Kraj: Club Stop / Bled / Slovenija
Datum koncerta: 05.07.2007
Število obiskovalcev: 160
Cena karte: 9.00€
John Lawton se zadnje čase v slovenski javnosti pojavlja skoraj tako pogosto, kot detaljno spolirano lasišče “našega ljubljenega heroja” Janeza Janše. Z eno razliko seveda – medtem, ko se človeku, ob pogledu na mlahavi život slednjega, želodec kot po tradiciji vedno znova vda zlohotnim namenom abdominalnih centrifugalnih sil, predstavlja vsaka minuta, preživeta v družbi karizmatičnega angleškega gospoda nadvse prijetno izkušnjo, tako v glasbenem kot družabnem smislu. Mali John je še enkrat več dokazal, iz kakšnega testa je. S svojim razposajenim angleških šarmom, začinjenim s skrivnostno globino, eno glavnih sestavin njegove barvite “soulful” glasovne kuhinje, je na krilih energije vedno prepričljivo izpeljanega nastopa naših Postonjskih prijateljev Mary Rose, poskrbel za še eno slikovito demonstracijo moči jeklenega karakterja stare šole rock ‘n’ rolla. Ta je, verjetno tudi po zaslugi intimnosti Blejskega Stop kluba, ki pa vseeno stoji kilometre stran od idealnega gostišča tovrstnih glasbenih prireditev, v vseh pogledih presegla svojo predhodnjo umaško avanturo.
Ob vseh teh slavospevih Johnu Lawtonu je seveda potrebno reči besedico ali dve tudi o odličnih Mary Rose, brez katerih bi se tovrstnih mini glasbenih spektaklov na slovenskem udleževali samo v sanjah. Fantje so enostavno odlični. Njihov nastop združuje vse nepogrešljive elemente, nujno potrebne za izvajanje glasbe na tako visoki ravni. Teh njihovih kvalitet se dobro zaveda tudi gospod Lawton, kar se, poleg stalnega skupnega koncertiranja, navsezadnje najbolje opazi na samem odru, kjer ta posrečena kombinacija mladostne zagnanosti ter izkušenj, vedno poskrbi za razburljivo glasbeno popotovanje. Če bi že izkali kakršno koli kritiko večera, bi to našli le v set listi, ki se je še enkrat več previdno ognila izvajanju skladb priljubljenega primorskega kolektiva. Previdnost ali mogoče celo sramežljivost, tako dobro podmazanemu stroju, kar Mary Rose sigurno je, ne dela kakšnih posebnih uslug, kar pa na koncu koncev ni predstavljo posebnega problema, saj je bil četrtkov blejski večer, roko na srce, v prvi vrsti rezerviran predvsem za ljubitelje glasbe Johna Lawtona. Na to nas je ob elegantnemu skoku na oder, hitro spomnil Davorjev “tipkarski” uvod v The Hanging Tree, ki že po tradiciji načenja Lawtonova muzikalna predavanja na sončni strani alp. Gospod je svoje odlično počutje v družbi Mary Rose od vsega začetka brezsramno izlival v srčno interpretacijo starih Uriah Heep klasik, svojega, kot seveda tudi slavnejšega Byronovega obdobja zasedbe. Skrbno izbran venček legendarnih rokerskih napevov, je še dodatno začinilo presenečenje v obliki Free n’ Easy, ki je, ob na las podobni ritmiki nepogrešljive Easy Livin’, predstavljala enega razburljivejših trenutkov večera. Preostali del slednjega, se je gibal okoli preizkušene in dodobra izvežbane forme, videne že na umaškem bikerskem festivalu. Kombiniranje skladb kot Stealin’, z bolj razpoloženjsko obarvano Free Me, je večer oborožilo z močno opaznim raznolikostnim faktorjem, sredi katerega se je udobno namestila Wise Man, v interpretaciji dvojice Lawton – Davor. Slednji nas je v pričakovani solo točki ponovno razvajal z imitacijami Jona Lorda, Dvoraka, Mozarta in ostalih mojstrov obvladovanja črno belih tipk. Tu so še vedno odlični Eki, ki je v za njega značilnem razkoraku, nenehoma navduševal z briljantno in ognjevito kitarsko igro, ter neizprosna ritem sekcija mladcev Jureta in Mitje. Sredi tega trušča, se je zabaval tudi sam gospod Lawton, s kozarcem v roki, stalno poskakajoč v desno, k svojemu pevskemu kolegu Žaku, ki je od vseh protagonistov večera zanimivo deloval daleč najbolj živahno.
Kljub sijajnim izvedbam dobro znanih napevov, kot sta Still Paying My Dues To The Blues ter Reach Out, ki so v velikem slogu zaokrožile glasbeno podobo Johna Lawtona, se nikakor nisem mogel znebiti občutka, da velika večina vendarle najtežje pričakuje skladbe iz železnega, ter s tem posledično najstarejšega Heep repertoarja. John Lawton in Mary Rose so te posameznike nedvomno razveselili prav z omenjenim skokom v Easy Living, Lady In Black ter močno ojačano Gypsy. Vse tri Heep himne, so bile dostavljene v več kot zadovoljivem pakiranju, ki je še enkrat več potrdil odlične reference obeh, tako Johna Lawtona, kot tudi fenomenalnih Mary Rose.
Besedilo: Daniel Pavlica
Setlista
1. The Hanging Tree 2. Take You High 3. Stealin’ 4. Reach Out 5. The Wizard 6. Sympathy 7. I’m Alive 8. Wise Man 9. Still Paying My Dues To The Blues 10. Lady In Black 11. Easy Livin’ 12. Free Me —dodatek— 13. Free N’Easy 14. Gypsy
Galerija slik
