Po levi poti švedskega death metala in velika vrnitev Dismember – prvi del

0 803

»Nekaj gnilega je v deželi Danski« je znani Hamletov citat, ki je postal sinonim za označitev pokvarjene, skorumpirane družbe. Če ga parafriziram, se je pred dobrimi tridesetimi leti nekaj gnilega rodilo tudi v severni sosedi Danske, Švedski. Marca leta 1988 je namreč izšel kultni Nihilist demo Premature Autopsy, ki obče velja za prvi izdelek švedskega death metala, popolnoma osvobojen elementov thrash metala. Če je bil Premature Autopsy prvi pravi švedski death metal demo, ki se je osvobodil spon primitivnost Bathory in prevelikih vplivov Sodom ali Destruction, pa je naslednji demo, ki so ga Nihilist posneli decembra istega leta povrgel tudi pankrtski zvok švedskega death metala.

Nihilist: Premature Autopsy – prvi demo švedskega death metala

Nihilist so namreč, nezadovoljni z zvokom prvega dema, odpotovali slabih sto kilometrov severno od Stockholma v mestece Grädöö, kjer so z legendarnim producentom Tomasom Skoksbergom v Studiu Sunlight spisali zgodovino. Na demu Only Shreds Remain je za kitaro namreč prijel Leif »Leffe« Cuzner (R.I.P. 2006) in se domislil kultnega zvoka kitare speljanega skozi do konca naviti pedal Boss HM-2, ki je dal brutalnim rifom prizven motorne žage in od takrat naprej postal zaščitni znak švedskega death metala. A Nihilist so bili le prvi izmed mnogih bendov, ki jih je rodilo švedsko podzemlje, saj so jim zelo kmalu sledili Grave, na pogorišču Nihilist zgrajeni Entombed, ki s kultnim prvencem Left Hand Path slovijo bržda za največji švedski death metal bend, Unleashed, Treblinka/Tiamat in Dismember (ter številni drugi).

Nihilist: Only Shreds Remain – rojstvo zvoka švedskega death metala
BOSS HM-2 – krivec za zvok švedskega death metala
Daniel Ekeroth, avtor enciklopedije švedskega death metala razloži, kako dobiti zvok švedskega death metala

Prav zadnji so povod za prispevek, ki ga (upam, da) berete in ki bo na kratko orisal švedski death metal, še bolj pa bo to moj osebni poklon meni najljubšemu žanru, v prvi vrsti pa vrnitvi velikih Dismember, zato mi dovolite mestoma tudi nekoliko bolj subjektiven pogled. Za začetek že ta, da je bil album Death Metal eden prvih death metal izdelkov, ki je pobožal moje bobniče in na njih pustil neizbrisen pečat. Dismember, eni izmed velike četverice švedskega death metala, so na veliko žalost mnogih oktobra 2011 naznanili svoj dokaj nepričakovani sloves. Prigovarjanje fenov je obrodilo sadove in legendarni bend, ki ga je Nicke Andersson (ustanovitelj Nihilist in Entombed in bržda osrednja figura švedske death metal scene) sprva poimenoval Dismemberizer, a je bilo ime predolgo za naslovnico dema in je bilo zato skrajšano, je letošnjega januarja naznanil svoj povratek. In to v originalni postavi Matti Kärki, David Blomqvist, Robert Sennebäck, Richard Cabeza in Fred Estby, ki je posnela enega najboljših death metal albumov vseh časov, prvenec Like An Everflowing Stream!

Originalna postava Dismember
Dismember: Like An Everflowing Stream – eden najsijajnejših trenutkov švedskega death metala

Dismember so za svoj povratek izbrali svoje domače mesto Stockholm in sicer na Scandinavian Death Fest (podružnici legendarnega ameriškega Maryland Death Festa), ki je potekal med 11. in 13.10.2019. Vstopnice za sprva dva dni trajajoči festival so pošle v enem dnevu, zato so organizatorji dodali še tretji dan, nosilci katerega so bili, tako kot drugega dne, Dismember. Videti švedski death metal na domačih tleh, sploh pa Dismember je »bucket list« material in to je bil tudi glavni povod za obisk glavnega mesta Švedske pred mesecem dni.

Ob prihodu v Stockholm kakšnega posebnega duha glasbene zgodovine ni čutiti (morda so bila tudi moja pričakovanja v tej smerni zgrešena), gre pač za moderno, ob Baltiku ležeče, dva milijonsko evropsko prestolnico, s posebej očarljivim starim delom, t.i. Gamla Stan. A če veš kam pogledati se marsikje skrivajo koščki brutalne zgodovine, ki se je pred tridesetimi leti začela pisati v Stockholmu, in povprečnemu turistu pomenijo manj kot nič, fenu death metala pa ob tihih glasnikih glasne zgodovine zaigra srce. Tako že ob prihodu na glavno železniško postajo naletiš na okno v tleh najvišjega nadstropja. Ok, luknja v tleh načeloma ne pomeni prav dosti, a ob t.i. Bögringen, se je konec osemdesetih let ob petkih in sobotah zbiral t.i. Bajsligan, v grobem prevodu Brigada dreka. To so sestavljali takrat še smrkavi Nicke Andersson, Fred Estby, Uffe Cederlund, Johnny Hedlund, Anders Shultz, Johan Edlund, Dan Swanö in številni drugi predstavniki švedskega death metala. Ti so pri Bögringen začeli svoje pivske pohode, po katerih je bil še posebej znan Tomas »Tompa« Lindberg, ki se ga je večkrat napil do nezavesti in večer končal s praznjenjem želodca v bolnišnici.

