Skozi led in sneg do kančka Wishbone Ash magije (2010)

Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik

Kraj: Seifenfabrik / Graz / Avstrija
Datum koncerta: 10.02.2010
Število obiskovalcev: 100
Cena karte: 28,00€

Wishbone Ash! 40. let se je obrnilo od nastanka te legendarne skupine, katere tretji studijski album “Argus” (1972) je za vselej zapisal njih ime z zlatimi črkami v rock biblijo. V času ko je bil rock mlad, revolucionaren, provokativen, navdahnjen in je letal visoko na krilih brezmejnega ustvarjalnega navdiha. Da. In tako je bil “Argus” (1972). In Wishbone Ash so z njim utemeljili pojem “dvojnih vodilnih kitarskih harmonij”. Poleg Thin Lizzy, je to čast gravure pionirstva posebnega čara. Polagali so namreč temelje za nekaj, kar je kasneje dobilo afirmacijo v N.W.O.B.H.M. gibanju. Blues je seveda prapočelo Wishbone Ash, a ta temelj so v sebi lastni pridigi dodatno razčesnili in prevetrili z uporabo sanjavih, keltskih melodij, ječanje dvojnih kitar v tercetnih harmonijah je postalo zaščitni znak Wishbone Ash albumov, zažigali so z daljše strukturiranimi “jammi”. Cenili so jih tako tisti, ki so bili naklonjeni izzivanju obstoječega stanja s premikanjem idej na polja neodkritega, se pravi častilci progresivnega rocka, kot tudi branitelji starokopitne rock šablone, ki so iskali predvsem hrup in napoj primordialne energije, kakršno si lahko lasti le enkratni čar rock n’ rolla.

Štiri desetletja leta so se odvrtela, kot bi mignil. Sicer so se Wishbone Ash prelevili v devetdesetih dokončno v klubsko skupino na tleh stare celine, s podporo v Nemčiji, ki jih tudi danes dobesedno vzdržuje pri življenju. Skupina je v novem tisočletju izdala nove studijske albume, kot so “Bona Fide” (2002), “Clan Destiny” (2006) in zadnjega “The Power Of Eternity” (2007). Nemčijo je v skladu z letno tradicijo v januarju in februarju vselej počastila z novo evropsko turnejo, a redko stopila na ozemlje stare celine južneje od bavarske prestolnice.

Tako se je zgodil pravi čudež! Wishbone Ash prihajajo v Graz! Fantastično! Lahko človek sploh pričakuje več? Da. Močno sneženje preko tega datumskega termina. Da. Cel dan sem preživel v trepetanju, da bo odprava v Graz padla v vodo. Ko ima hudič mlade, jih ima mnogo. Poročila s štajerskega konca so vseskozi deževala v prid temu. Naenkrat sem ostal sam za na pot. Vsi so se odločili, da bodo mirno prezimili ta dan, v nedrju varnega zavetja domačih pragov. Doma torej. Ob žvečenju “kokic” in gledanju še enih poročil Dnevnika “kranjskih komedijantov”, ki brez milosti kaotično vladajo kuri Šentflorjanski. In kaj stori trda inu trmoglava buča, ko ji cel pametni svet namiguje naj ostane za božjo voljo doma? Reč ji ne da miru in 20. minut do 18.00 ure se usmeri z zvesto “kočijo” Fiat Punta iz Ljubljane na severovzhod. Med triurnim kobaljenjem sem naposled lahko potrdil, da je bila avtocesta iz Ljubljane do Graza bolje vzdrževana, kot vse vitalne ljubljanske prometne žile tega dne.

