Swings Both Ways

Avtor: Jernej Vene

Izvajalec: Williams, Robbie
Založba: Island Records
Izid: year
Trajanje: 45:10
Ocena: 3.5/5

Poznam kar nekaj izkušenih spremljevalcev in ocenjevalcev dogajanja na glasbeni sceni doma in na tujem, ki so že v startu skeptični glede prirejanja klasik popularne glasbe. S terminom popularna je dobro ravnati precej previdno, saj ga marsikdo uporablja po svoje. Sem lahko štejete klasike rock ‘n’ rolla, hard rocka, popevke….

Robbie Williams najraje posega v jazzovsko big bandovske arhive. Blebetanja o primernosti predelav znanega materiala je tudi tokrat, kot običajno,  več kot preveč. Nekateri tudi popolnoma drugače dojemajo glasbene izvedbe in se prerekajo o tem, katera ima jajca in katera ne. A dejstvo je, da vsakdo sliši in presoja drugače, zato je tudi merilo za »uspešnost jajc” diskutabilno, oziroma strogo subjektivno. Svoje umevanje glasbe preslikavajo v nekaj, kar bi moralo obče držati. A umetnost in glasbo, kot njen izredno pomemben del, je težko razumeti. Pa smo na začetku, mar ne? Prav je, da vsakdo najde nekaj, kar ga sprošča, navdiuhje in pomirja, pa je vseeno, katere zvrsti je dotična glasba.

Robbie Wiiliams je car, kot radi pravijo pri nas. Zaradi mene je lahko tudi cesar, vojvoda, kralj, grof, vikont, markiz ali kaj drugega. Morda vodilni v kakšni kmetijski zadrugi. Ni važno. Šteje to, da si je s kariernimi dosežki zagotovil možnost, da lahko posname kar hoče. Torej je kratko malo mojster na svojem področju. In ti njegovi dosežki od časa do časa dosežejo mlajšo populacijo. Koliko resnične ljubezni Robbie premore  do klasičnih ali swingovskih uspešnic je seveda vprašljivo. Tudi to, ali ima Robbie pri tem res dober umetniški namen ali je vse skupaj samo lovljenje bogastva. Menim, da je kljub vsemu dovolj pošten. Je pa treba pošteno povedati, da vse priredbe niso dorasle originalom, ki so jih včasih peli velikani, kot so Louis Prima, Fred Astaire, Roger Miller, Bette Davis ali tona tistih, ki so do danes posneli balado Dream A Little Dream Of Me. A Robbie Williams se je vseeno potrudil in iz sebe izvlekel največ, kar se je dalo. Poleg tega je skorajda polovica skladba izvirnih, kar pomeni, da so napisane v blagem retro stilu, kakršen je popularen že slabo desetletje. Spomimo se pokojne Amy Winehouse, ki je z avtorskim neo jazzy swingom naredila veliko, pa marsikaj bi še lahko, če se ne bi prezgodaj poslovila. No, Robbie je za razliko od Amy navkljub vsem rockovskim ekscesom in lumparijam končno našel ustaljenost in mir. Očitno to pride z leti in z družino. Swings Both Ways je njegov drugi tovrstni album. Leta 2001 je to njegovo naklonjenost že izkazal Swing When You’re Winning, ki je v njegovi domovini zasedel vrh lestvice, tako kot vsi drugi albumi razen Reality Killed The Video Star iz leta 2009. Tudi novi Swings Both Ways je bil novembra že prvi teden po izidu na vrhu, kjer je zdržal do konca leta 2013. A ZDA so druga zgodba. Tam Robbie Williams ne pomeni skorajda nič, saj se z nobenim albumom ni uvrstil višje od 43. mesta. Pa se gotovo ne sekira preveč. Tudi to srečo ima, da je Swings Both Ways 1000. album, ki je dosegel vrh britanske lestvice. Pa trivio na stran…

Odveč je pisati, da je glasbena izvedba, sploh tam, kjer nastopa simfonični orkester, odlična. Za to je posrkbel cvet prekaljenih studijskih glasbenikov, ki so vajeni stopiti v še tako velike čevlje. Seveda Robbie ob izdatni premetenosti producentov ve, da je treba že znane skladbe  ponuditi drugače, zato je mnoge priredbe obogatil z dueti. Lily Allen, Rufus Wainwright, Michael Buble in drugi so dovolj močan magnet. Seveda pa je najbolj impozantna od vseh noviteta No One Likes A Fat Popstar, ki je parodija na majhnost in prozornost modernega medijskega instantnega sveta. Pri njej potrebno dramatičnost pomaga doseči tudi mogočen pevski zbor. Deseti Williamsov album je zelo solidna stvaritev. Gotovo Swings Both Ways ni zalogaj za vsakogar, Robbieju pa gre vseeno hvala za oživitev nekaterih klasik, ki jih je po dobrih desetih letih predstavil novemu rodu poslušalcev. Upam, da se bo po desetih letih spet lotil česa podobnega in novemu rodu predstavil svež šopek zimzelenčkov. Če ga bo takrat mladina sploh še hotela poslušati, ker bo ob svojem Abrahamu zanje že stari prdec.

Zasedba

Robbie Williams – glas

Lily Allen, Kelly Clarkson, Michael Buble, Olly Murs, Rufus Wainwright – pevski dueti

Carl Verheyen – kitara

Guy Chambers – klaviature

Nathan East, Sam Burgess – bas kitara

Bernie Dressel  – bobni

Eric Marienthal, Tom Scott, Iain Bellamy – saksofon

Chuck Findley, Gary Grant – trobenta

Capital Voices – pevski zbor

The London Session Orchestra – simfonični orkester

Produkcija

Guy Chambers, Gary Barlow

Seznam skladb