Avtor: Aleš Podbrežnik
Izvajalec: Orkestrada
Založba: ZARŠ Records
Izid: year
Trajanje: 49:08
Ocena: 2.5/5
Orkestrada je skupek osmih glasbenikov, ki ponujajo tisto kar Slovenci znamo zelo dobro ustvarjati ter povzemati in smo to dokazali preko mnogih izdaj povojne ere! “Spusti” to preverjeno formo podaja sicer na nekoliko drugačen (v glavnem odmerku vsebine – zahvaljujoč ženskemu vokalu), pa vseeno dokaj predvidljiv in znan način. Deluje Slovensko. Ni kaj. Oktet združuje pod isto streho različne prvine smooth jazza, v katere kreše izročilo Slovenskega etno melosa skorajda neopazno, a dovolj premeteno, da reč polno vžiga (glavni akter tega je flavta in mestoma vokalna interpretacija). K sreči, kajti trivialna raba ušesu prijazne jazz forme resnično ne vzbuja česa vzdražnega, kar bi napeljevalo na odstiranje novih glasbenih dimenzij. Za kaj takega je tovarišija Orkestrade le preveč šolana in ujeta v šolske okvirje.
Kakorkoli obračamo, je na tem albumu cel kup plusov in lepo ga je uživati! To velja za manj zahtevne glasbene konzumente! Obenem, pa je jasno, da ta oktet s svojim glasbenim izročilom zažiga na polno le, ko je na odru.
Na albumu je polno preverjenih in predvidljivih fraz, ki spremljajo kabaretno podajanje verzov ženskega vokala, kar vas brez težav mestoma s časovnim plovilom odstreli tudi v zakajene nočne lokale New Yorka tridesetih let, ko je v ZDA vladala prohibicija.
O visokem glasbenem pedigreju sodelujočih glasbenikov emblema Orkestrada res ne gre dvomiti, a roko na srce. Čemu se oklepajo tako krčevito preguljenih form? Nova runda Gershwina ali še ena rotacija Mancinijevega Pink Panterja v CD predvajalniku, dene mnogo bolje. Zasedba je gotovo ponosna na izdelek in gotovo verjame, da je dotik poezije dosegel skozi glasbo svoj namen. In vendar z gotovostjo lahko trdimo, da bi z nekaj več glasbene pronicljivosti, duhovitosti, nevsakdanje izzivalnosti, poezija udarila intenzivneje, album pa kot celota, ujel pedigre izzivalne glasbene svežine.
Slogovnemu razgibanju skladbam ne gre oporekati (jazz z bluesom v skladbi Kmet, jazz s funk ritmi, ki opremljajo odrezavo podajanje verzov v Trilogija ulice, nedoživeto “jazzovsko oglaševanje instrumentov”, ki ne pelje nikamor v skladbi Košček sanj, itn…). Popotovanje po rustikalnemu svetu smooth jazza. Preprosto, to pot je tu premalo izzivalnosti, ki bi dražila gurmanstvo uživanja svobodnjaškega eksperimenta, ki ga ponuja brezmejni rang jazz glasbe. Orkestrada se bodo s tem izdelkom nedvomno zadržali v rotaciji radijskih programov, saj preverjeno božajo ušesa glasbenih mas povprečja sivine vsakdana, kar perfektno služi volji in motivu kontrole sokoljega očesa “Velikega brata”.
“Ni zlato vse kar se sveti!”
Zasedba
Rada Kikelj Drašler – vokal, trobenta
Thierno Diallo – kontrabas
Boštjan Franetič – električna kitara
Vid Drašler – bobni & tolkala
Boris Magdalenc – hang
Matija Krečič – violina
Asja Grauf – flavta
Nina Kodrič – alt flavta
GOSTUJOČA GLASBENICA:
Petra Onderufova – violina
Produkcija
Iztok Zupan, Dejan Lapanja & Orkestrada
Seznam skladb
1. Spusti ptico
2. Modra luna
3. Kmet
4. Trilogija iluzije
5. Košček sanj
6. Pika
7. Tisoče zvezd
8. Tiho v noč