Ura je 20.40. Zamujam na prizorišče, a ni hudega. Predskupina, kanadski udarni power rock blues trio, The Jimmy Bowskill Band ogreva maloštevilno publiko dvorane Seifenfabrik v Grazu (morda celih 100 glav), že kakih 10 minut. Udarni power blues rock trio? Definicija in pol. Bobni, bas kitara in vokal/kitara. Kitarist in vodilni vokalist je Jimmy Bowskill, mladenič, ki je komaj nanizal 20. Let in je pravi dragulj v plejadi mladih glasbenikov nove dobe, ki za razliko od Jimmyja ne skrivajo definicijo sprijenega rock okusa, kadar nanese na recikliranje starega. Jimmy Bowskill odstopa in povzema izročilo unikata glasbenih dinozavrov in rock gigantov tipa Led Zeppelin, Mountain, Free, ZZ Top in Grand Funk Railroad z izjemno vrednostjo posredovane informacije. Pravzaprav je skupina z instrumentarijem, ki je obsegal najbolj vredne modele klasičnih izdelovalcev električnih kitar Gibson, Stratocaster, Rickenbecker, pričarala najboljše čase rocka na prelomu šestdesetih v sedemdeseta, na moč pristno. Bowskill je s čokato navitimi riffi skalovito vodil jedro posameznih skladb. Aktivna ritem linija, Dan Neill (bobni) in Wayne Daedder (bas kitara), se je spogledovala z osnovnim rock n’ roll principom, ki ga je dinamično razgalila z mnogokratnimi “nafunkiranimi” prehodi, trojec pa se je nemalokrat podal naproti tudi spontanim jamm odklopom. Kanada je znala vselej impresionirati z udarnimi trii. Hitre vzporednice? Zgodnji Triumph ali prvi Rush? Morda niti ni tako butasta primerjava. Nasploh ko se ošvrkneš ob Bowskillow visoko naravnani, blago grleni in piskavi, a na moč kompatibilen vokal, ki je skozi vreščavost vnašal pravo dozo melodije in energičnosti, kakršna zahteva neposredna šablona rocka, ki leži na skalovito-togih, blues gradnikih. A ravno ta zmes je tista, ki izvedbeno brez zadržkov uroči in popelje pod okrilje slehernega poslušalca. Skupina je ljubiteljica Led Zeppelin, prste pa so imeli nedvoumno poleg tudi Free (nasploh v solažah Paul Kossof gravure). Potenca, kot se šika! To je neizpodbitno in to se rado začuti v izrazu. Nasploh visok falsetto vokal včasih potegne na Marka Farnerja (Grand Funk Railroad), kar ni tako oddaljeno v končnem seštevku niti od Roberta Planta ali Paula Rodgersa višjih leg . Tisti, ki ste mahnjeni na srž te energije, nujno preverite The Jimmy Bowskill Band. V 45 minutah je pričaral več kot fenomenalno ogrevanje pred legendami rocka Wishbone Ash. Fantje so odigrali v skladbah svojega avtorskega repertoarja (med njimi Link Into Your Chain in Diamond Ring) tudi odlično verzijo Free klasike Walk In My Shadow. Po tej skladbi so v svojih predelavah posegali že Black Crowes ali Joe Bonamassa. The Jimmy Bowskill Band! Definicija starega za nove čase, s polno pestjo koketno eksplozivnega rocka!

Na Wishbone Ash, ki so pred tremi leti okrepili vrste z novim bobnarjem Josephom Crabtreejem, človekom, ki je sodeloval v svoji karieri z neo progresivci Pendragon in bivšim King Crimson violinistom Davidom Crossom, smo dlje čakali. Nemara je skupina blodno upala, da se prebije iz Ljubljane do Graza prvočasno še kakšna izgubljena fiatova “kočija”. No, preostali člani dnašnjih Wishbone Ash, pa so seveda šef in vodja skupine, edini originalni član, kitarist in pevec Andy Powell, finski kitarist Muddy Manninen in človek, ki je v tej inkarnaciji poleg Powella najdlje v skupini, basist Bob Skeat. Zasedba je torej posvetila to turnejo obeležitvi 40. let delovanja. In res jo je. Set lista je bila namreč sanjska. Wishbone Ash so namreč odigrali niz skladb, ki so zaobjele najboljše čase zasedbe, razpete na obdobje prve dekade delovanja. Torej najboljše iz sedemdesetih ter dve poslastici iz albumov “Just Testing” (1980) in “Twin Barrels Burning” (1982). Če se kdo med vami nemara spominja, so Wishbone Ash davnega oktobra 1982 obiskali na “Twin Barrels Burning” turneji tudi Ljubljano.