Bogringen

Drugo pomembno zbirališče pa je bila kultna trgovina Heavy Sound Rock Shop (danes žal ne obstaja več je pa v starem mestnem jedru njen odlični naslednik Sound Pollution z izbiro zaradi katere je denarnico bolje pozabiti doma), ki je bila več kot le trgovina, saj so tam bendi puščali svoje demo posnetke, tudi sicer pa je okrog trgovine živela vsa zgodnja švedska death metal scena. V Heavy Sound je maja 1987 celo potekal »signing session« Quorthona (Bathory) ob izdaji kultnega Under the Sign of the Black Mark. Tomas Börje »Quorthon« Forsberg in Bathory so brez izjeme za prav slehernega posameznika švedskega death metala še posebej čislano ima, saj mnogi na glas priznavajo, da brez vpliva Bathory ne bi obstajal marsikateri drug bend. Quorthon s svojimi prvimi albumu ni bil le največji vpliv na norveški black metal, temveč je mladini, ki je pozneje ustvarila švedski death metal dokazal, kaj se da doseči s predanostjo in trdim delom. Zaradi večnega vpliva in nesmrtne glasbe, ki jo je Quorthon pustil za seboj po svoji prezgodnji smrti (umrl je 3. junija 2004 star le 28 let) je bilo primerno, da se velikanu pokloni z obiskom njegovega groba na pokopališču Sandsborgs.

Zadnje počivališče legendarnega Tomasa “Quorthon” Forsberga

Že prvi večer v Stockholmu je bil namenjen death metalu, saj so Dismember še pred svojo uradno koncertno vrnitvijo, 10.10.2019, splavili svoje pivo »death lager« Like An Everflowing Stream, ki ga je zvarila pivovarna Macken Bryggeri. Ta je v preteklosti že zvarila pivo za Entombed, umetelno izdelane nalepke za steklenice pa ustvarja multi talentirani Jonathan Hulten, sicer kitarist Tribulation. Dismember so za goste »release partyja« svojega piva izbrali stanovske kolege Lik, družbo pa jim je delala ameriška black/death metal dvojica (v živo trojica) Impure. Slednji so v klubu Debaser, ki se je kar lepo napolnil v dobre pol ure odigrali večino blasfemičnega, letos izdanega, prvenca Satan’s Eclipse in se predstavili v dobri luči. Impure igrajo primitivno zmes prvinskega death/black metala, ki je glasbeno blizu predvsem finskim Archgoat, kar pomeni enostavne rife, z redko (a pozitivno izstopajočo) solažo, ki jih iz globin pekla kliče Satyrannical Lord of Assault ter kaotične bobne za katerimi sedi Horned Father of Desecration. Ta ob huronskem tepežkanju skrbi še za ultra globok growl in to brez kakršnegakoli hlipanja za zrakom, kar v živo izpade resnično osupljivo in pohvale vredno. Impure so proti koncu zaradi relativne enostavnosti svoje godbe sicer nekoliko izzveneli, a nalogo ogreti publiko, so opravili več kot odlično. Še z večjo odliko pa so svoje delo opravili zastavonoše mlajše generacije švedskega death metala Lik, ki so v živo vse prej kot truplo, kar v prevodu iz švedščine pomeni njihovo ime. Lik imajo za seboj dva vrhunska albuma, ki zvočno v glavnem dolgujeta Dismember poznejše šole (Autopsy death metal sreča Iron Maiden melodiko, torej), a četverka kljub temu zveni neverjetno sveže in naravnost ubijalsko. Odigrali so dobršen del prvenca Mass Funeral Evocation in naslednika Carnage ter novi single, morilsko dober Revel In Gore za katerega je na EPju Sthlm Death Metal vokal posodil Matti Kärki, kljub nekoliko slabšemu zvoku in nagovorom izključno v švedščini (bu!) pa dokazali zakaj so jih tako hitro pod svoje okrilje vzeli sami Dismember. Lik so čez tri dni sicer nastopili tudi na tretjem dnevu Scandinavian Death Festa, a se je kljub temu komaj čakalo, da Lik spet pozdravijo med vojne jarke, kanibalistična trupla in slečejo kožo z živega telesa.

Naslednjič: še več death metala!

Fotografije: Nina Grad
Literatura: EKEROTH, Daniel, Swedish Death Metal. New York, Bazillion Points Books, 2015.

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X