Steve Hackett osvojil Padovo z imenitnim naborom solo del ter Genesis zimzelenov (2015)

0 4

“Steve Hackett je prišel – odigral – zmagal, pri čemer je nepopisno navdušil nabito polno padovansko dvorano Gran Teatro Geox.”

Lokacija: Padova / Gran Teatro Geox / Italija
Datum: petek, 25.09.2015


Včasih se zdi, da je legendarni kitarski virtuoz Steve Hackett, ki je nekoč, pred ‘davnimi časi’, ko večina popularne glasbe še ni bila žaljiva za poslušalčev um, drgnil strune pri nepozabnih progrockerjih Genesis, dandanes med italijansko koncertno publiko priljubljen bolj kot kdajkoli prej v svoji dolgi in izjemno pestri glasbeni karieri. Vsaj takšen vtis je dajala skorajda nabito polna padovanska dvorana Gran Teatro Geox, kjer so se ljubitelji simfoničnega progresivnega rocka zbrali, da bi prisostvovali še enemu velikemu letošnjemu koncertnemu spektaklu.

Eden izmed najbolj imenitnih in vplivnih rock kitaristov vseh časov, ki po potrebi prispeva tudi vokalne linije, je namreč že dolgo znan po tem, da se med svojimi nastopi s spremljevalnim bandom maksimalno potrudi, kar še posebno velja, ko nastopa pred izjemno zvesto italijansko publiko. Gospod Hackett letos praznuje štirideseto obletnico izida svojega solo prvenca »Voyage of the Acolyte« (1975), ki je izšel v času, ko je bil še član legendarnih Genesis. Omenjeni album, s katerega je Steve med nastopom v Padovi izvajal štiri klasike, še dandanes med ljubitelji progresivnega rocka velja za enega izmed najboljših (solo) prvencev vseh časov.

Od tedaj so minila kar štiri desetletja večinoma zanimivih albumov in uspešnih koncertnih nastopov ter kratka epizoda s superskupino GTR v osemdesetih, medtem ko je velikokrat napovedani Genesis reunion v klasični postavi (pre)večkrat padel v vode, da bi kdorkoli dandanes še resno razmišljal o njem. V tem času si je Steve, ki je, poleg večno spregledanega pevca Raya Wilsona, edini (nekdanji) Genesis član, ki po koncertih še aktivno ohranja zapuščino slovite angleške skupine, uspel zapomniti nekaj osnovnih italijanskih besed. Seveda pa je večino nagovorov publike tudi v tem večeru rajši opravil v domači angleščini, medtem ko ga je iz občinstva za nekaj časa opazovala tudi njegova žena Jo Hackett.

Steveov spremljevalni band je vključeval dolgoletne člane v podobi klaviaturskega virtuoza Rogerja Kinga, izjemnega bobnarja/pevca Garya O’Toolea, vsestranskega pihalista/klaviaturista Roba Townsenda in karizmatičnega pevca Nada Sylvana. Veliko spremembo znotraj banda je predstavljala prisotnost The Flower Kings poglavarja Roineja Stolta, ki je na bas kitari zamenjal fenomenalnega Nicka Beggsa. Švedski progrockovski mojster Stolt, sicer tudi sam odličen kitarist in več kot spodoben pevec, je v tem večeru, tako na basu kot na spremljevalnem vokalu, demonstriral svojo univerzalnost. Tudi zato se ni skorajda nihče obregnil ob njegov nekoliko hecni, psihadelični imidž  s hlačami na zvonec. Vsi člani Steveovega banda, razen klaviaturista Kinga, ki očitno, tako kot nekoč Tony Banks pri Genesis, ne poseduje pevskega talenta, so poskrbeli za božanske vokalne harmonije.

Seveda pa je bil glavni fokus večine publike na kitarskemu velemojstru in vodji zasedbe, ki je svoj nastop, po kratkem intru »Corycian Fire«, odprl z nesmrtnim inštrumentalnim zimzelenom »Spectral Mornings«. Sijajni izvedbi ene izmed Hackettovih najbolj priljubljenih klasik, ki je celotno dvorano v trenutko napolnila z magično atmosfero, so sledile izvedbe nekaterih novejših del z njegovega aktualnega solo albuma »Wolflight« (2015). Izvedbe novih del so, po pričakovanjih, izpadle fenomenalno, medtem ko je še posebno glasen odziv publike doletel dolgoletne standarde, »Every Day«, »The Steppes« in »Icarus Ascending«. Slednjega je Steve posvetil Woodstock ikoni, pokojnemu prijatelju in glasbenemu sodelavcu Richieju Havensu, ki je pel na originalni verziji omenjene klasike. Za to priložnost se je Steveovemu bandu prvič na odru v tem večeru pridružil v belo, ‘mušketirsko’ srajco odeti pevski imenitnež Nad Sylvan, ki je ob pomoči izvrstnih spremljevalnih vokalov poskrbel za spodobno pevsko interpretacijo, čeprav je njegova barva glasu precej drugačna od Havensove.

Med vrhunce večera so vsekakor spadale izvedbe štirih osrednjih »Voyage of the Acolyte« klasik, ki si med seboj po strukturi res ne bi mogle biti dovolj različne in še danes odsevajo Steveovo zgodnje eksperimentiranje z različnimi slogi. Pozitivistično-melodičnemu »Star of Sirius«, kjer je osrednji pevski pečat pripadel bobnarju O’Tooleu, je sledil ‘supersonični’ inštrumental »Ace of Wands«, medtem, ko je Steve s kataklizmičnim »A Tower Struck Down« v slogu King Crimson opomnil na svojo mračnejšo ambientalno plat.

