Izvajalec: Ten
Založba: Frontiers Records
Izid: year
Trajanje: 59:24
Ocena: 4.5/5
Ten, ti britanski heroji imenitnih melodičnih rock kontur sebi lastne vsebine, ki so s svojo potjo pričeli v najbolj črnih časih za melodijo v rock glasbi – sredi devetdesetih torej, so si po razburkanih letih v začetku prejšnje dekade vrnili leta 2004 z “Return To Evermore”! To je bil prvi album brez Vinnyja Burnsa, originalnega in ustanovnega člana Ten, zelo previden in nadvse lep album, ki je skupini pomagal prebroditi krizne čase. Temu je sledil čez dve leti album “The Twilight Chronicles”. Le tega zaznamuje še odločnejši pomik v simfonično zapopranost, ki v vse bogatejših aranžmajih spremlja osnovno jedro hard rockerske drže. K takšnim tendencam oblikovanosti glasbenih usmeritev je gotovo pripomoglo tudi ukvarjanje Garyja Hughesa s samostojnim projektom rock opere v dveh delih “Once And Future King”.
“Stormwarning” je pravzaprav nadaljevanje evolucijske poti, ki jo je začrtal predhodni album. Vztrajanje v tej drži se je Ten več kot izplačalo, saj je “Stormwarning”, po petih krepkih letih čakanja, natanko tisto, kar se je trudil biti “The Twilight Chronicles”, le da mu tega ni uspelo v polnosti dostaviti. “Stormwarning” kapitalizira trud skupine, v iskanju zmernosti dialoga simfonično bombastičnih aranžmajev s klasično hard rock držo, za nove čase in za novo postavo. Pet let je bilo nedvomno dobrodošlih, saj je Ten uspelo v melodičnem smislu in rešitvah izbiranja ugodnih oziroma ustreznih kitarskih fraz izpeljati nekaj melodij, ki so fascinantno sveže in se nikakor ne izgubijo v pomnilniku možganskega procesorja, ko jih enkrat zaužiješ. Takšni sta radijsko zapeljiva The Hourglass And The Landslide ali takoj za njo Destiny z markantno gravuro keltskega folk motiva v kitarski frazi, ki se je ne bi sramovali niti zgodnji Dare ali Gary Moore v svoji Wild Frontier fazi. Slednji dovtipi niso nič novega, če prikličemo iz spomina recimo aranžma Ten skladbe Evermore iz leta 2004.
Prednost Ten pred ostalimi skupinami melodičnega rocka je v specifični glasbeni drži, ki jo uspeva skupina definirati ravno skozi nenehno kombiniranje simfoničnih elementov s hard rock strukturami ter specifični vokalni izraz Garyja Hughesa. Slednji nikakor ne sili s falsetom v visoke in najvišje registre. Tudi tokrat se modro drži srednjih do nizkih leg, njegova specifična barva glasu, pa mu omogoča implantirati specifično atmosfero, ki se drži skladb. Garyjev vokal je vseskozi kanček mračen, obenem pa deluje kot neobhodni dodatek sleherni sekundi novega albuma. Ne nazadnje, brez Hughesa Ten pač ne more biti. Že prva skladba Endless Symphony potrdi nekaj ugotovitev. V atmosferi nadaljuje razpoloženje mini epske suite Rome (otvoritev predhodnega albuma), v produkciji pa deluje precej bolj živahno, toplo, polno in intenzivneje, glede na predhodni album. Zahvaljujoč sodelovanju s prekaljenim producentom Dennisem Wardom, ki je definitivno v glasbenih vodah kakršne zavzemajo danes Ten, najboljša možna solucija, med (v Evropi) situiranimi producenti in še enim zelo pomembnemu dejstvom. Osvežitvi postave Ten v času snemanja “Stormwarning”
Osvežitev je privedla v skupino novega vodilnega kitarist Neila Fraserja na mesto Chrisa Francisa, pa nadalje novega basista Marka Sumnerja, medtem ko je v vlogi legionarja bobne v studiu odigral izvenserijski Mark Zonder, sicer član ameriških prog metal veteranov Fates Warning.
Očitno so se Ten v takšni kombinaciji več kot odlično znašli, levji delež pa pri tem odpade na novega kitarista Fraserja. Ta se odlično znajde prav v sleherni situaciji, ki jo narekuje Hughesovo komponiranje. Fraser je tudi precej bolj duhovit kitarist od Francisa. Delo kitar na novem albumu je tako izredno dinamično in razgibano. Vseskozi so prisotni različni prehodni okraski, ki lebdijo nad riffi, vseskozi nadvse kompatibilno vtkani in kot taki učinkovito poudarjajo drama moment ujete atmosfere. Fraser je tudi precej bolj eksploziven kitarist, saj praši izjemne solaže, ki premorejo všečne in nenadne preskoke med sosledjem ekstremno hitro odigranih not, pa do pazljivega pozicioniranja samih tonov v smiselno melodično kombiniranje, s spretno rabo tremelo ročice in pull off-ov. Novi kitarist je dejansko osnovni nosilec osvežitve zvoka novih Ten, obenem pa v vsem dostojno zapolnjuje odsotnost težko zamenljivega Burnsa.
