Stari znanci Venerea ponovno pri nas! (2008)

Leto 1991 je bilo za svetovno hardcore sceno prelomno leto. Danes uspešni hardcore/punk/rock bendi so kar prihajali na plan in švedski Venerea niso izjema. Četverici, ki že od vsega začetka slovi po svojem hitrem in tehnično dobro podkovanem hardcore punku doda poseben ugled nekdanji bobnar Satanic Surfers Rodrigo Alfaro, ki se je Venerei pridružil leta 2006, ko so se “hudičevi surferji” odločili prenehati delovati. V taki postavi so se preteklo sredo, 8. oktobra, vrnili na kraj zločina v ljubljanski Orto bar, kjer je končno zadišalo po bolj domačem, evropskem hardcoru, saj so nas letos preplavljali predvsem nastopi velikanov ameriške harcore/punk scene kot so No Use For A Name, Strung Out, Ignite, Lagwagon ter Less Than Jake. Kot predskupina so nastopili opevani Golliwog – bend, v katerem je “kappo di banda” ženska.

Tla zgornjega nadstropja Orto bara so se začela tresti nekaj pred dvaindvajseto uro zvečer, ko je bil prostor še na pol prazen. Večino zbranih so predstavljali prijatelji in znanci ribniških Golliwog, kar se je odražalo skozi njihovih dobrih trideset minut skakanja po odru. Če se je na začetku zdelo, da bo njihov nastop spodobna uvertura, je marsikateri obiskovalec že kaj kmalu dobil občutek, da je na privatnem žuru in ne na koncertu. Bend je namreč neprestano posvečal pesmi zdaj temu zdaj onemu in ni bilo malo tistih, ki so se šli med njihovim nastopom raje nadihat svežega zraka. Čutiti ni bilo niti tistega pravega zagona. Mogoče je bilo temu krivo predolgo omahovanje med komadi, mogoče Sašino izprijeno riganje v mikrofon (čeprav se je to marsikomu zdelo smešno). Med večino zbranimi se ni razvilo niti tisto malo energije, ki bi nastop pospremili z norenjem in marsikdo si je želel, da bi se čim prej pobrali dol z odra. Kruto, vendar resnično dejstvo je, da Golliwog niso več to, kar so bili pred leti, v čemur se kaže tudi pomanjkanje tako glasbenega kot liričnega talenta.

Po dobrih dvajsetih minutah premora, ko se je Orto kar lepo napolnil, se je začelo zares. Venerea, legende švedskega punk-rocka, so se po treh letih vrnili na ljubljanski oder in za začetek vžgali “Throwing Bricks”. Publika se je odzvala precej bolj zadržano kot po pričakovanjih. Mogoče so bili tej zadržanosti krivi Golliwog, ki niso pustili ravno dobrega vtisa. Vendar se je že z drugim “For The Present” začelo obračati na bolje. Migale so že skoraj vse glave, med “Woodfall” pa so popustile vse zavore in pričelo se je ubijalsko “moshpitanje”. Razvila se je energija, ki smo jo prej pogrešali. “Ten Years” je še en komad, ki so ga fantje uvrstili na svoj zadnji studijski plošček “Out Louder”. Enajsti zaporedni album predstavlja pomembno prelomnico v njihovi karieri, saj so ga leta 2005 izdali pri eminentni neodvisni švedski založbi “Bad Taste Records”, ki se lahko kosa z ameriško “Fat Wreck Chords”. Venerea, ki so bili na začetku poznani kot Venereal Disease, so nadaljevali z nacionalnim motom Združenih držav Amerike “In God We Trust”, čeprav ima besedilo komada vse prej kot nacionalno vsebino. Še en biser na prej omenjenem ploščku je komad “Rearview”. Poleg čedalje zajetnejšega “moshpita” je bilo že moč videti nekaj malce manj uspešnih “stage divingov”, za kar je bila kriva predvsem in izključno za lovljenje nezainteresirana publika. Raje je vsak skakal po svoje. Omeniti je potrebno tudi dejstvo, da Orto bar ni bil nabito poln kot npr. med koncertom Strung Out. Štirinajstega avgusta je luč sveta ugledal Venerein najnovejši EP plošček “Black Beach Recordings” (Bad Taste Records), na katerem se nahajata “Rise With The Tide” in “Folkestone Trawlers”. Dva odmevna in dva hudičevo dobra komada. Mogoče ne tako “trda” kot smo jih vajeni, a vseeno v Venereinem stilu. In čeprav sta od izida minila malce več kot dva meseca, sta se že presenetljivo dobro usidrala v ušesa za tako zvrst dovzetne publike. Še večji uspeh pa žanjejo fantje s starimi “underground” hiti. “Road To Never”, “Scythe”, “Make Me Stay” in “Love Is A Battlefield” so le štirje izmed teh, vendar znajo iz človeka zvabiti pristno živalsko ravsanje.

Izid najnovejšega EP izdelka “Black Beach Recordings” so fantje poleti napovedali s singlom “Living It For The Moment”. To je tudi prvi “mali” plošček, na katerem lahko slišimo Rodriga Alfara. Ne le, da so Venerea s tem pridobili na prepoznavnosti, tudi njihova ritem sekcija se je močno okrepila. “Sam The Dancing Bear” zveni sedaj mnogo bolj melodično. Fantje so nadaljevali s “Calling Card” in “Guantanamo”, ki sta prva dva komada v zadnjem studijskem albumu “One Louder”. Pri “Bad Taste Records” so že vedeli, kje je treba negovati band, da zraste. Z “Back To The Start” so fantje zaključili prvi del nastopa, vendar jih zabave željna publika ni in ni pustila z odra. Skoraj brez premora so nato zaigrali še “All Washed Up” in “Libertine”. Malce pred polnočjo so svoj nastop zaključili s “Son Of A Beach” in še četrtim komadom na EP “Black Beach Recordings” “Bearer Of The Cross”. Čeprav je publika hotela še, se fantje niso dali in odšli na zaslužen počitek.

Švedi Venerea so s svojim nastopom zbrane uspešno popeljali v jesensko hardcore/punk koncertno dogajanje. Na čim več takšnih koncertov …

 

Besedilo: Lea Lesar

Fotografije: Mojca Perdih