Wishbone Ash so uživantsko načeli koncertni repertoar in počasi, a vztrajno dražili in razvajali s takšnim pristopom publiko pod odrom. Skozi cel koncert, ki je strnil magijo trenutka druženja s skupino v uro in 40. minut. Prva opazka Andy Powella, ko je skupina prišla na oder in se razgledala na skoraj prazno dvorano, je bila, da se reč skupini ni pripetila prvič in da so glede tega dodobra utrjeni. Snežni pekel, ki je divjal zunaj, je namreč terjal svoj davek. Right Or Wrong in album “Front Page News” oživi kot prvi! Skupina v začetku seveda potrebuje nekaj kratkih minut da se ogreje, spoprijatelji z odrom, z dvorano, s ponujeno navezo energetske izmenjave na relaciji publika – skupina. Andy Powell centralna figura s cigansko srajčko in telovnikom, bi se nemara prilegal v Beltinško bando, vendar pa je njegov prijatelj Gibson Flyin’ V seveda veleval drugače. Skupina ne skriva dostopnosti in dobrega ter vedrega razpoloženja. Sledi edina Wishbone Ash skladba večera, ki je bila ustvarjena v novem mileniju, vzeta iz albuma “The Power Of Eternity” (2007) Driving A Wedge. Protoklarni del je mimo in sledi prvi vrhunec in tisto po kar je prišla publika. Sometime World in odstrel na album “Argus” (1972).

Skupina je oder opremila za to priložnost z dvema filmskima platnoma na katerih so se vrteli kadri pripadajoči posamezni eri kariere zasedbe. Album “Argus”, kjer so Wishbone Ash definirali iztočnice za nadaljnji razvoj kopice skupin, katere so po “Argus” navdihu igrale čedalje hitreje, bolj glasno in vse skupaj embalažirale v perfektno melodičnost, sodi med najpomembnejše albume, ne le njihove kariere, pač pa celotne rock Biblije. Sodi namreč v sleherno zbirko pravovernega rockerja in je definitivno eden najboljših rock albumov vseh časov. Sodi v špico v vseh ozirih! Skupina je odigrala že v prvi polovici s tega albuma skladbi Sometime World in za njo The King Will Come. Izbrani pravljični motivi v ozadju filmskega platna pomešanimi z jezo apokalipse, so razpihovali izrazno moč obeh skladb v živi izvedbi. Skupina je odlično uigrana. Skeat in Manninen odlično dopolnjujeta Powella v vokalnih harmonijah. Powellov vokal funkcionira tudi v novem obdobju odlično. Je ohranjen in vitalen, učinkovito oživlja sporočila v verzih in izvablja zahtevano rahločutnost, ki zleze pod kožo zlasti v najbolj umirjenih točkah skladb.

Manninen in Powell sta izurjena, izkušena in v vsem vešča svojega dela. Dvojne tercetne kitarske harmonije so delovale brezhibno, skupina je ponujala odličen zvok, zvočne karakteristike dvorane Seifenfabrik, so bile optimalno izkoriščene. Na seznamu je bilo le trinajst skladb, a Wishbone Ash, ne bi bili Wishbone Ash, če ne bi v izvedbah posebno uživali. Tako so v skladu s pričakovanji mnogokrat zabelili osnovna ogrodja z raztegovanjem instrumentalnih delov. Tudi po tem atributu so si Wishbone Ash že v zgodnjem obdobju pridobili ogromno simpatij s strani rock sladokuscev. Znova je v tem, tudi na koncertu v Grazu, izstopal osrednji del skladbe Phoenix (prvenec “Wishbone Ash”, 1970), kjer je Manninen poprijel tudi za “steel pedal” kitaro in je med tem Andy Powell snel svojo kitaro, stopil v zaodrje in se ob koncu Manninove solaže vrnil na prizorišče s Coca Colo v roki. V zaključnem delu se je tudi sam pridružil  kolegu na kitari in skupaj sta popeljala zaključni jamm do stopnjevitega vrhunca, ki je obeležil tudi hkratni zaključek regularnega dela nastopa.

Vrnimo se še malo nazaj. “There’s The Rub” je album iz leta 1974, Powell pa je pospremil napoved skladbe Persephone z besedami, da gre za zelo, zelo, zelo staro skladbo. Po enkratni The King Will Come se torej vrne v ambient kanček več blues kozmetike, vendar z zmagovitim klasičnim prepletom organskega zvoka obeh kitar, kjer si kitarista pomagata tudi s preprostimi dotiki “finger-picking” metod. Vzdušje slabih 10 minut dolge klasike ohranja zasanjana Lady Jay, še ena klasika vzeta iz taistega albuma. Vodena na umirjenem tempu je pozibavala v slogu rock valčka obiskovalce in navduševala v atributih izvedbe vokalnih harmonij, kot tudi vodilnih kitarskih dvojnih tercetov. Koncert je na sredini in Wishbone Ash prilijejo rockovskega olja na ogenj. Sprva manj vpadljivo s skladbo Front Page News, temu pa sledi eden vrhuncev večera. Fenomenalna skladba The Way Of The Worlds iz albuma “No Smoke Without Fire”, ki se jo je skupina lotila v celoti, torej v izvedbi obeh delov. Nasploh kontrola zvoka obeh kitaristov je v najbolj pretanjenih delih (zlasti umirjene pasaže skladbe The Way Of The Worlds),  pričala o odličnem ujemanju naveze Powell – Manninen.

