Steve Hackett: At the Edge of Light

0 151

Steve Hackett z »At the Edge of Light« zopet dokazuje zakaj med nekdanjimi člani nepozabnih Genesis uživa največje spoštovanje ljubiteljev progresivnega rocka, še posebno, ko beseda nanese na studijske dosežke, ki so še vedno na izjemno visoki kakovostni ravni in kateri vsebujejo nesramno zapeljivo ambientalno magijo ter številne zanimive, eklektične glasbene pustolovščine z nekaterimi novimi presenečenji.

Datum izida: 25.01.2019
Založba: InsideOut Music/Wolfwork
Produkcija: Steve Hackett, Roger King in Benedict Fenner
Dolžina: 54:27
Zvrst: progressive rock
Ocena: 9.5/10

Za razliko od svojih nekdanjih Genesis tovarišev, ki le še občasno presenetijo s kakšno novo (hvalevredno) studijsko ali koncertno potezo, je legenda kitarske obrti Steve Hackett še vedno zelo aktiven in uspešen tako na koncertnem kot studijskem področju. »At the Edge of Light« je že njegov petindvajseti studijski dosežek ter naslednik albuma »The Night Siren« (2017), katerega so privrženci večinoma navdušeno sprejeli. Tudi med poslušanjem »At the Edge of Light« bodo imeli več kot dovolj razlogov za zadovoljstvo, saj gospod Hackett nadaljuje z nadvse posrečenim, eklektičnim receptom tako, da gre vnovič za nadvse pestro mešanico progresivnega rocka, ki vključuje elemente simfončnega prog rocka, svetovne glasbe, ambientalne glasbe in tokrat celo gospela. Steve je pred izidom tega albuma sporočil, da se njegov naslov nanaša na krizne čase v katerih živimo, ko se gibljemo na ‘robu luči’ in nam stalno grozi, da bomo naredili napačen korak ter zgrmeli v ‘prepad’.

K sodelovanju je vnovič povabil svojo preverjeno klapo odličnih glasbenikov (klaviaturist Roger King, pihalist Rob Townsend in bobnar Gary O’Toole), ki ga že več let zvesto spremlja tudi na koncertnih odrih. Med dolgoletnimi sodelavci sta vnovič prisotna tudi Steveov brat John na flavti, katerega solo kariera je iz leta v leto bolj zanimiva, ter kitaristka, tokrat ‘zgolj’ pevka Amanda Lehmann, sicer sestra Steveove žene in menedžerke Jo. Ljubitelje progresivnega rocka med katere spada glavnina Steveovih privržencev bo navdušilo, da so na albumu prisotna tudi takšna imena kot so angleška bobnarska legenda Simon Phillips (ex-Toto), ameriški bobnar/pevec Nick D’Virgilio (Spock’s Beard, Big Big Train), švedski basist Jonas Reningold (The Flower Kings, Kaipa, Karmakanic) ter ameriška pevka Durga McBroom, ki je v preteklosti veliko sodelovala s Pink Floyd in Davidom Gilmourjem.

»At the Edge of Light« se odpre s skladbo »Fallen Walls and Pedestals«, ki bo, kljub svoji kratki dolžini, s križanjem elementov svetovne glasbe in simfoproga, ter izjenim vzdušjem v trenutku očarala vse dolgoletne pristaše Hackettovih glasbenih umetnin. Nekoliko mračni »Beasts In Our Time«, kjer Steve opozori, da se je po več desetletjih napornega truda razvil v prav dobrega pevca, je prežet z eteričnim ambientom ter mogočnimi orkestralnimi elementi, kar pomeni, da gre za še en klasičen dosežek njegove kariere pri katerem ne manjka tudi nadvse okusna, melanholična kitarska solaža.

