Avtor: Sandi Sadar Šoba
Izvajalec: Vatomica
Založba: Samozaložba
Izid: year
Trajanje: 52:46
Ocena: 1.5/5
Tanniyan Oreyssom je album, ki ga je napovedala najprej cela plejada asociacij na skupine, kot so Depeche Mode, vmes so nekateri slišali celo Roberta Frippa, še malce Camelov, Spock’s Beard, za nameček pa mi je idejni oče projekta omenil, da so Vatomica v svojem temelju še otroci stare šole thrasha. Veliko vsega, kar pa ne pove čisto nič, dokler si ne daste priložnost ter zagrizete v to skrivnostno jabolko spoznanja.
Ne dovolim si, da ne bi stvar v mojih ušesih in duši resonirala, nakar lahko podajam sodbe, a pri albumskem prvencu skupine Vatomica sem doživel hudo razcepljenost svojega kritična bistva. Konfuzni izbruhi polomljene angleščine, ki zveni tako, kot bi jo zmogli prepotentni oratorji na vzhodni strani železne zavese v času sivih osemdesetih, glasbeni niz provokativnih pretiravanj s presušenimi domala industrializiranimi kitarami, ponavljajoči vzorci in huda tesnobna svetobolnost našega že tako izrazito deprimiranega mentalnega besedišča ne daje dobre popotnice. A pojdimo korak naprej – dejstvo je, da Vatomica ne zvenijo kot nič, kar se ta trenutek dogaja na domačem plesišču dehidriranih idej, ki so raje kameleonsko prilagojene dogajanju v anemičnem svetu. Vatomica si dovolijo različnost, pa če je to svetu všeč ali ne. In tu je pozitivno izhodišča za konstruktivno brskanje po labirintih neulovljivega ideala lepote.
Vatomica zvenijo surovo in nebrušeno, precej hladen zvok kitar in digitaliziranih bobnov pa si na način, ki asocira na kritična in plodna osemdeseta leta slovenskega punka utira pot v današnji svet na sebi lasten način. Skoraj povsem lasten, saj se vmes prikradejo prividi psihedeličnih klanj Borghesie, le da je tu celota prezentirana kot polizdelek in ne kot končni rafinirani produkt. Druga stvar, ki zna zmotiti, je dejstvo, da je celota precej podobna, tako le stežka najdete oporno točko, iz katere bi lahko stvar zadihala in vam dala nek vodilni motiv, ki bi se nadgrajeval. Vatomica pripovedujejo pač zgodbo angela varuha, ki skuša pomagati človeštvu zaživeti bolje, a kaj, ko je človeštvo v komi in ne stori koraka naprej. Tako se motivi ponavljajo ter žrejo energijo in živce.
Od uvodne skladbe Vatomica pa do sklepnega dejanja skladbe Servitude Sorrow ponuja tenzijo in v frustrirajočem morju sivine je bore malo luči, ki bi ponudila končno katarzo. Teatraličnost precej suhoparnih skiciranih zasnov skladb ima lahko veliko idejno težo, a se mi dozdeva, da je tovrstna forma rahlo preživeta in časovno odpadniška. To je lahko dobro, ni pa koristno, saj lahko ob tem glasba dotakne bore malo ljudi, še tiste, ki pa jih doatkne pa lahko dotakne bodisi zato, ker se sami radi stigmatizirajo za umetniške nonkonformiste ali pa zato, ker je pač super, če človek da vedeti, da je doumel nekaj, kar je širšim množicam nerazumljivo. To daje lahko pridih boržuazne vzvišenosti, snobovske večvrednosti ali pa le intelektualne superiornosti neumnemu svetu, v katerem pač ždimo in čakamo svojo poslednjo sodbo. Glasba je tu uporabljena kot sredstvo za doseganje svoje pokore in za vzbujanje trpljenja. Ne vem, morebiti sem to fazo preskočil ali pa se mi še obeta, a tu me nagovor angela, ki bi želel pomagati svetu na nerazumljen način, ne gane. Boga smo že ubili, očitno je čas, da začne brezumni svet sestreljevati še angele. V vsakem primeru lahko potrdim le, da je prvo dejanje intelektualnega odpora doseglo svoj cilj, saj je gnev v mojih mislih vse večji … Upam, da bo nadaljevanje zgodbe in glasbenega oratorija v bodoče vsaj za odtenek bolj užiten.
Zasedba
– Rok Matek – vokal
– Sebastjan Bartol – kitara, klaviature, bas, besedila in glasba, aranžmaji, drum padi, spremljevalni vokal
– Katarina Novak – spremljevalni vokal
– Gašper Salobir – klarinet
– Matic Nareks – spremljevalni vokal
– Sandi Petrej – klaviature
Produkcija
Sebastjan Bartol
Seznam skladb
1. Vatomica
2. Tanniyan Oreyssom
3. Violent Shade
4. Through My Faceboard
5. Wi-23Y-He
6. Compact Plus
7. Where We Fear To Reach
8. Exceptiomally Combat Uninvented
9. You Can Find Me
10. Servitude Sorrow