Vseskozi je ob tem navduševala moč in znanje skupine, da graduirano stopnjuje vzdušja in intenziteto razpoloženjskih stanj, ki jo definirajo vodilni motivi. Zlasti so Wishbone Ash ohranili tudi v novem mileniju tisto zmagovito moč, ki je prepričala vselej, ko se je skupina lotevala melodično izpiljenih a raznoliko oblikovanih srednjih instrumentalnih delov. Tudi v Grazu tej vrlini ni bilo mogoče “ubežati”.  Drugi del skladbe The Way Of The Worlds je definirala navita distorzija obeh kitar, ki sta prašila riff vražje in dvignila 200 nog dvorane v zrak. Studijska verzija, ki je 36 let. Starejša, še zdaleč ne razvije takšne rušilne moči na tej točki skladbe, kot smo je bili deležni tega večera v Grazu. To pa je bila le napoved, ki je vodila v razbeljen zaključek regularnega dela, ki sta ga dvignili zlasti naviti in bolj neposredno ter trše naravnani skladbi Engine Overheat (“Twin Barrels Burning”, 1982) in za njo Living Proof (“Just Testing”, 1980). Že omenjeni Phoenix, ki je temu sledil, pa je pomenil obvezni, posebej fascinantni, sicer pričakovani, zaključek prvega dela koncerta.

Zasedba se vrne s skladbo Blowin’ Free in osreči vse glave, ki so pogrešale še kak zimzelen zimzelene plošče “Argus” ter se oddolžili skopemu obisku v Grazu z edino klasiko albuma “Pilgrimage” (1971) Jail Bait. Odlični zaključek z značajsko zmesjo nečesa, ki je priromalo vanj še s Canned Heat pladnja, skombiniranega z duhovito pričesko klasičnega kovanja melodije vodilnih kitarskih okraskov, pravega Wishbone Ash ječanja. To je tisto, kar je leta 1971 usmerilo pozornost na skupino in to je tisto, kar zažiga tudi po 40. letih z enako fascinacijo duhovitega, sebi lastnega artizma, skupine. Z nezmanjšano intenziteto.

Vsekakor novi Wishbone Ash, niso tisto, kar bi si sicer želeli videti v idealni situaciji. Poleg Andy Powella v taisti postavi novih Wishbone Ash še Martina Turnerja. To pa se gotovo ne bo zgodilo, saj sta oba možakarja na bojni nogi zaradi lastitve avtorskih pravic uporabe imena Wishbone Ash. Ime naj bi Powell vezal na lastno avtorstvo in pravice za uporabo pripadajo njemu. To naj bi storil brez vednosti bivših Wishbone Ash članov. Zato je Turner nedolgo nazaj ustanovil svojo verzijo Wishbone Ash, ki se imenuje Martin Turner’s Wishbone Ash in na koncertih striktno izvaja album “Argus” v celoti. Po tej logiki so torej pravi Wishbone Ash tisti, ki so obiskali nedavna tudi Graz in nam ob odlični set listi priredili nepozabni trenutek, ki je poplačal bitko z ledom in snegom na tokratni adrenalinski vožnji iz Slovenije, ki gotovo sodi v arzenal ljubiteljev srhljivk. In Wishbone Ash v novem mileniju? Vsem, ki poznate njihova dela, zlasti v sedemdesetih, globoko svetujem obisk kakega izmed njihovih koncertov. Rja se jih zlepa ni oprijela!

fotografije: Aleš Podbrežnik

Setlista

1. Right Or Wrong 2. Driving A Wedge 3. Sometime World 4. The King Will Come 5. Persephone 6. Lady Jay 7. Front Page News 8. The Way Of The Worlds 9. Engine Overheat 10. Living Proof 11. Phoenix —dodatek— 12. Blowing Free 13. Jail Bait

Galerija slik