Kraj: Channel Zero, Metelkova, Ljubljana
Datum koncerta: 05.04.2010
Število obiskovalcev: 0
Še pred kratkim je bila zasedba Ahleuchatistas iz ZDA “power” trio rušilne moči, z ubijalskim trojcem kitare, basa in bobnov, ki so udrihali težke ritme avantgardnega orkestra. Pred kratkim je skupino zapustil basist (še pred tem je prišlo do menjave bobnarja) in tako gre zdaj za duo, ki pa še vedno neusmiljeno strela sunkovite projektile. V tem trenutku Ahleuchatistas sestavljata še edini izvirni član, kitarist Shane Perlowin in novi bobnar Ryan Oslance. Slednji je v skupino prišel šele za časa zadnjega studijskega dosežka “Of the Body Prone”, ki jim je prinesel tudi nekoliko več medijske izpostavljenosti, saj je bil izdan pri založbi Johna Zorna, Tzadik (pred tem so bili pri Cuneiform). Ni pa do spremembe prišlo le zaradi nove založbe. Novo ime v ekipi je precej popestrilo samo zvočno dogajanje, ki je že prej bilo živahno, vendar pa njegov nepopustljiv ubijalski ritem zasedbi dodaja še večjo nabrušenost.
Za takšno ime bi pričakovali dober obisk, a na žalost je tokrat zasedbo sprejela le peščica entuziastov, ki so verjetno kar dobro vedeli, kaj jih čaka. Moža nista izgubljala časa. Na odru sta ročno prikazala vse svoje vrline – atmosferske vesoljske gradnje in oglušujoče kitarsko-bobnarske rafale. Temu principu sta sledila skozi ves večer in vseskozi navduševala tako s svojimi space rock igrami, kot tudi z avantgardnimi hitrimi potezami. Njune avantgardne tendence se najbolj slišijo med včasih res neverjetno hitrimi preigravanji, saj so melodije (če jim lahko sploh tako rečemo) pogosto grajene na disonančni osnovi in nenadnih ter nenavadnih prehodih iz stanja mirovanja v skoraj shizofrenično norenje. Kljub nekaterim neobičajnim prvinam sta moža vedno pripravila tudi dosti ritmičnih delov, kjer se je lahko občinstvo naužilo poplesovanja.
Lahko bi bilo misliti, da Ahluchatistas, zdaj ko ni več basista, delujejo na zmanjšanem območju zvočnega delovanja. A temu ni tako. Za to je na koncertu poskrbel kitarist, ki je kar sproti snemal kitarske dele in ustvarjal večplasten učinek. Perlowin je morda res šef in glavni tvorec glasbe, vendar pa je najbolj fasciniral bobnar, ki je kar nekajkrat osupnil s svojim ubijalskim tempom, kjer se je zdelo, da z vsakim udom igra drug ritem, a vendar tako hitro, da je oko gibom komaj sledilo. Oslance pa je pogosto pokazal, da ni le “razbijač”, temveč da je tudi tankočuten tolkalist.
Kdor je zamudil eno najperspektivnejših novih progresivnih zasedb (v pravem pomenu besede), mu je lahko žal, saj sta moža svoj pogled na glasbeno filozofijo predstavila na nekoliko neobičajen način, ki sledi Zornovemu principu pričakovanja nepričakovanega. Moža te namreč pogosto ujameta nepripravljenega, najsi s svojim podaljšanim rockerskim rožljanjem, najsi s svojim postopnim ustvarjanjem ambienta. Kljub slabšemu obisku upam, da skupina ne bo izgubila upanja nad Slovenijo ter še kdaj zašla v naše loge.
Fotografije: Mojca Perdih
Galerija slik
