Avtor: Sandi Sadar Šoba
Izvajalec: Crash Romeo
Založba: Trustkill Records
Izid: year
Emo poplava bolj ali manj kvalitetnih ter manj kvalitetnih skupin si za osrednjo tematiko svojega glasbenega ustvarjanja izbira nesrečne ljubezenske zgodbe ter skvarjene odnose med moškim in žesnko, smrt in miljivost, temu osnovnemu principu pa se niso nameravali izogniti niti mladci iz skupine Crash Romeo. Leta 2006 so svojo ledino ter poskus vtisniti se vam kar se da globoko v zavest in spomin poskusili izvesti z albumom Minutes To Miles, katerega je založila založba Trustkill Records. Peterec potetoviranih punk wannabe lookalikesov, ki se raje kot sistemskemu revoltu posvečajo jadikovanju nad svojo žalostno ljubezensko usodo ter maloštevilne, a vseeno skrbno dokumentirane v skrbno oblikovanih skladbah, sestavljajo Travis Weber, prvo grlo in kitarist skupine, kateremu bobnarsko pritegne brat Ryan Weber na bobnih, drugi del skupine pa sestavljajo še kitarist in vokalist Steve Anderson, klaviaturist Adam Nordmeyer in basist Steve Mathews.
New Jersey postane kulisa kolaža dvanajst komadov trajajočega popotovanja, ki čas meri z minutami in miljami. Romeo je tragik, ki so ga postavili v moderne čase, sam pa namesto iskrive strasti in nežnosti servira precej zagrenjeno salvo svetobolja že kar na prvo žogo. ‘Minutes To Miles’ je speven punk popovsko naravnan komad, v katerem se spomnite na malo bolj tenorsko zveneče Green Daye precej prej kot na, denimo, kričeče Aidene. Fantje se poslavljajo ter odhajajo prek meje dalje. V neznano meglico jutrišnjega dne. Če je bilo še včeraj domače okolje prostor, kjer je bilo razen žalosti in odtujevanja ob steklenici cenenega vina ponujenega bore malo, se vse upanje v boljši jutri prelije v gibanje in pobeg. Kot bi brali predelavo uvodnih poglavij Jacka Kerouaca iz njegovega kultnega dela On the Road, le da tu ne gre za poglabljanje lepo fraziranih odstavkov, temveč se peterica mladeničev tematike loteva precej bolj sproščeno ter neobremenjeno.
‘Serious’ je slavospev “ljubezenskim” dosežkom ter žuranju, kjer je meso pač le meso. Srce je, resda le kos mesa, a se po žilah lahko pretaka še kaj drugega kot shlajena kri dveh ljubimcev, ki sta, po tem, ko sta si poklonila strastne poljube in v matematiki odštevanja oblek ter seštevanja teles ugotovila, da je to dejansko vse, kar jima je skupnega. Odgovornost do sočloveka ter do samih sebe ni niti opcijsko ponujena možnost, zato pa pesem oddrdra v svojem sladkobnem ritmu mimo vas kot ringa raja. Na možganih in srcih pusti bore malo, saj vas plitvi dramolet neodgovorjenih vprašanj, katera si zastavlja Ryan, ne dotaknejo ravno pretirano.
‘Get Up Shut Up’ je nadaljevanje prejšnje zgodbe. Po nizu ponovljenih napak se Ryan odloči, da je čas za končni račun ter prekinitev romance, katero so vam v časšo nalivali v prejšnjem komadu. “Get Up! Shut Up! / And get the fuck out of here! / We’ll Say it was the last time!” Zlagano in medlo.
Precej bolj spolirano pa na prvo poslušanje poskuša robate robove gladiti skladba izpovedovanja večne ljubezni. ‘Die In Your Arms’ pove kaj se zgodi, če vas strela resnične ljubezni dejansko prekolje na dvoje. Ljubezen je bolezen in če je prava, potem je naslednji korak le preštevanje zrnc peska v peščenih urah naših življenj ter vse jasnejša zavest, da bo čez 50 ali 60 let nekdo izmed ljubečih preminil pred drugim, v življenju soljubečega pa pustil nezapolnjeno vrzel večnega in bolečega pogrešanja. Umirati v objemu najdražjega je glavna tematika, s katero vam trčeni Romei pihajo na dušo, ustvarijo sentimente in nato izzvenijo v nečem povsem drugačnem.
‘Actions Not Words’ se povrne v stanje končanja nečesa zmotnega. Potrebno je narediti red in odrezati odvečne obremenjujoče faktorje? Najlažje se je zgovarjati, da je šlo le za trenutno slabost in da ni bilo nič mišljeno tako kot je dejansko zvenelo. Ryan in kompanija so mojstri metanja peska v oči. ‘Heading West’ nadaljuje ep o poti daleč proč. Očitno so se po poti čez mejo vrnili nazaj od koder so prišli, ker jim je zmanjkalo bencina za daljšo pot. Za odhod daleč proč je potrebno imeti jajca, ki pa jih tenko piskajoči, sicer lep in spolirano popovsko zveneči z mikrofoni oboroženi tandem zasedbe Crash Romeo ne premore. Predno odidejo potrebujejo še potrditev, da je načrtovano edino pravično in pravilno. Prav juvenilno in izpeto. In dejansko smo šele na začetku!
