Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Unitopia
Založba: Inside Out Records
Izid: year
Trajanje: 101:03
Ocena: 5/5
Unitopia je avstralska progresivno rockovska skupina, katera je nastala že leta 1996 vendar so potrebovali devet let preden so izdali svoj prvi album z naslovom “More Than a Dream” (2005). Slednji je bil sicer dobro sprejet, vendar s strani izjemno majhnega kroga poslušalcev. Za “The Garden”, ki je izšel pri že dolgo uveljavljeni nemški založbi Inside Out, katera je znana po svojem marljivem podpiranju progresivno rockovske glasbene scene, predvsem tistih skupin, ki so pod zaznavnim vplivom klasičnega simfoničnega prog rocka 70-ih, pa je pričakovati, da bo skupino končno uspel približati tudi širšemu krogu poslušalcev.
To bi si člani skupine več kot zaslužili saj je “The Garden”, brez pretiravanj, eno izmed najlepših presenečenj, ki so se zgodile v progresivnem rocku v letu 2008. Gre za grandiozno zmes najboljših elementov simfoničnega prog rocka 70-ih, ki nadaljuje izročilo legend žanra kot so denimo Genesis in Yes, v nekaterih segmentih pa se najdejo tudi sorodnosti s sodobnimi prog revitalisti kot so The Flower Kings in Spock’s Beard. Glede slednjega s pomembno razliko, da imajo Unitopia v svojem zvoku izjemno poudarjeno britansko noto. Obenem večina njihovih simfonično zabeljenih aranžmajev ter vokalnih harmonij zveni veliko bolj srčno ter se lažje dotakne poslušalčevih emocij kot pa marsikatere stvaritve Skandinavcev ali Američanov, ki so ponavadi tehnični velemojstri, a dostikrat šibki kar se tiče posredovanj liričnih in emotivnih plati posameznih kompozicij.
To toplino in srčnost, ki je ne zmanjka v njihovih stvaritvah, gre v veliki meri pripisati teatralno-karizmatičnemu vokalu Marka Trueacka, ki je po barvi nekje vmes med Garyem Brookerjem (Procol Harum) in Petrom Gabrielom (ex-Genesis) medtem, ko se bodo ljubitelji neo prog rocka verjetno najprej spomnili na Petra Nicholsa (IQ). Mark torej neguje tisti vokalni pristop, ki je v progresivi že od nekdaj najbolj priljubljen in ima tudi največ posnemovalcev s tem, da Mark ne poskuša kopirati svojih znamenitih vzornikov, temveč se zraven občasno ne brani dodajati tudi svoje lastne barve glasu. Unitopia na “The Garden” ponujajo progresivni rock najboljših vrlin z lepimi simfonični aranžmaji, podkrepljenimi z izjemnimi inštrumentalnimi sposobnostmi, izvrstnimi vokalnimi harmonijami in nepredvidljivimi preobrati, ki imajo sposobnost, da poslušalca ob vsakem vnovičnem poslušanju presenetijo in zabavajo.
“The Garden” je izjemno ambiciozen projekt z zbirko 14-ih skladb, ki obsegajo dva CD-ja in kateremu navkljub nezanemarljivi dolžini trajanja uspe skozi celoten čas obdržati izjemno visoko kvaliteto. Čeprav bi to marsikdo pričakoval, ne gre za konceptualni album, temveč za zbirko posameznih liričnih tematik, katere povezuje soroden motiv spiritualnega očiščenja oziroma katarze, ki nastopi po hudih preizkušnjah. Izjemna variabilnost posameznih del, ki se po dolžini močno razlikujejo (od dveh minut pa do več kot dvajsetih minut) je ena največjih odlik “The Garden”. Čeprav je poudarek na elementih simfoničnega prog rocka pa Unitopia raziskujejo še dodatne dimenzije znotraj jazz rock fusiona, svetovne glasbe, folk rocka, hard rocka in progresivnega metala, kar njihovo glasbo izjemno obogati in oddalji od tipičnega simfo prog rock revitalizma, kakršnega smo ponavadi vajeni pri večini sorodnih skupin.
Posamezni glasbeniki so izjemni inštrumentalistični perfekcionisti, ki imajo obenem pritajen posluh za kreiranje visoko melodičnih aranžmajev in se raje kot izkazovanju solističnih spretnosti posvečajo moštvenemu duhu. Inštrumentov, ki so bili uporabljeni na tem albumu je malo morje in vsi so bili uporabljeni na maksimalen način in z izvrstnimi učinki. Izjemna variabilnost med posameznimi skladbami ter znotraj njihovih struktur več kot navdušuje.
