Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: It Bites
Založba: Virgin Records
Izid: year
Ocena: 3.5/5
It Bites bodo očitno za večno ostali zapisani kot svojevrstna skupina z na daleč prepoznavnim stilom pa čeprav se v svojem kratkotrajnem obstoju nikoli niso vpisali v ligo visoko zvenečih imen rock glasbe. Gre za eno izmed tistih unikatnih art rockovskih skupin, ki ji je bilo usojeno ostati brez vidnega komercialnega uspeha in prepoznavnosti navkljub originalnemu glasbenemu pristopu. It Bites so na večini svojih del nadvse uspešno združevali elemente progresivnega rocka in popa ter s tem premostili most med obema navidezno popolnoma različnima glasbenima svetovoma. Osrednji zvezdnik zasedbe je bil brez dvoma odlični pevec in kitarist Francis Dunnery, ki je bil tedaj kljub svojemu mojstrskemu igranju kitare ob katerem bi človek pomislil na kakega kitarista z večletnimi izkušnjami, šele na začetku svoje glasbene poti. Njegov variabilen in rahlo ekscentričen vokal po barvi glasu ponekod rahlo potegne na Petra Gabriela (ex-Genesis, solo) ali Dereka Shulmana (Gentle Giant), kar bo večina ljubiteljev progresivnega rocka takoj zaznala.
“The Big Lad In The Windmill” je bil njihov prvi album in že na njem so demonstrirali svoj prepoznaven zvok, ki ga bodo nadgrajevali tudi na naslednjih dveh albumih. Večina del, predvsem po zaslugi pogosto agresivnih prijemov na električni kitari, vsebuje precej hard rockerske zasnove, kar pripomore da album razganja od energije medtem, ko raznovrstne klaviature poskrbijo za melanholične okraske. Omeniti velja tudi izjemno bogate večglasne harmonije, ki še okrepijo Dunneryeve vokalne akrobacije. Tudi bas v režiji Dicka Nolana je dovolj zanimiv in kompleksen, da izvablja zelo poskočen in nalezljiv ritem. Pravzaprav se celoten album precej zanaša na ritem ter glavne in spremljevalne vokale. Klaviature za katere skrbi John Beck so variabilne in veliko prispevajo k celotnem ritmu, kar potrjujejo tudi nekateri aranžmaji, ki nadomeščajo tradicionalna pihala. Vzdušje večine skladb je veselo, poskočno in igrivo, da ne rečem celo rahlo šminkersko. Vse to seveda močno prispeva k temu, da je skupina zanimiva tudi za širšo publiko. Najbolj zanimivo pa je, da album ponuja lepo mero tako prog (ekscentrični vokal, vokalne harmonije, odštekane kitarske delnice, raznolike klaviature in kompleksen bas) kot pop elementov (visoka melodika, spevni refreni, dostopnost) zato tako rekoč sleherno delo na albumu v sebi nosi potencial radijskega hita, po drugi strani pa ga kompleksnost večine aranžmajev dela zanimivega tudi za zahtevnejše poslušalce.