Akustični uvod naslednje skladbe, ‘Hang Your Head’ pa kmalu premolkne v eksplozijo drgnenja strun v polnem zamahu. Z besedili se neham ukvarjati ter prisluhnem kemiji obrtniške natančnosti instrumentalija, ki je, moram priznati, nezmotljiv in “doteran” do amena. Manjka pa duša. Solaže so kot bi jih semplali iz plošč Pop Designov ter jih po peki v pečici na nepravi temperaturi poskusili kromirati ter prelivati s sladili, da bi bil drek, ki ga je sicer malo, kar se da užiten. V Crash Romeo svetu sta namreč le dve razsežnosti in obstaja možnost le odtenkov rdečega, strastnega in belega, praznega.
In fantje se tega očitno zavedajo, saj pri svoji rosni mladosti uteho iščejo v pijači ter v alkoholni omami, ki si jemlje pravico točiti tuje solze. ‘From The Bottom Of This Bottle’ je izliv sreče ter maščevanja. Prevarani, ožaloščeni in pijani. Slovo je še neizrečeno. Poslavljanje je v polnem razmahu in morebiti bo manjko jajc nadomestil alko? “Thank You from teh bottom of this bottle!”? Očitno smo v diskurzu ljubezni dosegli dno. Čas je za zabavnejšo govorico samouničenja. Žur! Nadgradnja temu je patetika pesmi ‘The Hot Comodity’: “You’ve got nothing on me / And I will go in history / for being the best you’ll ever see in your life…”. In ravno na tej točki dosežemo najsenzibilnejši trenutek plošče ter komad postane glavni adut vsemu, kar so nizali doslej. Kitare so domala U2-jevske, rahli dico beat in klaviature, ki vas v maniri osemdesetih kurijo iz ozadja pa so primerno dopolnilo. Sinovi ponavljajo napake očetov ter zapadajo v zadržano sladostrastje najiskrenejšega maščevanja za ukradeno in poteptano preteklost.
‘Dial “M” For Murder’ je pesem, katero je navdihnil istoimenski film mojstra suspenza – Alfreda Hitckoka. Razen naslova ni nič skupnega mojstrstvu tega legendarnega režiserja. Jih je pač prepričal lepo zveneč naslov filma. Bolj sentimentalno in pompozno pa zveni povsem uglajeno zaključno poslavljanje, ki pusti v ustih malce manj sladkoben občutek od polka poskočnic preostalega dela plošče. Crash Romeo se odkupijo za vse ostale brezveznosti z verjetno najmanj klišejskim komadom njihovega glasbenega opusa, zmagovalec plošče, vsaj v mojih očeh, pa je skladba ‘On Deaf Ears We Ride Tonight’. Dejansko ubesedijo strast in hrepenenje in le pri tem bi lahko vse skupaj tudi ostalo in nič vam ne bi manjkalo.
Oceno plošče bi lahko sklenil z mislijo, da so Crash Romeo dejanski odsev amerikanizacije, ameriške pop kulture ter simbolna ponazoritev odtujenosti v svetu, ki nas drži v svojem strogem in hladnem objemu permisivnega dovoljevanja, da se v razsrediščenosti pripeljemo do roba norosti. Korak naprej pa je odvisen le od drznosti ali pozerstva tistega, ki hlini iskrenost nakladanega. Crash Romeo so na nek svoj način celo globoki. Kot polmetrski bazen. Melodiko nedvomno premorejo. Naslednjič pa naj raje malo bolj razdelajo tudi vsebino, saj je v celofan in z biseri obsut drek še vedno drek, ker pa se o fekalijah ne spodobi predolgo razglabljati, naj povem raje, da jim je do popolnosti zmanjkalo veliko, kot začetek pa je obetavno vsaj to, da imajo vsaj minimalno potrebno: glasbila, posluh in voljo nekaj povedati.
Zasedba
Travis Weber – vokal, kitara
Ryan Weber – bobni, tolkala
Steve Anderson – kitara, vokal
Lil’ Steve Mathews – bas, vokal
Adam Nordmeyer – klaviature, vokal
Produkcija
Chris Badami
Seznam skladb
1. Minutes To Miles
2. Serious
3. Get Up, Shut Up
4. Die In Your Arms
5. Actions Not Words
6. Heading West
7. Hang Your Head
8. From The Bottom Of This Bottle
9. Hot Commodity
10. Dial M For Murder
11. On Deaf Ears We’ll Ride Tonight
TRAJANJE ALBUMA:
