Izvajalec: Zmajev rep
Založba: Radio Študent
Izid: year
Trajanje: 41:10
Ocena: 3.7/5
Zmajev rep so od svojih hard rockerskih začetkov prebrodili že kar dolgo pot, ki jim je prinesla kopico sprememb v podajanju njihovih glasbenih vodil, kar je še toliko bolj presenetljivo, ker v zasedbi od vsega začetka ni bilo nobenih rošad članov. V razmeroma kratkem času so se tako preusmerili iz zelo solidnega hard rock benda v instrumentalen jazz-rockerski kolektiv, ki je pokazal mnogo večjo mero glasbenih fines. Svoj preporod so naznanili že na predhodnem izdelku Sanje podob, s katerim so presenetil marsikaterega poslušalca, ki je zasedbo poznal še iz njihovih hard rockerskih časov.
Tokrat nas niso ujeli tako nepripravljenih. Že od vsega začetka je namreč jasno, da bo album Sestop (ali v angleščini Descent) prikazal ogromne količine standardnega jazzovskega preigravanja, iskanja tiste prave rdeče niti, s katero bi se album razživel in bi se boj med jazzom in rockom vendarle lahko začel. Fantje se tako navidez vse preveč pogosto zatekajo k lahkokategornim jazz improvizacijam, kjer se dogajanje zdi razmeroma statično. A ko se godba razplamti, dokažejo, da z njimi ne gre češenj zobati in da imajo v sebi še vedno ogenj iz svojih hard rockerskih začetkov. Ko se prah poleže, je seveda potrebno ponovno vse postaviti na noge in včasih se zdi kar mala večnost preden zopet najdejo tisto izmuzljivo “G točko”, svojo ekstatično prebujenje. Ko jim to naposled uspe, jim je treba priznati zasluge za res konkretno ščegetanje zvočnih receptorjev. Med temi bolj urejenimi deli se čuti tudi vpliv progresivnega rocka, na čelu z Ambrožom Božičkom in njegovim žlahtnim izborom klaviaturskih zvokov.
Album sloni na zelo tradicionalnih jazz-rockerskih osnovah, s klasičnimi klaviaturskimi zvoki (električen klavir, starinski sintetizatorji) in skoraj pretirano jazzovsko naravnano kitaro (pogosto brez distorzije), ki le občasno zaplava v bolj razburkane vode jazz-rockerskega viharja, kakršnega smo bili vajeni od na primer Johna McLaughlina (Mahavishnu Orchestra). Tudi ritem linija je izredno jazzovsko sofisticirana in zelo težko je verjeti, da gre za isto zasedbo, ki se je svetu najprej predstavila z albumom Ogenj. Vsi so namreč drastično spremenili slog igranja in nobenemu poslušalcu ne gre zameriti, če bi mislili, da igra popolnoma druga zasedba.
Vsekakor to ni jazz rock album, ki se bo z zlatimi črkami zapisal v glasbeno zgodovino, je pa za slovenske razmere zelo pomemben in zrel izdelek, ki mu pa na trenutke primanjkuje nekoliko več nabritosti in udarnosti, oziroma nezrelosti, če že hočete. Albuma so se lotili tako profesionalno, da se zdi, kot da so nekoliko pozabili na mladostniški entuziazem in zanos. Vseeno pa svoj zvok nenehno dopolnjujejo in z leti bodo gotovo našli pravo ravnotežje med tehnično dovršenostjo in izbruhi glasbene radosti. S Sestopom so Zmajev rep ponovno naredili korak naprej (podobno kot Moonlight Sky z I Am) in v bodoče se verjetno lahko nadejamo še boljših dobrot izpod rok zasedbe v fazi dozorevanja.
Zasedba
Andrej Boštjančič-Ruda – kitara
Ambrož Božiček – klaviature
Jošt Drašler – bas kitara
Vid Drašler – bobni
Produkcija
Zmajev rep
Seznam skladb
1. Okrogla kocka
2. Omrežja nesmislov
3. Selitev
4. Na koncu sam
5. Decembrski odmev
6. Širjava
7. Balada modrine