Če se omeni le nekaj najbolj izstopajočih skladb (s tem, da je sleherna stvaritev na albumu vredna pozornosti prog rockovskih gurmanov) naj se omeni uvodno stvaritev, romantično balado “One Day”, ki se odpre na klavirju in z otožnim Markovim petjem in ki precej potegne na kakšno izmed legendarnih balad skupine Procol Harum. Temu že takoj sledi popolno nasprotje v obliki naslovne, več kot 22-minutne epske stvaritve, ki je izjemno kompleksna kompozicija sestavljena iz bogatih orkestralnih aranžmajev, plemenski ritmov tolkal, pastoralnih pasaž na flavti in jazzovskih fines na saksofonu, melodičnih kitarskih linij in še marsičesa.
Pri vsem skupaj Untiopia ves čas vzdržujejo visoko dozo melodičnosti in se nikoli ne zapletejo v kakšne obskurne improvizacije. “Anguelique” je prav tako odličen primer skladbe v kateri skupina na izjemno prefinjen in pretočen način združi med seboj povsem različne žanre. Odpre se kot folk rockovska ljubezenska balada z razkošnimi simfoničnimi aranžmaji, nakar jo vnos španske kitare, tolkal in spremljevalnih ženskih vokalov prenese v etno vode. Temu sledijo enakovredne solo umetnine na hammondkah, saksofonu in kitari. Na skladbi kot je “I Wish I Could Fly” prek očarljivih pastoralnih pasaž na flavti, prelepimi orkestralnimi aranžmaji in z uporabo slide kitare demonstrirajo nevsakdanjo dozo subtilnosti kakršne ne zasledimo pri večini izmed sodobnih prog rockovskih skupin. Posebej velja omenit tudi drugi ep z albuma, več kot 16-minutni “Journey’s Friend”, kjer vnesejo tudi elemente progresivnega metala, hard rocka in jazz rock fusiona.
Kar se tiče besedil; album je skozi prvo polovico trajanja lirično precej močan, vendar v nadaljevanju po tej plati postane rahlo generičen. Pretirano zahajanje v ljubezenske tematike se hitro naveže že pošteno oguljenih liričnih fraz. Unitopia so, kot pove že njihovo ime, idealisti, ki so po filozofiji bližje Yes in The Flower Kings kot pa denimo King Crimson in Porcupine Tree.
“The Garden” je veličasten album ob katerem bodo od začetka do konca uživali prav vsi pravoverni progoljubci. To je eden izmed redkih prog rockovskih albumov, ki so izšli v letu 2008, za katerega se upam reči, da si bo sčasoma pridobil kulten status, če že ne naziv mojstrovine. Gre za grandiozno in konstantno stvaritev polno preobratov, presenečenj in izjemno lepih aranžmajev-vedno se nekaj dogaja in to na izjemno tekoč in hipnotičen način. “The Garden” obenem zveni mogočno in mistično. Hkrati pa je tudi izjemno zabaven in ne vsebuje prav nobenih nepotrebnih mašil oz. polnilcev časa s kakršnimi si iz različnih razlogov ponavadi pomagajo prog rockovski revitalisti. Ves čas se lahko med poslušanjem čuti, da so glasbeniki pri ustvarjanju kompozicij neizmerno uživali, da je bil ustvarjen v zelo pozitivnem ozračju in da resnično verjamejo v svoje poslanstvo. Unitopia so ustvarili eno izmed najlepših progresivno rockovskih pravljic v zadnjih letih ob kateri bi moral blaženost doživeti prav vsak ljubitelj simfoničnega progresivnega rocka. Z njo so nadebudni Avstralci dokazali, da si zaslužijo svoje mesto med najboljšimi skupinami sodobne progresivno rockovske scene in da lahko od njih tudi v prihodnosti pričakujemo le najvišjo kvaliteto.
Zasedba
Mark Trueack – vokal
Matt Williams – kitara, spremljevalni vokal
Sean Timms – klaviature,spremljevalni vokal, akustična kitara, mandolina, banjo, tolkala
Amanda Timms – flavta
Shireen Khemlani -bas kitara
Monty Ruggiero – bobni
Tim Irrgang – tolkala
Produkcija
Unitopia
Seznam skladb
CD1:
1. One Day
2. Garden
3. Angeliqua
4. Here I Am
5. I Wish I Could Fly
6. Inside The Power
CD2:
1. Journey’s Friend
2. Give And Take
3. When I’m Down
4. This Life
5. Love Never Ends
6. So Far Away
7. Don’t Give Up Love
8. 321
