Uriah Heep zakorakali v drugi del evropske turneje (2019)

ALEŠ PODBREŽNIK
0 342

Lokacija: Roncade (Treviso) / New Age Club / Italija
Datum: četrtek, 31.01.2019


Uriah Heep so dolgožive rock ‘n’ roll legende s pionirskim stažem, ki se ne ustavljajo in ne popuščajo. Brcajo od konca leta 1969 dalje in so odgovorne za marsikakšen glasbeni standard, ki se je z njihovim prihodom na sceno, vizionarstvom in kreativnostjo kasneje nepovratno ter trajno usidral v izrazoslovje njihovih posnemovalcev, ki so jih Uriah Heep navdihovali, vključno s takšnimi, kot so Queen. Ta uvod niti ne bi bil tako “teatralno pompozen”, če Uriah Heep ob svojem žlahtnem staranju ne bi vseskozi izdajali tudi svežega avtorskega materiala, ki je in ostaja v vsem kredibilen ter izvrsten. Septembra 2018 je tako izšel že petindvajseti studijski album “Living the Dream”, ki v svoji artistični moči učinkovito lovi najmanj kakovost albuma “Wake the Sleeper”. Še več, Uriah Heep se z “Living The Dream” namreč izvrstno naslanjajo na prav vse ere svojega delovanja, kar pomeni, da ob svojem čokatem starošolskem zvoku fraziranja, ki so ga utemeljili s kombiniranjem Hammond linij ter značilnih Boxovih rifov, znova dodajajo več aranžerske imenitnosti ter razgibanosti z odličnih albumov, kot so “Sea Of Light”, “Sonic Origami” ali “Raging Silence”. Gre za natanko tisto potezo, ki jo je izkušeni bend mojstrsko potegnil iz rokava po nekoliko opustelem in idejno “osmukanem” predhodniku “Outsider” (2014).

Bend je zadnja leta osvežen, kar je za vse epopeje, ki jih je na dolgoživi poti preživel, pač samoumevno. Edinemu originalnem članu skupine, kitaristu Micku Boxu, ki se skozi leta kvečjemu pomlajuje, delata družbo od leta 1986 dalje klaviaturist Phil Lanzon ter pevec Bernie Shaw, od leta 2007 dalje skrbi za ritem izjemni Russell Gilbrook, ki je v ekipi takrat nadomestil bolehajočega Leeja Kerslakea, medtem, ko je mož z najkrajšim stažem v ekipi basist Dave Rimmer (Box bi mu lahko bil oče). Leta 2013 je nadomestil preminulega, a ikonskega Trevorja Bolderja, k ije nekdaj igral pri Davidu Bowiueju. Ta zmes izkušenj in mladostne potence drži torej Uriah Heep v novih časih še kako čvrsto pri življenju in zimzelenosti, ekipa pa nikakor ne kaže znakov možnega rjavenja, kreativne izpuhtelosti ali odrske “demence”. Uriah Heep ostajajo torej konstanta in pojem izjemne rock ‘n’ roll zasedbe.

To je potrdil tudi naš novi obisk skupine v italijanskem kraju Roncade pri Trevisu v tamkajšnjem klubu New Age, ki je očitno po nekajletni pavzi pričel v program znova umeščati zveneča imena rocka in metala. Bend je začel s koncertom okrog pol desetih zvečer brez predskupine. Prizorišče je bilo natrpano. Mali klub, ki sprejme mogoče 500 glav in v katerem smo zlasti med letoma 1999 in 2011 videli množico izvrstnih koncertov, je bil res odlično obiskan. Seveda je prednjačila garnitura starejših obiskovalcev, ki so se z Uriah Heep tako nostalgično podali v preteklost, ko so kot teenagerji odraščali ob nepozabnih klasikah rock’n’rolla, na čelu s kultnimi albumu “Look At Yourself”, Very ‘Eavy… Very ‘Umble”, “Salisbury”. “Demons And Wizards” ter “The Magician’s Birthday”.