Uvodna “I Got You Eating Out Of My Hand” se šibi od raznovrstnih pop fines podloženih na prefinjenih sinthih in poskočnem ritmu. Ko pa vpade še variabilni Dunneryev vokal skladba dodatno pridobi na poskočnosti in melodiki medtem, ko glavni refren še dolgo ne gre iz glave. Spremljevalne vokalne harmonije so odlične kot tudi energične kitarske delnice. Da gre za progresivno skupino dokaže zanimiva improvizacija na sinthih tik pred drugim prehodom, ko ponovno nastopi glavni refren. “All In Red” se odpre z večdelnimi vokalnimi harmonijami nakar sledi funky ritem ter nekaj “naključnih” kitarskih delnic, ki delujejo kot da bi jih umetnik naključno tja odvrgel, da bi zmanjšal komercialno dovzetnost skladbe. “Whole New World” se odpre na improviziranih pihalih in v lahkotnem barskem vzdušju. Tudi tokrat Dunneryev vokal, večdelne vokalne harmonije in ultra melodični refren poskrbi, da se mešata šegavo vzdušje in melanholija. “Screaming On The Beaches” se odpre z nabrušenimi kitarskimi rifi, katerim sledi poskočen prehod na tolkalih ter sanjavi večglasni refren podložen na poskakujočem ritmu, kar je dovolj za eno izmed kompleksnejših del celotnega albuma. “Wanna Shout” je spet nekoliko bolj hard rockovsko naravnan in ima pravi navijaški ritem v stilu kakšnih Queen. Dunnery je tu v posebnem vokalnem elementu. Sicer pa je to še najmanj zanimivo delo na albumu. “Turn Me Loose” pa je zato nedvomno eden od vrhuncev, ki prekipeva od spevnih harmonij ter zanimivih kitarskih prijemov tako na električni kot akustični kitari. V drugem delu nastopi izjemno zanimiv preobrat z okusnimi zvočnimi vzorci na klaviaturah preden se spet ponovi glavni refren, ki je še eden tistih, ki nikakor ne gredo iz glave. “Cold, Tired And Hungry” je nekakšna melanholična himna, kjer navdušujejo predvsem bogate vokalne harmonije ter emocionalne klaviature, ki tvorijo še enega izmed vrhuncev albuma. “Calling All The Heroes” je prav gotovo eno izmed najbolj zanimivih stvaritev na albumu. Tisto kar ga naredi tako posebnega je power metalski predrefren (kot tudi temu primerno besedilo) v stilu kakšnih Helloween, čeprav je glavni refren spet popolnoma drugačen. Še bolj zanimiv pa je drugi prehod, ki je poln duhovitih zvočnih vzorcev, nabrušenih rifov ter vesoljskih sinthov. Na “You Will Never Go To Heaven”, ki je vrhunec celotnega albuma in kjer najbolj pokažejo svoje progresivne tendece, se It Bites prepustijo izjemno emocionalnemu vzdušju. Dunneryeve kitarske delnice se lepo prepletajo z večplastnimi sinthi medtem, ko njegov vokal zveni nepotolažljivo. Vsi ljubitelji kitarskih virtuzov pa bodo prav gotovo navdušeni nad njegovo zaključno in popolnoma nepričakovano kitarsko solažo. Naslovna skladba je zelo lepo slovo na akustični kitari.
Na svojem debutu, ki ne vsebuje niti ene ponesrečene stvaritve, se It Bites izkažejo kot mojstri združevanja prefinjenosti, kompleksnih aranžmajev in visoke melodičnosti, kar jih že takoj izpostavlja kot unikatno skupino. Kdor ceni dober art rock in delo skupin kot so denimo Saga, Queen, Rush (iz 80ih) pa tudi komercialnejša dela Yes in Genesis bo navdušen tudi nad “The Big Lad In The Windmill”. Tudi marsikateri ljubitelj neo proga bo prišel na svoj račun saj bo v njihovi glasbi prepoznal tudi nekaj za žanr značilnih elementov. Po drugi strani je to tista progresivna skupina, ki je zaradi velike vsebnosti popovskih fines ustvarjena za to, da jo sovražijo vsi puristi, ki ne prenesejo vsega kar odstopa od za njih strogo določenih zvočnih norm. Zato so možnosti samo dve: ali jih boste v trenutku vzljubili ali pa ne boste hoteli niti slišati več za njih. Pač glede na to kakšen tip ljubitelja glasbe ste. V primeru, da vam ne sedejo boste pač ostali prikrajšani za obilje odlične glasbe. Vsi ostali pa se lahko veselimo njihovega nedavnega vstajenja od mrtvih po več kot 15ih letih pa četudi brez nenadomestljivega Dunnerya, katerega je zamenjal John Mitchell (Arena, Kino, The Urbane, Blind Ego, John Wetton, ex-Frost*).
Zasedba
Francis Dunnery – vokal, kitara
Dick Nolan / bas kitara, spremljevalni vokal
John Beck – klaviature, spremljevalni vokal
Bob Dalton – bobni, spremljevalni vokal
Produkcija
Alan Shacklock
Seznam skladb
1. I Got You Eating Out Of my Hand (6:07)
2. All In Red (3:32)
3. Whole New World (4:25)
4. Screaming On The Beaches (3:46)
5. Wanna Shout (3:13)
6. Turn Me Loose (4:12)
7. Cold, Tired And Hungry (4:17)
8. Calling All The Heroes (5:33)
9. You’ll Never Go To Heaven (7:13)
10. The Big Lad In The Windmill (0:48)
Trajanje albuma: 43:06
