Kraj: Velden am Wörthersee (Vrba na Koroškem) / Bluesiana Rock Cafe / Avstrija
Datum koncerta: 22.11.2012
Število obiskovalcev: 200
Cena karte: 36,00€ (v predprodaji) / 39,00€ (na dan koncerta)
Minilo je 8 mesecev in Richie se je vrnil v Bluesiano. No, ja, če štejemo še njegov obisk koncerta Erica Martina (RockLine reportaža TUKAJ ), je minilo komaj 5 dni, od kar se je nazadnje mudil v Bluesiani. V teh letih je postal nedvomno svoje vrste hišni inventar kluba, lastnico kluba Gudrun Kofler pa je Richie do tega dne orav gotovo že krstil za svojo krušno mater.
Pot proti Veldnu je minila brez večjih zapletov in presenečenj, čeprav upam, da je bilo tole zadnjič, da sva čakala pred karavanškim predorom in da bodo s popravili v letošnjem letu zaključili. Ob najinem prihodu nekaj minut čez osmo uro zvečer se je Bluesiana že zadovoljivo polnila. Tokrat ni bilo spredaj nobenega tourbus-a in glede na to, da je Richie s kolegoma Mike-om in Dylan-on sproščeno sedel pri zadnji mizi v lokalu, je bilo jasno, da je dojel, da je bila marčevska zadeva z VIP package brezveze. Dečki so se v zadnjem delu kluba sproščeno pogovarjali z morebitnimi oboževalci, midva pa sva se počasi podala pod oder, iskat prostor za boljši razgled med koncertom.
Tokrat s(m)o presenetljivo prvo vrsto Bluesiane zasedli predvsem slovenski obiskovalci, kar je zelo pohvalno. Kar velikokrat se zgodi, da sva med vsemi obiskovalci Bluesiane s slovensko »špraho« bolj osamljena primerka, zato je razveseljivo dejstvo, da čedalje več Slovencev obišče tudi ta prečudoviti klub, ki je le streljaj oddaljen od naše meje z Avstrijo. O Bluesiani je bilo na tem portalu povedanih že dovolj besed – enostavno jo je treba obiskati in doživeti.
Tudi o Kotzenu se je tu že dovolj govorilo in ga zvesti bralci gotovo že dobro poznajo. Dečko se vsaj enkrat letno – ob dobri letini pa tudi dvakrat – odpravi na evropsko turnejo in navadno zaide tudi v bližnje kraje Slovenije (žal v samo Slovenijo le redko). Zadnjih nekaj turnej mu družbo na odru delata Mike Bennett na bobnih in Dylan Wilson na bas kitari. Od izdaje zadnjega odličnega albuma 24 Hours je minilo že dobro leto, zato lahko upravičeno pričakujemo, da na tej turneji že nastajajo ideje za skorajšnji izid novega albuma – Richie je glede svoje glasbene ustvarjalnosti zelo produktiven – v 24 letih glasbenega delovanja je izdal 25 solo albumov, med tem časom pa je sodeloval tudi z mnogimi drugimi glasbeniki in glasbenimi skupinami. Seveda pa z navdušenjem pričakujemo tudi izdelek, ki ga je v letošnjem letu Kotzen ustvarjal skupaj z Mike Portnoy-em in Billy Sheehan-om.
Glasbena trojica Kotzen-Bennett-Wilson nas je pod odrom pustila čakati kar lep čas – koncert je se začel šele okoli desete ure zvečer. Naj povem, da za ljubitelje letečih trzalic koncert Richie Kotzen-a ni ravno najprimernejša izbira – Richie namreč zadnja leta za brenkanje po svojih fendercah uporablja izključno svoje prste. Tokrat je s seboj prinesel svoj čudoviti sunburst telecaster primerek in kdo ve, komu se ima zahvaliti za srečo, da mu le-tega dan prej niso ukradli v Pragi, kot se je tud zgodilo Dylanu Wilsonu in njegovi bas kitari, ki je izginila direktno iz kombija pred klubom, kjer so igrali. Češka je najbrž tako pustila na glasbenikih malo grenak priokus, a tega se na Bluesianskem odru ni čutilo, prav tako pa je bilo poskrbljeno za to, da je Dylan seveda dobil tudi nadomestni instrument za igranje na koncertu.
Fantje so koncert začeli z ogrevanjem publike s štirimi skladbami iz zadnjega odličnega albuma 24 Hours. Ko se je publika ravno prav vživela v ritem in spretne solaže, se je Kotzen odločil za umirjanje publike s skladbo Fear. Sledila je odlična prav tako umirjena Doing what the devil says to do. Ni bolj čudovitega občutka ob tej glasbi kot to, da zapreš oči in se prepustiš rahlemu gibanju ob prečudovitih zvenih kitare, ujameš ritem bobnov in basa ter se pustiš zapeljati žametnemu glasu iz Kotzenovega grla ter se zahvaljuješ vsem božanstvom, da Kotzen v mladih letih ni poslušal svoje mame, ko mu je rekla, da ne zna peti in naj tega v bodoče ne počne več. Sledila je živahnejša Losing my mind in nato še precej starejša A love divine. Nadaljevali so s stalnico koncertov High ter s Fooled again. Za tiste, ki smo si ogledali koncert Erica Martina 5 dni prej, kjer sta s skupnimi močmi odpela skladbo Shine, je Richie pokazal tudi, kako to skladbo zapoje skupaj s svojima spremljevalcema na instrumentih – tokrat v električni izvedbi. Sledila je skladba, ki jo sodeč po pripevanju publika dobro pozna iz časov, ko je Kotzen sodeloval s skupino Poison – Stand. Občinstvo je zapeto skladbo pozdravilo z glasnim aplavzom. Za konec rednega dela so odigrali še Paying dues, nato pa se je trojica za nekaj minut poslovila z odra, a se je kmalu vrnila in nam postregla še z večno skladbo Remember, ki je ponovno aktivirala glasilke med publiko. Bis so zaključili s hitro Go faster, nato pa so se prav tako hitro po zahvalah pospravili z odra in Kotzenov večer je bil tako zaključen.
Richie Kotzen je ponudil občinstvu tisto, kar zna – kvaliteto na vokalu in na kitari, ki jo več kot uspešno dopolnjujeta Dylan na basu in Mike na bobnih. Brez vsakega šova, dolgovezenja in besedičenja med petjem ter brez stand-up komičnih vložkov. Richie je preprosto Richie in to je za obisk njegovega koncerta potrebno sprejeti. In če sprejmeš glasbeno kvaliteto kot glavni pogoj dobrega koncerta, Richie s kompanijo nikakor nikoli ne razočara – vsaj v Bluesiani ne. Naslednjič se o tem prepričajte tudi sami – v živo, na licu mesta.
Setlista
1. Bad Situation
2. Help Me
3. 24 hours
4. Love Is Blind
5. Fear
6. Doing What the Devil Says To Do
7. Losing My Mind
8. A Love Divine
9. High
10. Fooled Again
11. Shine
12. Stand
13. Paying Dues
—dodatek—
14.Remember
15. Go Faster
Galerija slik
