Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Nucleus
Založba: Vertigo Records
Izid: year
Trajanje: 44:36
Ocena: 4.5/5
“Solar Plexus”, tretji album iz delavnice legendarne britanske jazz rock fusion skupine Nucleus, je prinesel prvo pomembno slogovno spremembo v njihovem zvoku, saj je vodja skupine, kultni trobentač Ian Carr, v tem času prevzel sto odstotni primat pri pisanju skladb ter razširil pihalno sekcijo s trobentačema Kennyem Wheelerjem in Harryem Beckettom, kot tudi saksofonistom Tonyem Robertsom. Članom originalne postave so se pridružili še basist Ron Mathewson, tolkalist Chris Karan in Keith Winter na VCS3 sintetizatorju. Carr je s pomočjo močnejše pihalne sekcije povečal vzdušje big banda, medtem ko je s tem nekoliko prirezal peruti kitarskega inovatorja Chrisa Speddinga, edinega rockerja med samimi jazzerji. Njegove svojstvene kitarske fraze so postale v njihovem zvoku na splošno manj izrazite, zato ni presenetljivo, da je bil ta album Speddingovo poslednje sodelovanje z Nucleus. Na Carrovo srečo ni bil zadnji kitarski velemojster, ki je sodeloval s to legendarno skupino.
Navkljub temu, da na njem ni več zaslediti kakih trdo rockerskih eksperimentov, niti psihadeličnih trenutkov, so Nucleus na “Solar Plexus” še vedno ponujali izjemno temperamenten in eklektičen jazz rock fusion z neprikritimi vplivi progresivnega rocka. Z izjemo Speddinga, ki je kljub večji zvokovni utesnjenosti še vedno navduševal z osupljivimi solažami in inštrumentalnimi figurami, so postali kot inštrumentalno-skladateljski kolektiv še prepričljivejši. Njihov zvok pa je na račun razširjene pihalne in ritmične sekcije postali še polnejši.
“Solar Plexus” vsebuje nekaj odličnih kompozicij, ki sodijo v sam vrh njihove ustvarjalnega opusa in ob katerih se lahko ljubitelji kvalitetnega fusiona še danes oblizujejo okoli ust. Album je tako rekoč iz minute v minuto boljši. Po uvodnem ambientalnem eksperimentu “Elements I and II”, kjer se poigrajo z elektronskimi zvoki tedaj revolucionarnega VCS3 sintetizatorja, se s “Changing Times” na dramatičen način preusmerijo v big band zvok z mogočno pihalno sekcijo, sredi katere ne manjka srborita Carrova solaža na trobenti. Znotraj barvite ritmične kombinatorike, kjer ne manjka vzorcev funka, uspejo ustvariti nadvse prijetno, skorajda filmsko melodijo.
“Bedrock Deadlock” v uvodu vsebuje precej turobne melodije na trobenti in Jenkinsovi oboi, nakar se prek razigranih bas linij in tolkal razvije v lahkotnejšo kompozicijo s temperamentnimi kitarskimi frazami in bogato pihalno sekcijo s čimer ustvarijo eno izmed Nuclues klasik. “Spirit Level” je še ena odlična kompozicija pri kateri polagoma, z nalaganjem raznolikih inštrumentalnih figur, solo vložkov in ritmičnih improvizacij, izgrajujejo dramatično vzdušje. Več kot fascinantno je kako jim uspeva skozi vso to improvizatoriko izgraditi zapeljivo melodijo. Carr ne bi bil Carr, če ne bi ob zaključku skladbe pripravil krajši egotrip z norčavo solistično improvizacijo na trobenti.
“Torso” je nekoliko bolj “rockerski” trenutek albuma, kjer ne manjka temperamentnih latino ritmov, burne pihalne improvizatorike in ubijalske zaključne bobnarske solaže s strani Johna Marshalla za katerega je bil ta izdelek poslednje sodelovanje z Nucleus pred njegovim odhodom k Soft Machine. Nekaj podobnega tej razbeljeni fuziji jazz latino rocka bi lahko prišlo tudi iz delavnice zgodnjih Santana, če bi ti dali kaj na zvok trobent in saksofonov. Nucleus, kot se to rado dogaja, najboljše prihranijo za na konec, kjer postrežejo z več kot 15-minutno mojstrovino “Snakehips’ Dreams”. Na njej inštrumentalne potenciale te verzije skupine izkoristijo do maksimuma. Tu se lahko še zadnjič v vlogi člana Nucleus občuduje Chrisa Speddinga pri njegovem pretanjenem prehajanju med akustično in električno kitaro. S posameznimi vnosi pasaž na električnem klavirju in pihalih občasno razburkajo hipnotično vzdušje, sicer pa ves čas ohranjajo osrednjo melodijo, katero odlikuje zasvojiva kakovost.
“Solar Plexus” je, tako kot oba njegova predhodnika, še en izvrsten album na katerem Nucleus demonstrirajo nadvse poučno lekcijo prvinskega jazz rock fusiona. Nenadna dominantnost pihalne sekcija dokazuje, da je Ian Carr v tem času dobil sto odstotno kontrolo nad zasedbo tudi pri pisanju skladb. V primerjavi z njihovo osrednjo mojstrovino, predhodnikom “We’ll Talk About It Later” (1970), predstavlja za odtenek manj zanimiv izdelek, kar se tiče tistega idealnega ravnovesja med jazzom in (prog) rockom, saj vsebuje precej manj električno kitarskega struženja. “Solar Plexus” je hkrati predstavljal razmeroma pomembno prelomnico njihove kariere, saj je bil zadnji album na katerem je sodelovala originalna zasedba. Carru je potlej za dve leti ostal zvest samo še saksofonist in flavtist Brian Smith, ostali pa so se, predvsem zaradi finančnih težav s katerimi se je tedaj soočala Ianova četica, odločili posloviti ter se posvetiti drugim projektom. Številni ljubitelji skupine se še danes strinjajo v tem, da je bila originalna verzija Nucleus najboljša zasedba v povesti skupine.
Zasedba
Ian Carr – trobenta, rog
Karl Jenkins – oboa, bariton saksofon, električni klavir, klavir
Brian Smith – tenor skasofon, soprano saksofon, flavta
Chris Spedding – kitara
Jeff Clyne – bas kitara, kontrabas
John Marshall – bobnim, tolkala
GOSTUJOČI GLASBENIKI:
Kenny Wheeler – trobenta, rog
Harry Beckett – trobenta, rog
Tony Roberts – tenor saksofon, bas klarinet
Ron Matthewson – bas kitara
Chris Karan – tolkala
Keith Winter – VCS3 sintetizator
Produkcija
Peter King
Seznam skladb
1. Elements I & II (2:12)
2. Changing Times (4:44)
3. Bedrock Deadlock (6:52)
4. Spirit Level (9:20)
5. Torso (6:12)
6. Snakehips Dream (15:16)
