Izvajalec: Devil Doll
Založba: Samozaložba
Izid: year
Konec osemdesetih let se je nek italijanski možakar odločil, da bo svojo ljubezen do grozljivk, baroka in progresivne glasbe skombiniral v neko čudno novo sestavino z imenom Devil Doll. Že takoj po izdaji (tudi že med snemanjem)prvega albuma so o možakarju, ki se je poimenoval Mr. Doctor, pričele krožiti govorice. Studijski glasbeniki so rekli, da ga sploh nikoli niso videli, temveč, da so kontaktirali le s producentom Jurijem Tonijem. Jurij Toni sam nikoli ni komentiral o identiteti vodilnega moža Devil Doll. Tako se je pričelo najprej govoriti, da naj bi Mr. Doctor bil kar Jurij Toni sam. Kasneje se je govorilo, da gre za lastnika italijanske založbe Mellow Records in zbiratelja plošč (v lasti ima več deset tisoč zgoščenk in plošč), Maura Moronija, a te govorice je sam zanikal. Povedal pa je, da Mr. Doctorja pozna in da sta dobra prijatelja. Kasneje, ko so bile v nekaterih medijih objavljene neuradne slike samega doktorja, so nekateri fanatiki pričeli razlagati, da so ta obraz videli v nekaterih grozljivkah iz pričetka dvajsetega stoletja. In tako se je razvila teorija, da gre za neke vrste vampirja. Ne vem ali je bilo namerno ali ne, vendar okrog tega človeka se je razvil pravi kult in nekateri naivneži prav zadovoljno razglabljajo o tem kdo oziroma kaj Mr. Doctor je. Nič ne pomaga, če Mauro Moroni reče, da gre za čisto normalnega človeka, ki ima rad progresivno glasbo in nič ne koristi informacija, da je Mr. Doctor pravzaprav lastnik ene največjih italijanskih trgovin z otroškimi oblačili in da je ravno toliko nadnaraven kot vreča krompirja. Ljudje preprosto radi ustvarjajo legende in opresivna, grozljiva glasba Devil Doll popolnoma ustreza za kaj takšnega.
Za svoj prvi posnetek pa Mr. Doctor ni izbral teme iz kakšne grozljivke, temveč se je odločil, da bo zgodba temeljila na kultni nanizanki The Prisoner (The Girl Who Was Death je bil naslov enega dela), kjer bivšega skrivnega agenta, ki se je želel upokojiti, vržejo na otok, kjer je pod nenehnim nadzorom in je praktično nemogoče pobegniti. Seveda je v zgodbi dosti norosti, absurdnosti, ne gre le za preproste poskuse pobega. V zgodbi je polno čudaških zapletov in karakterjev, ki včasih serijo naredijo dokaj psihadelično in surealistično. Glavni igralec serije Patrick McGoohan je omenjen tudi med zahvalami v kjnižici, tako da je moral biti vodilni mož Devil Doll res očaran nad The Prisoner.
Očitno je postala italijanskemu “čudaku” Slovenija všeč, saj se je namreč svoj prvi album (in sledeče) odločil posneti v ljubljanskem studiu Tivoli. Za svoje podvige je gospod doktor skupaj zbral italijansko in slovensko glasbeno smetano. Od Slovencev so tu med ostalimi Šank Rockovca Davor Klarič in Bor Zuljan ter sedanji član Siddharte Jani Hace. Poleg rock glasbenikov je pobral tudi mnogo izvajalcev klasične glasbe. Seveda je igranje na albumu na zavidljivi ravni.
