Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Mars Volta, The
Založba: Universal Music Group
Izid: year
Trajanje: 75:45
Ocena: 3.5/5
The Mars Volta so bili ena izmed tistih sodobnih eksperimentalnih skupin, ki je ljubitelje progresivnega rocka že od samega začetka njihove poti precej polarizirala. To je trajalo vse do njihovega prezgodnjega razpada leta 2012, ko sta se ustanovitelja, kitarist Omar Rodriguez-Lopez in pevec Cedric Bixler-Zavala, odločila, da je bandu potekel rok trajanja in je napočil čas za nekatere druge projekte. Mnenja o tem ali so bili The Mars Volta ena izmed najbolj nadarjenih in zanimivih sodobnih progrockovskih skupin ali preprosto nekoliko precenjeni nekdanji punkerji, ki so nenadoma odkrili, da so odlični glasbeniki s smislom za brezmejno zvočno eksperimentiraje, vendar so se tega lotevali brez neke prave srčnosti, so še danes precej deljena.
Po eni strani je bilo njihovo združevanje elementov klasičnega prog rocka, salse, jazz fusiona, prog metala, psihadelike in alternativnega rocka, ko so se, po razpadu post-core banda At the Drive-In, pojavili na začetku novega stoletja, nekaj osvežilnega in posebnega znotraj sodobne prog scene, po drugi strani pa so s svojim hrupnim pristopom, atonalnimi, zamazanimi zvoki in oscilacijskimi kitarskimi efekti marsikomu povzročali sive lase ob dejstvu, da Cedricov specifični vokal zagotovo ni bil za sleherni okus.
Še najbolj so se prikupili vsem ljubiteljem avantgardnih izpeljank prog rocka na čelu z izvajalci kot so King Crimson, Can, Frank Zappa in Captain Beefheart, saj je bila njihova ritmično zahtevna glasba izjemno kompleksna in pogostokrat kaotična, obenem pa je vsebovala še (bolj ali manj) družbenokritična besedila. Mlajšo generacijo privržencev pa so privabljali predvsem s hrupom in besnenjem, katerega so ohranili od nekdanjih punkovskih dni. Kakorkoli že, njihove zasluge za to, da so spodbudili številne mlajše generacije poslušalcev k raziskovanju progresivnega rocka, ne bodo nikoli pozabljene, tudi če se v prihodnosti ne bodo več združili.
V času, ko je izšel njihov četrti studijski album, »The Bedlam in Goliath«, so bili The Mars Volta že uveljavljeno in med večino ljubiteljev eksperimentalnega/težkega rocka cenjeno ime, čeprav jim marsikateri ‘nejeverni Tomaž’, zaradi preprostega dejstva, da jim je šlo po komercialni plati že zgodaj nenavadno dobro, ni povsem zaupal vlogo vodilnih predstavnikov sodobnega proga. Večina The Mars Volta albumov je vsebovala koncept in tako je bilo tudi v primeru »The Bedlam in Goliath«, ki je bil njihov prvi album z bobnarjem Thomasom Pridgenom (Suicidal Tendencies). Zanimiv in skorajda bizaren koncept je nastal na podlagi nenavadne izkušnje članov banda z neko čudaško namizno igro, katero je Omar kupil med izletom v Jeruzalemu. To namizno igro, katero so poimenovali ‘Vedeževalec’, so Omar, Cedric in preostali člani banda nekaj časa kot obsedeni igrali na avtobusu za koncertne turneje, kar je skorajda že postal nekakšen reden obred po vsakem koncertu.
