Izvajalec: Reece / Kronlund
Založba: AOR Heaven Records
Izid: year
Trajanje: 41:01
Ocena: 3.5/5
Se kdo spomni albuma “Eat The Heat”? Bilo je leto 1989. Seveda. Accept album. No tole kar držim v rokah je album projekta dveh glasbenikov! Odličnega ameriškega vokalista Davida Reecea in producenta, komponista, aranžerja ter multi-instrumentalista Martina Kronlunda (Gypsy Rose, Dogface). Sodelovanje v Gypsy Rose na albumu “Another World” (2008), je oba glasbenika zbližalo. Kronlund, ki je Gypsy Rose ustanovil že davnega leta 1981, je kasneje pomagal tudi na samostojnem studijskem izdelku Davida Reecea “Universal Language” (2009), očitno pa je čas dozorel, da spravita pod streho album, kot ga zaokroža njun samostojni projekt znamke Reece/Kronlund in z naslovom “Solid”.
David Reece, ki na rock globusu ni neznano ime, saj po njem pohajkuje že lep čas in je denimo debitiral z vokalom za prvenec skupine Dare Force leta 1984, je potem, ko so ga Accept odpustili iz skupine ustanovil v začetku devetdesetih zasedbo Bangalore Choir, ki je prav tako v lanskem letu izdala svoj povratniški album “Cadence” (2010).
Očitno gre Reeceu iz albuma v album vse bolje in bolje. Seveda je silno pomembno, da se s Kronlundom poznata že dalj časa in da se več, kot očitno ta partnerska naveza zelo dobro sporazumeva pri zaznavanju vseh tistih idej glasbenega univerzuma, ki bi jih rada prelila na snemalne trakove. Pravzaprav je bolje, če v današnji dobi rečemo temu kar “na mp3 datoteke”.
Čuti se, da Kronlund izhaja iz klasične Švedske šole percepcije hard rocka, ki je vzgojena na izročilu skupin Rainbow, Deep Purple, Thin Lizzy,… Aranžmaji na albumu “Solid” se tudi tokrat tem opazkam in vzporednicam ne morejo izogniti. Najbolj neposredno na to opomnijo v skladbi, kot je Edge Of Heaven.
Reece zori kot staro dobro vino. Skozi “Solid” je v nizanju občutij in podajanju poezije razgiban kar se da. Njegov vokal na točkah vnosa grlenosti hipoma opomni zakaj je bil izbran za Accept vokalista, obenem pa lahko pristopi s čistim vokalom in tako razgalja in nadgrajuje sam melodični domet skladbam.
Kronlund je v vlogi producenta vselej slovel po tem, da so ga najbolj navduševale kitare v zvoku. Tudi ta produkcija ne skriva dejstva, da je dal Martin nekoliko več prostora kitarskemu riffu in ga postavil v centralno lego spremljave Reecovega vokala. To niti ne čudi, saj je Kronlund v prvi vrsti kitarist. Klaviature službujejo to pot v drugem planu in v funkciji polnila ozadja. Zato to pot niso preliminarni faktor, ki bi moral pod vsako ceno učinkujoče vplivati na dinamične obrate vzdušij. Glavni akter valovanja vzdušij je Reecejev barvito oblikovan vokal, okrepljen z vključki spremljave večdelnih vokalnih harmonij. Klaviature stopijo v ospredje dogajanja šele v polbaladni Could This Be Madness, kjer grejejo zlasti v kitici s toplim orgelskim zvokom “prezebli”, a čutni Reecejev vokal. Ta občutja se ponovijo tudi sledečih dveh polbaladnih ljubezenskih dramah I Remember in I Would. Reece na trenutke pristopa v rabi grlenega vokalnega tako, da celo nehote spominja na legendarni vokal Nicky Moorea (Samson). To prihaja na površje zlasti v pospešeni jurišnici Animals And Canniblas. Če sem se za hip spogledal z “Moore era” Samson potenco, potem ni odveč ugotovitev, da se Reece zelo dobro zanjde tudi, kadar navrže v šablono hard rocka Kronlund bluesovski aranžma. Takšna potezo nadvse posrečeno uteleša Magic Pudding, nastavljena proti koncu albuma.
Deset skladb se lahko pohvali z visoko stopnjo koherence in s pedigrejem kakovostno enakovrednega aranžiranja, z atmosferičnimi vrhunci v grabežljivih refrenskih napevih. Melodični rock odpeljan v Skandinavski maniri torej! Zabeljen pompozno, a obenem riffovsko občutno navito! Pompoznost izstopa zlasti v bombastičnem začetku albuma z redosledjem skladb My Angel Wears White in Samurai, posebej naraste v mračni Paint The Mirror Black in visoko atmosferično pogubna koračnica The Dead Shall Walk The Earth v samem zaključku albuma.
“Solid” je album, kjer je Kronlund odlično vpel in izkoristil razgibani domet vokalnih karakteristik Davida Reecea. Gre za atmosferičen melodični rock album ki stoji na poudarku kitarske fraze v produkciji in xe ga drži preko minutaže razpoloženjski občutek mračnega drama teatra. Kdor pozna izdaje zasedb Gypy Rose, Dogface, pa tudi Bangalore Choir, ne bo mnogo zgrešil od opisanega “formata tudi potem, ko bo zarotiral album “Solid” v svojem CD predvajalniku. Gre namreč za najbolj zrel album dosedanjega studijskega delovanja partnerske naveze David Reece in Martin Kronlund.
Zasedba
David Reece – vokal
Martin Kronlund – kitara, bas kitara
Hans in’t Zandt – bobni
GOSTUJOČI GLASBENIKI:
Tommy Denander – kitara
Andy Susemihl – kitara
Christian Tolle – kitara
Rikard Quist – klaviature
Produkcija
Martin Kronlund
Seznam skladb
1. My Angel Wears White
2. Samurai
3. Could This Be Madness
4. Animals And Cannibals
5. Remember You
6. Paint The Mirror Black
7. I Would
8. Edge Of Heaven
9. Magic Puddin’
10. The Dead Shall Walk The Earth
