Starbreaker : Dysphoria

0 126

“»Dysphoria« vodi projekt Starbreaker na povsem nov izrazni nivo in karakter. Izrazito produkcijsko in izrazno osvežen. Glede na konsistenco in kakovost novega dosežka bi bilo prekrasno, v kolikor bi kdaj ta projekt zaživel na odrih, v obliki prave skupine”

Založba: Frontiers Music Srl.
Datum izida: 25.01.2019
Produkcija: Magnus Karlsson
Dolžina albuma: 47.19
Zvrst: AOR / Melodic Rock


Starbreaker je projekt za katerim stojita nekdanji TNT pevec Tony Harnell ter švedski čudežni vsestransko obtesani glasbeni legionar Magnus Karlsson. Tandem je v letih 2005 in 2008 izdal dva studijska albuma, potem pa polagoma poniknil s prizorišča. Zlasti istoimenski studijski prvenec je slovel po izredni dovršenosti in nasploh, izrazni svežini.

Enajst let med predhodnikom »Love’s Dying Wish« in novim albumom »Dysphoria« je dolga doba in v tem času se lahko marsikaj spremeni. Karlsson je polno zagalopiral s svojo dejavnostjo v nemški powermetalski utrdbi Primal Fear, Harnell se je medtem v TNT vračal in odhajal. Njegov zadnji TNT izstop je definitiven in Starbreaker tandem je tako našel znova dovolj časa za zagon kreativnih silnic, ki so rezultirale v nastanku novega albuma.

Magnus je pred časom izdal dva solo albuma pod oznako FreeFall, potem je izšel tudi album projekta The Ferrymen, kjer je sodeloval še izredni Ronnie Romero (vokal) ter nekoliko pozabljeni, karakterno sicer težavni, a vsekakor veličastni bobnar Mike Terrana. Vsi ti novejši Magnusovi izdelki, so se drug za drugim nalezli izdatnejše produkcijske nasršenosti. To pomeni, da so kitarske fraze odločno poudarjene.  Glavna karakteristika torej, ki ločuje pristopanje Karlssona tako v aranžiranju, kot produciranju, glede na njegova dela pred priključitvijo k Primal Fear. Vsekakor pa Karlsson ni zgubil izjemnega čuta za postavitev ultra nalezljive kompozicije, ki te z melodično skrajno mikavnim, spravljivim in nalezljivim refrenskim napevom, hipoma začara. Torej, ti dve osnovi karakteristiki, prva je izjemno našobljena produkcija, kjer masivni rifovski zid kitar dominira, ter muzikalična dorečenost, definirata tudi novi album »Dysphoria«, ki je v vsem nadgradnja obeh studijskih predhodnikov projekta.

Harnell ohranja za svoja zrela leta neverjetno vokalno višino. Ne le višino, pač pa tudi izjemno prodornost v višjih do najvišjih legah, pri čemer se brez težav približa tudi vokalnemu obdelovanju pete oktave. Otvoritev s skladbo Pure Evil je posebej nasršena, kar dokazuje, da je Magnus prenesel na to skladbo karakteristike skladanja materiala za Primal Fear. Skladba nosi tipski power metalski rif in deluje najbolj nabrušeno ter brezkompromisno na novem Starbreaker albumu, kar je gotovo, glede na pričakovanja, za poslušalca lep uvodni šok. Kasneje se album umiri in vklene v karakteristike srednje hite ritmičnosti, pri čeme prednjači plazovito čokat masiv rifovskega zidu ter za Magnusa znamenito kombiniranje aranžmajev za klaviature, ki posnemajo  aranžmaje, kakršne je Magnus doniral na studijskih albumih njegovih naročnikov, vse od Boba Catleya (Magnum) do Tony O’Hore (The Sweet, Praying Mantis), pa do Russella Allena ter Jorna Landeja (Allen/Lande).  Lahko rečemo, da je Starbreaker reč, ki v letu 2019 hvaležno rešuje zagato zagrizenih TNT fanov, ki že vrsto let s strani Le Tekra in kompanije ne dobijo dobrega albuma. No svojevrstni karakter daje temu projektu omenjena implantacija vseh komponističnih vrlin, ki okarakterizirajo glasbeno širino in veličino Mangnusa Karlssona, kot umetnika. Odlična zmes obojega, s fineso Primal Fear razbijaštva v uvodu,kar zadošča, da bo »Dysphoria« zanimiva tako za ljubitelje TNT, melodičnega rocka, kot tudi klasičnega powermetalskega »struženja«.

V aranžiranje se prikradejo tudi orkestralni elementi, kar dostavlja udarna baladna Beautiful One, ki na sredini preseka  razpoloženje in v katerem se še posebej iskrijo vrline Harnellovega pečatnega vokala ter Karlssonove vsestranske stesanosti. Balade navadno dolgočasijo, a ta za razliko od generičnosti, prinaša enega vrhuncev albuma »Dysphoria«. Drama teater poln bombastične nalezljivosti ter pompa. »Dysphoria« vodi projekt Starbreaker na povsem nov izrazni nivo in karakter. Izrazito produkcijsko in izrazno osvežen. Glede na konsistenco in kakovost novega dosežka bi bilo prekrasno, v kolikor bi kdaj ta projekt zaživel na odrih, v obliki prave skupine. Harnell bi za to gotovo našel čas, žal pa bi ga vredno prezaposleni Magnus Karlsson sila težko. Počakajmo kaj bo prinesla prihodnost, velja pa zgolj skleniti tale spis z ugotovitvijo, da je »Dysphoria« izredno dober ter dovršen melodičnorockovski izdelek in že sedaj eden žanrskih vrhuncev za letošnje leto.

Saj res. Omeniti velja, da se album sklene heavymetalsko, kot se začne. Bilo je namreč le vprašanje časa, kdaj bo projekt Starbreaker priredil Judas Priest klasiko istega naziva vzeto iz  klasičnega Judas Priest albuma »Sin After Sin« (1977). Starbreaker obdelava Judas Prisest klasike prinaša izredno smel ter strasten zaključek albuma »Dysphoria«, kar pomeni, da gre v oziru priredbe, za nadvse smiselno integracijo ter »podaljšek« albuma.

avtor: Aleš Podbrežnik
ocena: 8.5 / 10

Seznam skladb:
1. Pure Evil
2. Wild Butterflies
3. Last December
4. How Many More Goodbyes
5. Beautiful One
6. Dysphoria
7. My Heart Belongs to You
8. Fire Away
9. Bright Star Blind Me
10. Starbreaker

Zasedba:
Tony Harnell – vokal
Magnus Karlsson – kitara, klaviature, spremljevalni vokal
Jonni Lightfoot – bas kitara
Anders Köllerfors – bobni

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X