Izvajalec: Nocturnal Rites
Založba: Century Media
Izid: year
Hja, mnogo hvale sem slišal glede te skupine, posebej odkar so izdali tretji album “Afterlife”. Po verjetnosti očitno veliko zamujam, ali pa ne. Pa si pobliže oglejmo situacijo. Novost je produkcija, ki je ustrezno zapolnila veliko zvokovno luknjo, ki je zijala v skrajni spoliranosti med zgodnjim zvokom skupine visoko dvignjenih kitar in takratne ritem linije z neslišno bas kitaro v njej. Voluminoznost produkcije dinamične ritem sekcije je nedvomno nadgradnja glasbe Nocturnal Rites, ki zvenijo zvokovno “najzlobneje” do sedaj. Večkrat “dušeni” rifi v ozadju spremljave so v produkciji izrazno poudarjeni in porinjeni v ospredje. Zvok je zapolnjen.
Sicer pa, hm… kaj hudiča sem izustil? Nekaj o zlobnosti? Ne me je…, khm jemati resno, sem mislil. Prispodoba o “zlobnosti” popolnoma zbledi ob poslušanju predvidljivih in večinoma veselih refrenov v stilu: “Hajli hajlo, na delo zdaj gremo!” podprtih s sila naivno do infantilno otročjo izbiro back vokalov. Predstavljajte si palčke, ki veselo marširajo v rudnik s krampki in svetilkami ter tam cel dan pošteno drgnejo po žlahtnem kamenju, potem pa se trudni pozno zvečer vračajo domov “hrkat” v svoje gobice. Pridevnik “zloben” si zares zasluži le “Faceless God” (skupaj z refrenom). Vsaj tu pride v celoti do izraza jeza in agresija streniranega in kvalitetnega, a žal nespecifičnega Lindquistovega vokala, ki je v okvirjih ostalih kompozicij popolnoma zatemnjena.
No, ne rečem. Kitare briljirajo na celi črti. Znova silno hitre v vseh prvinah (super solažce, izrazni ritmi enostrunskega denfanja s skladno dodanimi prehodnimi harmonijami). Stalnica skupine, poznana kot pikanje kitar v sicer navitih rifih, je zaradi produkcije najbolj izrazno do sedaj in znova zagotavlja popestritev v pesmih.
Power metalci Nocturnal Rites te lahko takoj, a le začasno prevzamejo (kot dober italijanski ponaredek na Ponte Rossu), saj njihova glasba kar sama od sebe zleze v uho. Tako poslušaš takšen plošček neprestano cel mesec, potem pa ga vržeš v kot svoje sobe in mirne vesti pozabiš nanj za vedno. Zakaj so skandinavci tako izračunani in uokvirjeni v power metalu? Uf, kako sem že sit teh algebrskih metod! Glavno je, da gozdne pravljice o palčkih (ko bi bile vsaj še kakšne konkretne palčice poleg
) živijo naprej: “Lenuhi, potepuhi, pa naj spat gredo!”
Zasedba
John Lindqvist – vokal
Nils Norberg – kitara
Fredrik Mannberg – kitara
Mattias Bernhardsson – klaviature
Nils Eriksson – bas kitara
Owe Lingwall – bobni
Produkcija
Daniel Bergstrand
Seznam skladb
1. Eyes Of The Dead
2. Shadowland
3. Invincible
4. Revelation
5. Never Die
6. Underworld
7. Vengeance
8. Faceless God
9. Birth Of Chaos
10. The Watcher
Trajanje albuma: 46.45