Nenadoma so se jim začele dogajati same slabe stvari, saj jih je sredi turneje zapustil bobnar Blake Fleming, ki se je znašel v finančnih škripcih. Cedric je moral na operacijo nenadno otekle noge, medtem ko je Omarjev studio zalila voda in so že prej skrivnostno izginili vsi avdio zapisi ob nenehnih redukcijah toka. Višek slabih pripetljajev je predstavljal živčni zlom tedanjega zvočnega inženirja, ki ni želel več sodelovati pri ustvarjanju novega albuma, češ ‘da nameravajo The Mars Volta z njim v norost spraviti najprej njega in nato še preostali svet’. Vraževerni Omar je sredi snemanja »The Bedlam in Goliath« omenjeno ‘zakleto’ namizno igro preprosto prelomil na pol in jo zakopal pod zemljo, pri čemer ni nobenemu razkril lokacije pokopa ter strogo zabičal, da se ‘Vedeževalca’ več ne omenja. Od tedaj naprej naj bi bil slab urok prelomljen in band je lahko dokončal snemanje albuma.
Slogovno je »The Bedlam in Goliath« predstavljal manj eklektičen in subtilen dosežek kot predhodnik »Amputechture« (2006), saj je bil njihov najbolj udaren in grob album do zdaj, kar pomeni, da band na vseh skladbah skorajda neprekinjeno nori z divjimi bobnarskimi prehodi, atonalnimi zvoki električne kitare in številni umazanimi zvočnimi efekti, medtem ko je jazzovskih in latino fines tokrat le za vzorec. »The Bedlam in Goliath« je bil tako s svojo divjo naravo verjetno bolj všeč ljubiteljem At The Drive-In in manj oboževalcem klasičnega proga in fusiona, čeprav so bile določene ritmične nianse in nore improvizacije sredi inštrumentalnih trenutkov čista zmaga.
Omenjeni srditejši pristop se lahko sliši že na uvodni skladbi »Aberinkula«, ki postavi zvočni standard za večino preostalih del na albumu. Nekoliko nadležno izpade dejstvo, da se Omarjev razglašeni vokal pojavi že takoj na samem začetku skladbe, kar se po »Aberinkula« zgodi tudi na nič manj hrupnem in umazanem zvočnem vrtiljaku »Metatron«, imenovanem po biblijskem angelu. »Ilyena«, ki se menda nanaša na pravo ime znane angleške filmske igralke Helen Miren, je končno nekoliko bolj subtilen dosežek z zanimivo, nekoliko nostalgično atmosfero in funkovskimi kitarskimi pasažami ter eden redkih trenutkov na albumu, kjer Cedric dokaže, da lahko poje tudi na ‘lep’ način, če se mu to zahoče. Omar je kitarski virtuoz v pravem pomenu te besede in skozi album nikakor ne varčuje z norimi improvizacijami.
»Wax Simulacra« je kompaktnejše strukturirana skladba, ki je dobila nagrado Grammy v kategoriji najboljše trdorockerska skladbe, kar je zagotovo lepo priznanje za kompozicijo, ki se zaključi z noro pihalno improvizacijo. »Goliath« večinoma vsebuje relativno melodično strukturo in zanimive vokalne harmonije z vrhuncem v dramatičnem refrenu, medtem ko pobudo nenehno prevzemajo pobesneli improvizacijski vložki. »Tourniquet Man«, kjer se Cedric izkaže z ganljivo vokalno predstavo, je krajša, avantgardno začinjena balada z akustično kitarsko melodijo in ‘vesoljskimi’ digitalnimi efekti.
»Cavalettas« je eden izmed boljših trenutkov na albumu, sploh kar se tiče slogovne raznovrstnosti in norih ritmičnih ter improvizacijskih odklopov, ki ob slehernem poslušanju ‘odpihnejo glavo’. »Agadez« vsebuje nekaj več bluesovskega melosa znotraj kitarskih fraz v primerjavi s preostalimi skladbami na albumu, medtem ko si posebno pozornost zaslužijo rušilni bobnarski prehodi in občasno simfonično zaledje na klaviaturah. »Askepios« vsebuje noro zvokovno tranzicijo iz punkoidnega težkega rocka v čiste avantgardne in fusion odklope ter spet nazaj v obratno smer. »Ouroborous«, še ena ritmično visoko kompleksna stvaritev, v uvodnem delu na račun udrihanja dvojne bas stopalke vsebuje skorajda trash metal pristop, nakar spet zavlada kaotičen ambient v navezi s kakofonični zvočni odtenki.
