The Flower Kings: Waiting for Miracles

0 116

Prvi The Flower Kings studijski album ‘post-Bodinove ere’ in skupno trinajsti, če se zraven ne šteje »Manifesto of an Alchemist«, je izpadel nadvse posrečeno, čeprav mu do statusa mojstrovine in enega izmed njihovih elitnih albumov manjka nekaj več ambicioznosti.

Datum izida: 08.11.2019
Založba: InsideOut Records
Produkcija: Roine Stolt
Dolžina: 84:56
Zvrst: symphonic progressive rock
Ocena: 9/10

Ljubitelji švedskih progresivnorockovskih revitalistov The Flower Kings so morali čakati kar šest let na izid novega studijskega albuma, »Waiting for Miracles«, saj sta v tem času prišla ‘navzkriž’ oba vodilna člana te skupine, se pravi kitarist/pevec Roine Stolt ter klaviaturist Tomas Bodin. Stolt dolgo časa iz spoštovanja do Bodina, ki se je odločil, da bo zdaj pomembna samo še samostojna kariera, ni želel nadaljevati ‘Cvetličnih kraljev’ in je leta 2018 izdal album »Manifesto Of An Alchemist« pod imenom Roine Stolt’s The Flower King.

Vmes je celo razmišljal, da bi razpustil ‘Cvetlične kralje’ in se popolnoma preusmeril v samostojno kariero in številne stranske projekte, toda na srečo privržencev te kultne skupine ‘tretjega vala progresivnega rocka’, se je na koncu vseeno odločil za njihovo nadaljevanje. Na Bodinovo mesto je pripeljal Zacha Kaminsa (An Endless Sporadic), medtem ko je Felixa Lehrmanna na bobnih zamenjal Mirkko DeMaio (Mind Key). Od ‘stare garde’ sta tu še vedno dolgoletni basist Jonas Reingold in ustanovni kitarist/pevec Hasse Fröberg.

Privrženci so si lahko oddahnili in dočakali »Waiting for Miracles«, ki je v marsičem tipičen The Flower Kings album, po dolgem času ponovno v ‘dvojni obliki’, vendar z nekaterimi manjšimi skladateljskimi in aranžerskimi osvežitvami. Kamins ima podoben, ‘starošolski’ pristop k grajenju simfoničnih aranžmajev, a je za spoznanje manj ‘vpadljiv’ od pogostokrat pompoznega Bodina tako, da nikoli ne ‘preglasi’ Roinevih kitarskih potez. Morda je na trenutke celo nekoliko preveč zadržan v trenutkih, ko bi lahko ustvaril daljšo solažo, a se raje še pravi čas’ umakne..

Vse tisto po čemer so The Flower Kings zasloveli je moč najti tudi na »Waiting for Miracles«; mogočne kitarsko-klaviaturske harmonije, številne melodične refrene v igri obeh vokalistov, ambientalno bogate simfonične teksture, kompleksne časovne prehode, krajše inštrumentalne ‘točke’ ter seveda Roinejeva ‘hipurska’ besedila, ki pa tokrat vseeno vsebujejo nekaj več družbene kritike kot običajno. Slogovna eklektičnost to pot ni pretirano impresivna, saj se novi ‘Cvetlični kraji’ večinoma držijo ‘preverjenega’ simfoprog recepta, brez kakšnih večjih odklonov v trdi rock, jazz ali pop rock. Predvsem ni več zaslediti skoraj nobenih elementov bluesa zaradi katerih so nekateri ‘prog puristi’ kritiziral določene pretekle dosežke ‘Cvetličnih kraljev’.

Pohvalno je tudi da, kljub precejšnji dolžini tega dvojnega albuma, le dve skladbi dosegata desetminutno dolžino, medtem ko ni moč zaslediti raznih, krajših in nepotrebnih ‘mašil prostora’, tako kot se je to rado dogajalo na nekaterih preteklih dosežkih

Uvodni »Black Flag«, katerega na začetku zaznamuje oglašanje galebov, potrebuje nekaj časa preden se razvije v impresivno kompozicijo, ki nas prepriča, da novi ‘Cvetlični kralji’ niso nič slabši od prejšnjih ter da Bodina vendarle ne bomo pretirano pogešali. Za zabavno popestritev poskrbijo igrivi zvoki klaviatur, medtem ko bogate vokalne harmonije in izmenjava pevskih vlog med Roinejem in Hassejem poteka tako kot se spodobi. Veseljaški ep »Miracles of America«, kjer se Roine vnovič na prebrisan način v besedilu obregne v stranpoti najbolj dekadentnega imperija sodobnega časa, je dovolj kompleksen in ambientalno raznovrsten, da bo zadovoljil tudi najbolj zahtevne privržence.