Zanimiv odklon albuma je skladba Invisble. Tu je interesantna raba klaviatur, ki najbolj spominja na Hodsonove čase s Hard Rain (Pozor! Kjer so Hard Rain, so blizu tudi Magnum!), Hughes pa v kombinaciji riffa zlasti v kitici z nekaj improvizatorske žilice oživlja kanček ameriškega pristopa v melodičnem rocku, značilnega za skupino tipa Alliance.
“Stormwarning” je torej povzel esenco predhodnika in jo ponesel na kakovostni nivo “par exellence”, saj uteleša natanko to kar je skupina želela. Udariti z močnim in intenzivnim albumom polnega vibrantnega vzdušja, ki je vseskozi vsaj kanček mračno, poseduje dotik mističnosti in seveda specifike v pristopanju kreiranja epske zabele. Razgibanosti mu ne manjka, vselej ko se ozremo h kreiranju spremljevalnega ogrinjala, ki se drži Hughesovih vokalnih specifik. Prilagodljivo se uleže v slehernem trenutku Hughesovega vokalnega pristopu, tak neposreden primer je dualnost kitice in refrena odlične Love Song, ko preplavi intenziteta “eighties” sintetizatorjev kitico in ulito lovi Garyjev sofisticirani vokalni dotik, vse do ekspanzije bombastično nalezljivega refrena, kjer urežejo poleg markantni kitarski riffi. Dialog naveze klaviatur in kitare je na novem albumu izredno močan in učinkovit. “Stormwarning” je v tem gotov maturiral izmed vseh dosedanjih Ten albumov. Skladbe kot so Center Of My Universe, Kingdom Come ali naslovna skladba, so dokazi izjemne kompaktnosti vseh dejavnikov (kreacije zvoka z vokalom vred), ki uspešno ustvarjajo napeto drama teater vzdušje preko albuma, obenem pa mojstrsko obračunajo z elementom melodične popadljivosti, ki učinkuje v poslušanju “na prvo žogo”.
Poslednja skladba albuma The Wave je trenutek, ki album kanček umiri. Tu simfonični aranžmaji (godalni) prednjačijo pred riffanjem, sam razvoj kompozicije pa dolguje veliko izročilu skupine The Beatles. Ten v tem dejanju nikakor ne izgubljajo fokusa in si tudi v tej skladbi priigrajo zmagoviti poker asov. Skladba prinaša izjemen zaključek tega resnično intenzivnega albuma, ki ga kar razganja od močno vibrantnih razpoloženj. The Wave s pozitivno vibracijo mojstrsko razjaše iz napetosti teatra na albumu, v sami osnovni strukturi pa gre za skladbo, ki si je skupina kova Ten lahko za zaključek takšnega albuma le želi.
V “Stormwarning” ne smemo iskati prvih Ten albumov, ki so žal neponovljivi, vendar pa prinašajo Ten z njim svoj maksimum v stanju v kakršnem so se znašli v post 2001 obdobju. Skupina je bila leta 2007 tudi že tik pred razpadom. Burnsov genij ostaja pogrešan, vendar pa kompenzira Hughes ta primanjkljaj elegantno z elementarnim čutom za ustvarjanje popadljivih kompozicij, Fraser pa kot novi kitarist, ob navezi starega mačka Paula Hodsona na klaviaturah, več kot uspešno izpolnjuje vse osnovne naloge re-kreacije elementarne udarnosti in melodičnosti, ki je dosegala vselej visok kakovostni standard izraznosti Ten. “Stormwarning” je torej album, ki je “v tretje” (po “Return To Evermore” in “The Twilight Chornicles”) uspešno zacementiral novo glasbeno vizijo novih časov za Ten in lahko samo upamo, da se bo teh direkcij skupina čvrsto oklenila tudi na prihodnjih albumih in jih še naprej uspešno negovala ter nadgrajevala.
Zasedba
Gary Hughes – vokal, kitara, spremljevalni vokal
Neil Fraser – kitara
John Halliwell – kitara
Paul Hodson – klaviature, programiranje
Mark Sumner – bas kitara
Mark Zonder – bobni, tolkala
GOSTUJOČI GLASBENIKI:
Johnny Gibbons – kitara
Jason Thanos – spremljevalni vokal
Produkcija
Dennis Ward
Seznam skladb
1. Endless Symphony (7:26)
2. Centre of My Universe (6:07)
3. Kingdom Come (5:35)
4. Book of Secrets (5:18)
5. Stormwarning (5:39)
6. Invisible (5:38)
7. Love Song (7:07)
8. The Hourglass and the Landslide (4:49)
9. Destiny (6:13)
10. The Wave (5:32)