Album že od začetka pokaže namero te zasedbe. Uvod je pravzaprav popolnoma klasičen, a šele kasneje, ko začne peti Mr. Doctor in ko nastopi kar nekaj hard rock delov se vidi da bo šlo za neko čudno kombinacijo klasike, avantgarde, progresivnega rocka in hard rocka. Pevec ni brez razloga mož tisočerih glasov, saj skoraj v vsakem drugem delu zveni čisto drugače. Včasih je majhna punčka, včasih demon, včasih kot kakšen kabaret pevec. Popolnoma razumem, da lahko njegov slog nekaterim načne živce. Osebno mi je zanimiv, a ko slišiš več Devil Doll albumov, se začnejo triki ponavljati in ni več tako posrečeno. Njegov glas pa odlično dopolni še operni pevec Paolo Zizich in pa tudi zbor pod taktirko Marjana Buniča. Po približno štiridesetih minutah intenzivne glasbe, kjer prihaja do nenehnih zasukov, zamenjav tempa in stilov, sledi dolg premor. Ti premori so za Devil Doll že kar neka značilnost, saj so jih uporabili še na večih albumih. Po več kot dvajsetminutni tišini, se album zaključi z novim aranžmajem teme iz The Prisoner. Gre za rockersko različico, ki je mnogo bolj energetična od izvirnika.
Ni mi ravno najbolj jasno zakaj se ljubitelji metal glasbe tako navdušujejo nad to zasedbo. Resda je nekaj bolj hard rockerskih trenutkov, a o metalu ni ne duha ne sluha. V glavnem gre za mešanico simfoničnega rocka (včasih skorajda klasike) z avantgardno izvedbo. Morda so Devil Doll med metalci priljubljeni zaradi že skoraj klišejskih grozljivih besedilih o raznih travmah, fobijah, bolanih zamislih in v glavnem o vsem temačnem. To naj bi bili v glavnem metalski klišeji, a očitno je tudi Mr. Docor bil ljubitelj raznih starih grozljivk in psiholoških trilerjev, kajti njegova besedila so od metalskih še bolj temačna, na trenutke že skoraj bolana. Kot da bi bil njegov namen na vsak način ljudi šokirati.
Na vsakem Devil Doll albumu je vsaj par izjemnih trenutkov, vendar pa mislim, da če vas prvi album, ki ga boste poslušali od te skupine, ne bo popolnoma očaral, se v njihove glasbo nima smisla poglabljati še naprej. Pri vseh albumih gre bolj ali manj za isti princip. Nekaj je tihih delov s klavirjem in doktorjevim vesoljskim vokalom, nekaj je skoraj klasičnih Bachovskih orgelskih interludijev, vmes so tu pa tam hard rockerski vložki, kjer več priložnosti dobi kitara, na trenutke albumi zvenijo skoraj klasično s tipičnimi klasičnimi inštrumenti (violina, pozavna,…) in opernim vokalom. Pravzaprav gre na vseh albumih za kombinacijo zadev, ki sem jih ravnokar naštel. Lahko vam je to neznansko všeč in boste želeli imeti vse albume tega čudaka, Mr. Doctorja. Osebno se mi Devil Doll zdijo dovolj zanimivi, da sem raziskal vso diskografijo, njihova glasba je dovolj eksperimentalna, izvirna in inovativna, da jo lahko uvrstimo v progresivno, v tistem pravem pomenu besede. A ta svežina kaj kmalu zamre, ko slišiš drugi, tretju, četrti album. Le prvi je bil resnično izviren, kasneje se je gospod doktor le še bolj ali manj ponavljal. A kljub vsemu, ta prvi album sodi med tiste prave progresivne trenutke, ki se jih splača slišati.
Zasedba
Mr. Doctor – mož tisočerih glasov, orgle
Edoardo Beato – klavir
Albert Dorigo – kitara
Sasha Olenjuk – prva violina
Katia Giubbilei – druga violina
Bor Zuljan – kitara
Davor Klarič – klaviature
Jani Hace – bas
Lučko Kodermac – bobni
gostje:
Paolo Zizich – spremljevalni vokal
Mojca Slobko – harfa
The Devil Chorus (hudičev zbor) – dirigent Marjan Bunič
Produkcija
Jurij Toni
Seznam skladb
1. The Girl who was….Death (38:48 + 26:20 tišine + 1:56)
Trajanje albuma: 66:06