Naslednji desetminutni ep, »Vertigo«, vsebuje nekaj več elementov jazz fusiona, medtem ko je eterični, večglasni in izrazito buditeljski refren že standarden za to vselej pozitivistično naravnano skupino. »The Bridge« je vse do svoje polovice večinoma tihožitna, akustično usmerjena balada dokler se s pomočjo temperamentne kitarske solaže in zvokov Hammond orgel ne poda v bolj dramatične vode. Kompleksni in slogovno raznovrstni inštrumental »Ascending to the Stars« vsebuje ambientalno bogate orkestralne aranžmaje in melotronske zavese, medtem ko najbolj navdušijo nenadni časovni prehodi in subtilne kitarske pasaže. Na izrazito melodičnem »Wicked Old Symphony«, ki vsebuje tudi nekaj jazzovskih in psihadeličnih elementov, se lahko nazorno sliši križanje nekaterih vplivov (prog) rockovskih velikanov šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja.

Inštrumental »The Rebel Circus« vsebuje izrazito nostalgično vzdušje in nekatere skorajda spacerockovske trenutke, medtem ko se nič manj ambiciozni »Sleep With The Enemy« kar bohoti od epskih napevov, kraljevskih kitarskih solaž in veličastnih simfoničnih aranžmajev. Visokokompleksni »The Crowning Of Greed« je skorajda v celoti inštrumentalna stvaritev, z izjemo zaključnega verza. Oba krajša inštrumentala z naslovom »House of Cards« služita predvsem kot uvod in epilog prvega diska, čeprav »Waiting for Miracles ni konceptualni album.

Inštrumental »Spirals« zaradi določenih kitarskih efektov na trenutke spominja na King Crimson in to na tiste iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, medtem ko elektronski vzorci na sintetizatorjih zagotavljajo zasanjan in eteričen, skorajda spacerockovski pečat. Punk in ‘Cvetlični kralji’ sta dva popolnoma izključujoča pojma, medtem ko je »Steampunk«, ki seveda nima nobene zvočne zveze punkom, eno izmed najboljših del na tem albumu. Zaključna, veseljaško obarvana stvaritev, »We Were Always Here«, je tipična The Flower Kings epska himna z Roinejevo ‘new age’ poezijo in veselimi simfoničnimi aranžmaji, ki z večglasnim refrenom nekoliko spominja na klasiko »Stardust We Are«.

Prvi The Flower Kings studijski album ‘post-Bodinove ere’ in skupno trinajsti, če se zraven ne šteje »Manifesto of an Alchemist«, je izpadel nadvse posrečeno, čeprav mu do statusa mojstrovine in enega izmed njihovih elitnih albumov manjka nekaj več ambicioznosti ter manjših zvočnih detajlov in izboljšav. Po drugi strani je Kamins prinesel aranžersko osvežitev, ki je po ambientalni plati povsem na Bodinovi ravni, medtem ko se bo v prihodnosti gotovo ‘ohrabril’ za kakšne drznejše solistične podvige. Odsotnost daljših simfoprog epov s strani skupine, ki spada med najboljše kar se tiče te ‘panoge’, bo marsikoga negativno presenetila, po drugi strani je »Waiting for Miracles« eden izmed njihovih najbolj ‘tekočih’ in konsistentnih dosežkov, brez kakšnih čudaških in vsiljenih trenutkov.

Avtor recenzije: Peter Podbrežnik

Seznam skladb:

CD 1 (63:28)
1. House of Cards (1:58)
2. Black Flag (7:42)
3. Miracles for America (10:03)
4. Vertigo (9:59)
5. The Bridge (5:32)
6. Ascending to the Stars (5:45)
7. Wicked Old Symphony (5:47)
8. The Rebel Circus (5:50)
9. Sleep with the Enemy (6:02)
10. The Crowning of Greed (4:50)

CD 2 (21:28)
1. House of Cards Reprise (1:21)
2. Spirals (5:06)
3. Steampunk (6:34)
4. We Were Always Here (7:35)
5. Busking at Brobank (0:52)

The Flower Kings:
Roine Stolt – električna in akustična kitara, klaviature, glavni vokal
Jonas Reingold – bas kitara
Hasse Fröberg – glavni vokal, spremljevalni vokal
Zach Kamins (An Endless Sporadic) – klaviature, kitara
Mirkko DeMaio (Mind Key) – bobni, tolkala

Gostujoči glasbeniki:
Michael Stolt – bas kitara, spremljevalni vokal
John “Zach” Dellinger – viola
Paul Cartwright – violina

 

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X