Izvajalec: Kržišnik, Borut
Založba: Samozaložba
Izid: year
Ocena: 4/5
V zadnjem času imam s slovensko glasbo kar nekaj sreče, odkril sem nekaj res čudovitih izvajalcev. Seveda so tu stari mački Begnagrad, Quatebriga, Bratko Bibič solo, Milko Lazar in še nekateri drugi. V to skupino bolj avantgardnih umetikov sodi tudi Borut Kržišnik, ki je svojo samostojno kariero začel pri založbi Recommended Records, ki jo zaradi ljubezni do čiste in nekapitalistične glasbe ustanovil Chris Cutler (Henry Cow). Borut si je tako vsaj v neki meri priboril tudi svetovno izpostavljenost, kar je vodilo do tega, da so nekateri albumi bili kasneje izdani tudi pri ameriških založbah.
Borut Kržišnik je glasbeno kariero začel kot član zasedbe Marcus 5, skupaj z Janijem Hacetom (Siddharta), Vincijem Vogueom Anžlovarjem in drugimi. Takrat so fantje igrali novoromantično glasbo v stilu Spandau Ballet, Ultravox, itd. Borut je kasneje igral še v drugih zasedbah, vsaka s svojim slogom glasbe, tukaj pa se je prelevil bolj v skladatelja skoraj klasične glasbe in na tem albumu sodeluje tudi z nizozemsko plesno skupino Station Zuid, ki je balet z njegovo glasbo tudi uprizorila.
Glasba na tem albumu ne vsebuju nobenih elementov rock glasbe. Morda se sprašujete zakaj se potem takšne zadeve recenzirajo na strani, ki se osredotoča zgolj na ta žanr. Menim, da ni nič narobe, če si kdaj pa kdaj tudi rockerji razširimo obzorja z dobro glasbo, katere ime ni pomembno, naj bo to jazz, klasika, folk, ali pa naš ljubljeni rock.
Album bi zelo težko opisal. V strogem pomenu besede ne gre ravno za klasiko, ker Borut Kržišnik vse “klasične” inštrumente (v glavnem godala) zaigra na klaviature. Temu navkljub pa njegove izvedbe zvenijo nadvse prepričljivo. Resda nisem specialist za produkcijo in razne vidike zvočnih manipulacij, a Kržišnikove zvoke bi brez težav lahko zamenjal za pravi orkester. Da pa se ne bi popolnoma skoncentriral na le čisto reprodukcijo organskih zvokov, je Kržišnik na nekaterih skladbah za dobro mero dodal še nekaj pravih klasičnih inštrumentov (klarinet, violina).
Slogovno gre morda res za klasično glasbo, a je v njej tudi dosti prvin minimalizma in eksperimentiranja, v stilu kakšnega Johna Zorna in njegove šole. Na trenutke imamo možnost slišati prav lepe klasične trenutke, v katerih se lahko izgubiš, že čez nekaj trenutkov pa se Kržišnik izgubi v svetu minimalističnih avantgardnih improvizacij. Osebno mi je avantgarda že dolgo všeč, kljub temu pa menim, da Kržišniku bolj leži bolj organiziran stil, s tem mislim tiste “prave” kompozicije in ne improvizacije, ki praviloma ne peljejo do nekih bolj zanimivih stvari. Na trenutke Kržišnik zaide tudi v jazz, kar pa ponavadi ne traja dolgo, saj so klasika in improvizacije vedno nekje v bližini.
Vse inštrumenete je odigral Kržišnik sam, z izjemo klarineta in violine na nekaterih stvaritvah. V glavnem gre za orkester (godala), ki ga Borut odigra s pomočjo sodobnih klaviatur, ki pričarajo res avtentičen zvok godal in ostalih inštrumentov. Pomoč pri masteringu je dobil pri uveljavljenem Simonu Heyworthu (Mike Oldfield), ki mu je svoje usluge ponudil na dveh skladbah.
Pri Sacre du Temps gre za zelo dobrodošlo novost na slovenskem trgu, ki je zasičen z raznim kičem in povprečjem. Borut Kržišnik se je izkazal kot dober skladatelj, izvajalec in eksperimentator. Vsekakor ima njegova glasba več globine kot se zdi na prvi pogled, zato si je za ta album vredno vzeti čas, ki si ga prav gotovo zasluži. Album, ki ga je sicer težko razumeti in ki je težaven za poslušati, a ko enkrat uspete podreti vse pregrade in plasti, ugotovite, da je bil ta čas dobro izkoriščen. Končno ponovno slovenski izdelek, ki se dvigne iznad povprečja in stremi k nečemu bolj izvirnemu.
Zasedba
Borut Kržišnik – vsi inštrumenti
gosta: Mario Marolt – klarinet, Vuk Krakovič – violina
Produkcija
Borut Kržišnik
Seznam skladb
1. Vacuum
2. Paths of Coincidence
3. Love Song No.1
4. Love Song No.2
5. March to Eternity
6. Codes And Signs
7. Procedures
8. Intelligent Body
9. Fire
10. Love Song No.3