Nihče ni pričakoval, da bo Steve zaradi ene same skladbe v svojo zasedbo angažiral pevko, zato je njegov band izvedel samo inštrumentalni del veličastnega melotronskega epa »Shadow of the Hierophant«. V primeru, da Hackett omenjeni ep v bližnji prihodnosti izvede na kakšnem progrockovskem festivalu in se tam slučajno med nastopajočimi znajde tudi skupina Karnataka, bi bila njihova pevka Hayley Griffiths vsekakor idealen izbor za glavni ženski vokal namesto originalnega pevskega prispevka v režiji Mikeove sestre Sally Oldfield.

Z nepopolno, vendar vseeno zelo dobro verzijo »Shadow of the Hierophant« je bilo konec izvedb solo del. Steve je nato z besedami »ancora, Genesis« napovedal drugo polovico koncerta, ki je vsebovala mojstrovine njegovegega slovitega (nekdanjega) banda. Tokrat se je namesto bolj razvpitih del, ki so zaznamovale prejšnji dve turneji, na veselje mnogih prisotnih, osredotočil na material, ki je izhajal izključno iz obdobja klasične Genesis postave (Steve Hackett, Peter Gabriel, Tony Banks, Mike Rutherford in Phil Collins), kar pomeni, da so odpadli standardi z albumov »A Trick of the Tail« (1976) ter »Wind and Wuthering« (1977).

To je obenem pomenilo, da so se med izvedbami znašle nekatere redkokrat izvajane Genesis poslastice, ki so sodile med glavna presenečenja večera kot so bile »Get ’em Out By Friday«, »Hairless Heart«, »Can-Utility and the Coastliners«, »After the Ordeal« ter »Aisle of Plenty«. V Hackettovo setlisto se je vrnil tudi nepozabni ep »Cinema Show« ter melodična poslastica »The Lamb Lies Down On Broadway«, medtem ko je bil zaključek rednega dela z izvedbo vselej dramatične mojstrovine »The Musical Box« nedvomno eden izmed vrhuncev večera. Sylvanovov vokal je tudi tokrat v nižjih linijah popolnoma zadel barvo mladega Petra Gabriela, medtem ko je bila tovrstna sorodnost manj izrazita v zahtevnejših, višjih legah.

Steveov band je bil slika in prilika popolne uigranosti, kjer se je vnovič lahko slišalo in videlo, da imajo inštrumentalisti, po več letih skupnega igranja, vse kompozicije naštudirane do najmanjše podrobnosti. Maestro Hackett je bil tudi tokrat v polnem pogonu s svojimi virtuoznimi vragolijami, medtem ko je bilo zanimivo opazovati tudi Stoltovo uporabo basa, kjer je uporabljal podobno tehniko kot, da bi igral na (električno) kitaro, tako da večina publike verjetno niti ni pogrešala odsotnega Beggsa.

Za obvezni dodatek so številni obiskovalci koncerta verjetno pričakovali nekaj posebnega iz Genesis zakladnice, vendar so se tokrat morali zadovoljiti s sicer odličnim solo standardom »Clocks – The Angels of Mons«, ki se velikokrat znajde na Steveovem solo repertoarju, medtem ko jih je zaznavno bolj vznemiril epski Genesis triumf »Firth of Fifth« na čelu z izjemno Kingovo in Hackettovo solažo. Z zmagoslavnim »Firth of Fifth« je Steveov band izvedel polovico materiala z legendarne plošče »Selling England By the Pound« (1973) s čimer je bilo konec še enega nepozabnega koncertnega druženja s kitarsko legendo.

Steve Hackett je prišel – odigral – zmagal, pri čemer je nepopisno navdušil nabito polno padovansko dvorano Gran Teatro Geox. K tako brezhibnemu koncertnemu nastopu, ki je vseboval ravno pravšnjo mešanico novega materiala, dolgoletnih solo standardov in Genesis klasik, je težko še kaj posebnega dodati, razen posebne zahvale angleškemu kitarskemu velemojstru za še eno vrhunsko glasbeno doživetje. Tudi tokrat je šlo za večer številnih presežkov in presenečenj, ko je za kratek čas z vso močjo spet zasijal nesmrtni duh klasičnih Genesis. Nekaterim, ki smo si za svoja leta še vedno precej vitalnega Hacketta že večkrat ogledali v živo, pa se zdi, da je vsako novo koncertno srečanje z njim še boljše od prejšnjega.

avtor: Peter Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik

Setlista:
Set 1:
1. Corycian Fire (Intro) 
2. Spectral Mornings 
3. Out of the Body 
4. Wolflight 
5. Everyday 
6. Love Song to a Vampire 
7. The Wheel’s Turning 
8. The Steppes 
9. Loving Sea 
10. Icarus Ascending 
11. Star of Sirius 
12. Ace of Wands 
13. A Tower Struck Down 
14. Shadow of the Hierophant
Set 2:
15. Get ’em Out by Friday 
16. Hairless Heart 
17. Can-Utility and the Coastliners 
18. After the Ordeal 
19. The Cinema Show
20. Aisle of Plenty 
21. The Lamb Lies Down on Broadway 
22. The Musical Box
—dodatek—
23. Clocks – The Angel of Mons 
24. Firth of Fifth


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X