Bend je bilo odlično opazovati na majhnem odru malega prizorišča. Zlasti so prišle na površje tiste male stvari, finese, ki so obiskovalcem večkrat “prikrite”. Še posebej je bila očitna nenehna komunikacija med člani skupine, osredotočenost drug na drugega. Z malimi gestami, namigi in pomežiki. Vse te malenkosti tako postanejo ponujene poslušalcu v majhnem klubu kot na pladnju. Priča smo bili neverjetni komunikaciji izkušene skupine. Nekaj adaptacij je bilo nujnih: bobni Russlla Gilbrooka so bili prilagojeni, ker sta bila oder in prizorišče pač nekoliko manjša kot ponavadi. Postavljeni so bili v linijo s preostalo četverico verjetno prav zato, da niso prebijali zvoka, saj se sicer ostali na odru med seboj ne bi slišali. Russell tudi ni imel kompletnega seta, ki ga sicer uporablja na koncertih. So pa člani benda, kot vedno, izjemno uživali med predstavo. V setlisti so prednjačile točke z najnovejšega studijskega albuma, kar je bilo pričakovano, sploh glede na dejstvo, da je album zares odličen. Skupina se tega zaveda, zato z velikim zadovoljstvom in užitkom izvaja nove skladbe. Med njimi so bile uvodni, nasršeno naviti katalizator Grazed By Heaven, nato mistična naslovna skladba albuma, kot tudi neverjetno prodorna in nalezljiva blago AOR-ovska Take Away My Soul, čokata, starošolsko zveneča Knocking At My Door, nadalje pol akustično šarmirajoča Waters Flowing ter najmarkantnejša točka novega albuma, prava mini epska suita Rocks On The Road, ki je predstavljala enega izmed vrhuncev koncerta. Gre torej za material, ki se odlično veže na klasike. Vanje sta se prikradla “sladkorčka” in sicer Return to Fantasy ter Too Scared To Run, ki ju je skupina po daljšem času znova uvrstila v repertoar, malo kasneje za njima pa se jima je pridružila še fantastična “Demons And Wizards” klasika Rainbow Demon. Sicer pa je bend nekje na dveh tretjinah koncerta z našpičeno ikonsko Gypsy, ki je avtomatično dodatno razvnela publiko, napovedal, da se koncert preveša v nizanje klasike za klasiko. Tako so se do konca koncerta, ki je trajal z dodatkom vred uro in tri četrt minut, zvrstile po pričakovanju še “best of” klasike na čelu z Lookt At Yourself, ki je bila s teatralnim jamom, v katerem sta kraljevala Lanzon in Mick Box, raztegnjena na preko deset minut, pa koprneča July Morning, obča veselica Lady In Black, kot tudi v obveznem dodatku edina “The Magician’s Birthday” točka koncerta Sunrise in ter seveda nadobvezni vnetljivec vseh nostalgičnih rock’n’roll src, Easy Livin’.

Z izjemo Bernieja, ki je zlasti v prvi polovici nekoliko varčeval z močmi, kar je logično, saj je pred njim dolga turneja, je bend pristopal na vso moč in uročil publiko. Bernie je predstavo stopnjeval iz skladbe v skladbo, v vokalni izvedbi pa je postal najmočnejši prav v zadnji tretjini repertoarja.

V vseh pogledih izvrsten nastop. Upravičil je vsa sicer visoka pričakovanja. Uriah Heep so na drugem delu nove evropske turneje v  podporo albumu “Living The Dream”. V marcu 2019 sledi odhod na Japonsko, pa potem maja severnoameriška turneja, kjer jim bodo družbo delali Judas Priest, potem pa poletna vrnitev na prizorišča večjih evropskih festivalov.

Bend torej ne kaže znakov popuščanja ali kakršnegakoli ustavljanja. V vsem ostaja pojem odličnosti in izvedbene imenitnosti. Box, Lanzon in Rimmer z vokalnimi harmonijami odlično podpirajo Bernieja, uigranost ekipe ostaja sanjska. Mick Box je kot vedno silno vroč s kitaro, podporo mu daje neverjetni klaviaturist Phil Lanzon, ritem sekcija pa je še posebej “mladostniško” zagrizena, nenasitna ter prodorna. Zlasti najmlajši član Dave Rimmer deluje po petih letih z Uriah Heep ulito kot še nikoli. Bravo fantje, se veselimo nadaljnjih srečanj z vami! Prvo med njimi je na sporedu za Valentinovo, ko se bo legendarni “orkester orhidej” ustavil 14.02.2019 na Dunaju!

avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik

Setlista:
1. Grazed By Heaven
2. Return To Fantasy
3. Living The Dream
4. Too Scared To Run
5. Take Away My Soul
6. Knocking At My Door
7. Rainbow Demon
9. Waters Flowing
10. Rocks In The Road
11. Gypsy
12. Look At Yourself
13. July Morning
14. Lady In Black
—dodatek—
15. Sunrise
16. Easy Livin’


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X