»Soothsayer«, osrednjo delo prej omenjenega koncepta in celotnega albuma, vsebuje ulične zvoke, ki so bili posneti sredi jeruzalemskih ulic. Tako se lahko na njem sliši živahno oglašanje judov, muslimanov in kristjanov, kar se lepo združuje z orientalsko atmosfero in pentatoničnimi kitarskimi lestvicami te zanimive kompozicije. To pot so The Mars Volta dodali čudovite godalne aranžmaje, ki sredi Omarjevih pobesnelih kitarskih improvizacij in Cedricovega vokalnega kameleonstva, lepo spodbujajo orientalsko vzdušje. Na postapokaliptično-kaotični zadušnici »Conjugal Burns«, kjer z destruktivnim zanosom dominirajo raztreseni ritmi in kitarsko besnenje, Cedric doseže nekaj precej visokih vokalnih leg. Kakofonični zaključek skladbe po drugi strani ni predstavljal nobenega posebnega presenečenja.
»The Bedlam in Goliath« je bil najbolj razbijaški, atonalen in umazan album v (dosedanji) The Mars Volta diskografiji, kar pomeni da sta Omar in Cedric tokrat naredila korak nazaj kar se tiče aranžerske variabilnosti in melodične senzibilnosti, saj sta tokrat dala večji poudarek svojim zvočnim koreninam. »The Bedlam in Goliath« pa zato še zdaleč ni slab album, saj je eksperimentalnih trenutkov, ki bodo všeč ljubiteljem ‘stare šole’, še vedno v izobilju, vendar je s svojo brezkompromisno, pobesnelo naravo gotovo manj zanimiv kot pretekli trije dosežki, kjer se je ob vsakem poslušanju, sredi fascinantne ambientalne variabilnosti, lahko odkrilo nekaj novega. Omarja in Cedrica je očitno izučilo, da z vračanjem k svojim At the Drive-In koreninam ne bosta mogla izpeljati naslednje faze The Mars Volta artistične evolucije, zato sta z naslednjim albumom, »Octahedron« (2009), ustvarila precej bolj subtilno naravnan dosežek, ki je ponudil popolnoma drugačen obraz te kultne ameriške skupine latinskega izvora.
Zasedba
Omar Rodríguez-López – kitara, sintetizator
Cedric Bixler-Zavala – vokal
Isaiah Ikey Owens – klaviature
Juan Alderete – bas kitara
Thomas Pridgen – bobni
John Frusciante (Red Hot Chili Peppers) – kitara
Marcel Rodriguez-Lopez – tolkala, klaviature
Adrián Terrazas-González – flavta, tenor saksofon, soprano saksofon, bas klarinet, tolkala
Paul Hinojos – zvočna manipulacija
GOSTUJOČI GLASBENIKI:
Henry Trejo – “Because”s na “Agadez”
Nathaniel Tookey – orkestralni aranžmaji na “Soothsayer”
Sam Bass – čelo na “Soothsayer”
Edwin Huizinga – violina na “Soothsayer”
Charith Premawardhana – viola na “Soothsayer”
Anthony Blea – violina na “Soothsayer”
Owen Levine – dvojni bas na “Soothsayer”
Produkcija
Omar Rodríguez-López
Seznam skladb
1. Aberinkula (5:47)
2. Metatron (8:13)
3. Ilyena (5:38)
4. Wax Simulacra (2:41)
5. Goliath (7:17)
6. Tourniquet Man (2:41)
7. Cavalettas (9:35)
8. Agadez (6:45)
9. Askepios (6:33)
10. Ouroboros (6:38)
11. Soothsayer (9:10)
12. Conjugal Burns (6:36
