Avtor: Aleš Podbrežnik
Izvajalec: Poverty's No Crime
Založba: Metalville Records
Izid: year
Trajanje: 56:59
Ocena: 3.5/5
Devet let čakanja! Devet dolgih let. Nemški progresivno metalski odličnjaki Poverty’s No Crime so danes poznani le resničnim ljubiteljem vsega kar diši po progresivnem metalu in/ali progresivnem rocku. Glede na njihov daljši kreativni premor, pa je sploh vprašanje, kdo se jih (v Sloveniji) sploh še spominja?
Kakorkoli. »Spiral of Fear« je do tega dne najbolj zrel in komponistično definiran, če ne kar dovršen album skupine. Preprosto zato, ker je nastajal v zelo dolgem obdobju. Že samo snemal se je skoraj dve leti. Bend zadržuje na svojem album prepoznavno melanholično držo, zlasti zavoljo vokalnih specifik vokalista in kitarista skupine Volkerja Walsemanna, ki nikdar ni veljal za primer tehnične briljance, velja pa njegova barva glasu in pristop za eno pomembnih zaščitnih znamk prepoznavnosti skupine.
Poverty’s No Crime so od vselej veljali za skupino, ki je v sozvočju s prirojeno intuicijo spretno hodila po pretanjeni sredinski črti med aranžersko kompleksnostjo in muzikalično nalezljivostjo in pri tem gojila svoj prepoznavni zvok. Tudi tokrat ni mnogo drugače. Kompaktne riffovske forme, nad katero se pne melodična poslušljivost, ali nalezljivost, dominirajo ali nadvladajo kompleksne dele oziroma pasaže v sleherni točki albuma. Tudi, ko se skupina razigra in razgiba v daljših instrumentalnih pasažah, nikdar ne zatava v »bolestno« suženjstvo morju šolsko zaigranih notnih črtovij ter posledičnemu cefranju motivov oziroma strukturam kompozicij. Tega Poverty’s No Crime ne poznajo. Zato vzdržuje album »Spiral of Fear« vseskozi veliko dostopnost za poslušanje tako zahtevnim glasbenim ušesom, kot tudi tistim, ki se zadovoljijo s »preproščino«.
Zvok novega albuma je le nekoliko mehkejši glede na predhodna dela skupine, kar ljubiteljem našopirjenih kitar ne bo preveč po godu. Zavoljo same strukture kompozicij in seveda artističnega zorenja. Brez skladbe »Ballad of ’91«, ki dodatno mehča album in posledično krajšem albumu, bi prav vsi brez slehernih možganskih poškodb preživeli. Material albuma »Spiral of Fear« samodejno »rine« v uho, pa čeprav poseduje vzvode progmetalskega komponiranja. Zato se usede v uho relativno hitro. Po dveh do treh rotacijah v CD predvajalniku. To je sicer opazka, ki smo je bili deležni že na predhodnih Poverty’s No Crime albumih, s to razliko, da na novem ni niti ene skladbe, ki bi bila zapomnljiva do mere radiu naklonjene prijaznosti. Čeprav je skupina našla svojo slogovno in zvočno nišo, ki ji nihče ne pride blizu, je tudi na novem albumu mogoče iskati slogovne in zvočne vzporednice tako z ameriškimi skupinami (Fates Warning, Dream Theater), kot tudi evropskimi (Vanden Plas).
Kot govori znameniti Prešernov verz: »Sem dolgo upal in se bal, slovo sem upu, strahu dal; srce je prazno, srečno ni, nazaj si up in strah želi.«, so bili Poverty’s No Crime pri sporočilih tega albuma podobnih misli. Glasba je namreč vzvod, ki ti pomaga vsaj začasno pobegniti od strahov in upov, s katerimi se »trpinčimo« v realnem življenju. Vsaj začasno. Naj strah vendar za vselej izgine, četudi ostaja upanje večno. Recimo, da je tako nekako razmišljala tudi skupina.
Poverty’s No Crime – The Longest Day:
Zasedba
Volker Walsemann – vokal, kitara
Marco Ahrens – kitara
Jörg Springub – klaviature
Heiko Spaarmann – bas kitara
Andreas Tegeler – bobni
Produkcija
Poverty’s No Crime & Simone Mularoni
Seznam skladb
1. The Longest Day
2. Spiral Of Fear
3. Fatamorgana
4. A Serious Dream
5. The Fifth Element
6. The Ballad Of ’91
7. Dying Hopes
8. Wounded