Simfoprogrockovska poslastica »Under the Eye of the Sun« zveni kot, da bi bila ustvarjena na začetku Steveove samostojne kariere; tu so melodična večglasja, specifične kitarske pasaže, bogati simfonični aranžmaji in tiste značilne ritmične prvine, ki so odlikovale nekatera njegova zgodnja dela. Po tem precej ‘tradicionalnem’ dosežku sledi najbolj nenavaden eksperiment na albumu, ki ga predstavlja skladba »Underground Railroad«, saj v prvem delu vsebuje elemente bluesa in gospela na račun ‘cerkvenega’ petja različnih vokalnih sodelavcev. Za trenutek se zdi kot, da ne bi šlo več za istega izvajalca, saj vse skupaj zveni zelo ‘ameriško’ dokler ne nastopi nepričakovan  prehod v slogovno in ambientalno bolj prepoznavne vode, kjer se vključi Steveov vokal, njegovo hitroprsto igranje kitare ter Reingoldove krepke bas linije.

Epska progrockovska mojstrovina »Those Golden Wings« s svojimi eklektičnimi sekcijami in izjemnim vzdušjem predstavlja »At the Edge of Light« vrhunec in je glaven razlog zakaj je ta album še en vrhunski dosežek za kitarskega velemojstra in enega redkih ohranjevalcev originalnega simfoprogrockovskega izročila, ki je bil obenem tudi eden izmed njegovih stvariteljev. »Shadow and Flame«, ki vsebuje številne ‘orientalske’ motive, bo najbolj všeč ljubiteljem svetovne glasbe, medtem ko akustično usmerjeni »Hungry Years« z veselimi večglasji in ‘prijaznimi’ aranžmaji izpade nepričakovano veseljaško v primerjavi z večino del na tem albumu. Lahko bi se reklo, da so zadnja tri dela na albumu med seboj vsaj ambientalno, če že ne konceptualno povezana. »Descent«, ki razen Hackettove fenomenalne solaže močno spominja na Holstov »Mars-Bringer of War«, in to na verzijo, katero so nekoč igrali King Crimson, z izobiljem melotrona, po ambientalni plati zveni kot spust v globine Dantejevega pekla. Po skoraj nič manj mračnjaškem in bojevitem »Conflict« nastopi epski zaključek z eterično balado »Peace«, katera vsebuje sakralna, mogočna večglasja, medtem ko Steve vnovič dokaže kako zelo je v zadnjih letih napredoval kot pevec.

Steve Hackett z »At the Edge of Light« zopet dokazuje zakaj med nekdanjimi člani nepozabnih Genesis uživa največje spoštovanje ljubiteljev progresivnega rocka, še posebno, ko beseda nanese na studijske dosežke, ki so še vedno na izjemno visoki kakovostni ravni in kateri vsebujejo nesramno zapeljivo ambientalno magijo ter številne zanimive, eklektične glasbene pustolovščine z nekaterimi novimi presenečenji. To je še en album iz Hackettove bogate ustvarjalne zakladnice, katerega je v užitek poslušati od začetka do konca, ob čemer ni nobenega dvoma, da se ga lahko že takoj razglasi za enega izmed progrockovskih studijskih vrhuncev v letu 2019.

Avtor recenzije: Peter Podbrežnik

Seznam skladb:
1. Fallen Walls And Pedestals (2:17)
2. Beasts In Our Time (6:20)
3. Under The Eye Of The Sun (7:07)
4. Underground Railroad (6:22)
5. Those Golden Wings (11:19)
6. Shadow And Flame (4:24)
7. Hungry Years (4:34)
8. Descent (4:20)
9. Conflict (2:36)
10. Peace (5:03)

Glasbeniki:
Steve Hackett – kitara, orglice, glavni vokal
Durga McBroom – vokal
Lorelei McBroom – vokal
Amanda Lehmann – vokal
Simon Phillips – bobni
Nick D’Virgilio – bobni
Jonas Reingold – bas kitara
John Hackett – flavta
Gulli Briem – bobni, tolkala
Roger King – klaviature
Gary O’Toole – bobni
Rob Townsend – saksofon, bas klarinet, duduk
Ben Fenner – klaviature
Dick Driver – dvojni bas
Sheema Mukherjee – sitar
Malik Mansurov – tar
Paul Stillwell – didgeridoo
Christine Townsend – violina, viola

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X