brez konkurence lomastili veliki Led Zeppelin.
Sprva je bilo rečeno, da naj bi skupina igrala dva ločena niza skladb, vendar pa se to ni zgodilo. Koncert so odprli na nekoliko nenavaden način in sicer s skladbo Bring It On Home, vsekakor ni šlo brez orglic, na katere je brlizgal Baučić. Takoj, ko je Božić prešel na glavni rockovski riff, se je množici dobesedno snelo. To je bil neposreden dokaz, da se trenutno nahajamo v času, ko “tribute to” bendi lahko res dobro služijo. Če sem lahko namerno zloben, njihov čas šele prihaja…
Rock Masters so glavnino repertoarja usmerili na albume Led Zeppelin “I.”, “II.”, “III.” in “IV.”. Zakaj tako? Najlažje jih je naštudirat in za preigravanje skladb z njih ne potrebuješ klaviatur, kot tudi ne kakšnih posebno zakompliciranih zvočnih efektov. Fantje so nadaljevali z Good Times, Bad Times, odžagali Communication Breakdown, tu so bile Ramble On, pa Heartbreaker, ki se je prelil v Living Loving Maid (She’s Just A Woman), iz plošče “II.” ni izostal celo Moby Dick (seveda s solažo na bobnih), pa naprej Babe I’m Gonna Leave You, Dazed And Confused, Black Dog, How Many More Times, Celebration Day, Since I’ve Been Loving You, obvezna Stairway To Heaven in zaključek regularnega dela s skladbo, katere niti ni potrebno predstavljati. Whole Lotta Love seveda. V vsega eni uri. In potem so kar se da hitro prihrumeli nazaj na oder po dodatek, ki so ga odprli na veliko veselje ljudi z Immigrant Song, večer pa zaključili z Rock And Roll.
Možje niso dosti ovinkarili. Niti ni bilo zaželeno. Ljudje so prišli po porcijo surove rock energije, ki so jo dobili v najlepši možni maniri. Kriterije izvedbe ob tem ni le vredno, pač pa tudi pošteno, znižati. Seveda vsi tisti, ki so prišli lovit na ušesa drobnjarije in jih primerjati z originali, niso bili potešeni. Toliko slabše za njih, kajti večini v dvorani se je dobesedno cufalo ob prostem pretoku pulzivne rock energije, ko je skupina prehajala iz klasike na klasiko. Publika je z zanosom prepevala verze, se zavzeto odzivala na dražljaje skupine z odra. Energija je bila zares tista prava pristna!
Skupini med koncertom sploh ni bilo potrebno ogovarjati publike. Glasba je tega večera zadostila prav vsemu. Po uri in 15 minut so se fantje poslovili. Verjetno je na to, da je kvartet “na videz” nekoliko hitel, vplivala neznosna vročina, ki je zajela dvorano med koncertom in visoka vsebnost cigaretnega dima, kajti na Hrvaškem imajo še vedno to srečo, da lahko veselo vlečejo smotke tobaka med koncerti tudi v zaprtih prostorih.
Baučić je seveda bil prisiljen znižati nekatere sekvence originalov vokalnih linij in jih prirediti. Najvišje predvsem. Božić je kar lep del solaž igral s pomočjo svojega izrednega znanja in rutine in s pomočjo lastne improvizacijske žilice. Držal pa se je izvirnikov v vseh motivsko bolj izpostavljenih delih solaž, s čimer je ohranjal avtentičnost in kompaktnost Led Zeppelin repertoarja. Pristopal je odločno, kar je dokazala tudi počena A5 struna na njegovi Gibson Les Paul, že takoj na samem začetku koncerta. Kvartet je odlično naštudiral vse osnovne motive, ponudil čvrsto mero uigranosti ter tako same izvedbe. Nekaj napak se je prikradlo v prehodih, a je naoljena ritem linija vseskozi reševala prepričljivo oživljanje Led Zeppelin repertoarja. Rock Masters je torej reč, ki jo je vredno doživeti v živo. Sploh pa nujno za vse med vami, ki pogrešate koncerte pravih Led Zeppelin.
Galerija slik
