Izvajalec: It Dies Today
Založba: Trustkill Records
Izid: year
Hja, tega se je bilo bati in zgodilo se je. “The Caitiff Choir” (2004) je bila deležna pohval in vzpodbud, ki ni skrivala potencialov mladeničev, kateri so ustanovili to skupino v povprečju pri dobrih 16 letih starosti. Danes jih štejejo v povprečju 22 let in album zveni kot bi jih šteli ne 22, niti ne 16 let, pač pa vsega “tli leta”. Neverjetno. Po uvodnih taktih, sem najprej preveril postavo skupine novega albuma. Prepričan sem bil namreč, da so na “Sirens” It Dies Today pripeljali najmanj novega vokalista v svoje vrste. Ne. Postava je popolnoma enaka kot na “The Caitiff Choir”, plošča pa obenem povsem drugačna. Tudi to je svoje vrste umetnost.
Svoj izraz so “razbremenili” kompleksnosti, slekli še tisti kanček živosti žmohta produkcije prvenca, naložili v izraz tonaže melodij, katerih glavni kreator je vokalist Nick. Ta je na novi plošči komaj prepoznaven. V refrenih se zateka k popolnoma čistemu melodičnemu petju, površno nosljavega tipa skupin Bullet For My Valentine, Senses Fail ali Atreyu, kar pa je ostalo od njegovega prepričljivo brutalnega vreščanja s prvenca, je komaj omembe vredno. So njegove glasilke šle nemara skozi neuspeli kirurški poseg? Ali je Brooksu preprosto miška snedla jajčka, pa komaj je dobro zabredel v tretje desetletje svojega življenja. Brrrrr. Vokal po vsega dveh letih od prvenca deluje na novi plošči povsem prekurjeno, zbledelo, popolnoma brez karizme, katere smo bili deležni na ambicioznem prvencu. Največ kar spravi od sebe je raskavo melodično hropenje, daleč, daleč stran od ekstrema, ki je krasil njegovo vreščanje, katero je dosegalo na prvencu celo intenziteto blizu death growla. Vokal na “Sirens” ne sodi nikamor drugam kot v tretje razredni punk bend. Polomija v okviru zahtev in pričakovanj od It Dies Today, katere so opravičene po odličnosti “The Caitiff Choir”
Absolutna komercializacija skupine je moje ime, bi s “Sirens” lahko rekli zase It Dies Today. Torej čemur smo priča sedaj je vnos elementov emo-corea (beri: zbogom “scream-i”, dobrodošla cmerava “clean” patetika) in “Sirens” bi človek lahko označil za metal pop album. Riffi so seveda oblikovani povsem metalsko, a več kot izumetničenega in sterilno brezdušnega objema okrog centralno jokajoče umeščenega vokala ne premorejo. Pravzaprav jih vokal celo duši. Odrezavi pobegi skozi spremembe ritmov ter riffovskih napadov, ki so tako navduševali na “The Caitiff Choir”, so ohranjeni le še v sledovih (npr. On The Road (To Redemption, Reignite The Fires), ki so komaj omembe vredni. V produkciji so kitarski riffi izgubili tisti debeli zlovešči zvok, ki je seval intenzivno na prvencu.
Zametke za takšno pomehkuženje nove glasbene usmeritve je sicer moč zaslediti že na “The Caitiff Choir”. Tam je koketiranje z epsko spevnostjo nedvoumno prikazano, a ne ubija dosežkov ekstrema brutalnosti “core-ovskega” rezgetanja ter mu ostaja vseskozi podrejeno. No že tista priredba od Depeche Mode, ti je lahko nagnala strah v kosti, ko si jo slišal na ponovno izdani verziji “The Caitiff Choir”, vendar je bil ostali material absolutni presežek, pa je delovala tako Enjoy Teh Silence, kot trenutek absolutne zabave in sprostitve skupine v studiu. Mimogrede, na “Sirens”, bi se lahko ta priredba v prijemu It Dies Today, brez zadržkov smiselno vključila v redosledje pesmi. It Dies Today so mlada skupina, ki je pokazala s “Sirens” vse hibe nespametnega taktiziranja. Izgubili in žrtvovali so prepoznaven zvok, jasen fokus prvenca in spravili od sebe žajfnico, s katero so očitno hoteli, da jih sprejme širša glasbena masa poslušalstva. Medtem jih je pevec Nick Brooks že zapustil. Je na vidiku razdor skupine. Popolnoma mogoče, saj so fantje praktično še otroci. A zanimivo po drugi plati, ker so to nedvomno odlični glasbeniki, od katerih pričakujemo več, imajo vselej potencial da lahko ponovijo kvalitete prvenca ter ga kvalitativno nadgradijo. Je pa za It Dies Today odprtih mnogo opcij. Zaenkrat se utapljajo v nekreativnem povprečju in zato nam ostaja v tolažbo skromna (zaenkrat še) oprijemljiva bilka, ki nam sporoča, da ostajamo zvesti “The Caitiff Choir”.
Zasedba
Nicholas Brooks – vokal
Christopher Cappelli – kitara
Mike Hatalak – kitara
Steve Lemke – bas kitara
Nick Mirusso – bobni
Produkcija
Giggarth, Ben Kaplan, Mike Hatalak & Nick Brooks
Seznam skladb
1. Constant Reminder
2. Port in Any Storm
3. Bacchanal Affair
4. Sacred Heart (Sacre Coeur)
5. Sixth of June
6. Reignite the Fires
7. Black Bile, White Lies
8. Sirens
9. Through Leaves, Over Bridges
10. On the Road (To Damnation)
11. Turn Loose the Doves
Trajanje albuma: 38.49
