Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Morse, Neal
Založba: Inside Out Records
Izid: year
Trajanje: 52:44
Ocena: 3.5/5
»The Grand Experiment« je naziv najnovejšega studijskega projekta ameriške progresivnorockovske ikone, pevca in multi-inštrumentalista Neala Morsea (Transatlantic, Flying Colors, ex-Spock’s Beard) in njegovega solo banda, katerega skorajda enakovredno tvorita še bobnarski megaloman Mike Portnoy (Transatlantic, The Winery Dogs, ex-Dream Theater) ter kitarski virtuoz Randy George (Ajalon). Poleg omenjenih treh virtuoznih veličin se v Morseovem bandu nahajata še kitarist Eric Gillette in klaviaturist Bill Hubaeur, ki uspešno sledita svojim bolj prekaljenim in poznanim tovarišem. Vsi člani Nealovega banda obenem nadoboduno skrbijo za bogate vokalne harmonije, katerih je tudi tokrat kar precej.
Glavni razlog, da je »The Grand Experiment« izšel tako hitro po Morseovih nedavnih podvigih s Transatlantic ter Flying Colors se nahaja v popolnoma spremenjeni skladateljski praksi, ki mu je omogočila, da je album posnel v zelo kratkem času. Neal, ki večino materiala napiše še preden se odpravi v studio, se je prvič v svoji karieri odločil, da bo novi album skomponiral neposredno v studiu, brez velikih predpriprav in v sodelovanju s preostalimi člani njegovega spremljevalnega banda, predvsem s Portnoyem in Georgeom.
Naglica s katero je Nealov band ustvaril »The Grand Experiment« je prinesla nekaj imenitnih ter tudi nekaj povsem povprečnih rezultatov, tako da se ta studijski dosežek zagotovo ne uvršča med vrhunce Morseove dosedanje glasbene (ne samo solo) kariere, temveč prej nekje med ‘zlato sredino’. Med poslušanjem »The Grand Experiment«, ki je, po pričakovanjih, glede na imena, ki sodelujejo pri projektu, odigran na brezgrajni ravni, se večkrat čuti kot da bi Neal že preveč zvesto sledil nekoliko obrabljeni skladateljski formuli. Tako »The Great Experiment« vsebuje kar nekaj klišejev Morseove solo kariere na čelu z vsaj eno obvezno (power) balado, enim minepom ter enim več kot dvajsetminutnim epom.
Morsoeva krščanska prepričanja so bila na njegovih dosedanjih progrockovskih stvaritvah redkokdaj moteča, če se nisi pretirano poglabljal vanja, toda tokrat je šel v besedilih čez vsako razumno mejo in na trenutke skozi verze zveni že kot pravcati verski fundamentalist, ki je presegel vse meje zdravega razuma in je postal popoln pridigar patetičnega neokonzervativizma po republikanskem receptu. Na srečo na (običajni verziji) »The Grand Experiment« ni pretiraval z dolžino albuma, katera je ravno pravšnja (približno 53 minut), medtem ko najbolj posrečeno izpadeta ravno obe najdaljši skladbi, kjer Nealov band demonstrira še največ domišljije ter uspešno prikrije moteča besedila.
Najboljši trenutek albuma predstavlja izvrstni zaključni, skoraj sedemindvajsetminutni ep »Alive Again«, ki je na ravni Morseovih najboljših del iz časov Spock’s Beard in Transatlantic. Med posrečene trenutke albuma spada tudi otvoritveni »The Call«, ki je na trenutke pretirano patetičen, vendar kot celota vseeno izpade na moč poslušljivo ter eterična balada »Waterfall«, ki slogovno spominja na bližnje srečanje med Neal Morse era Spock’s Beard ter Steveom Hackettom. Med klišejske in s tem šibkejše »The Grand Experiment« trenutke spada naslovna skladba, ki je zgrajena na pošteno oguljenih trdorockerskih frazah iz stare Deep Purple šole, obenem pa vsebuje tudi hudo obrabljen refren ter podpovprečni »Agenda« z alter rockovskim refrenom in obupnim besedilom na bazi narcisodinega, verskega ekstremizma.
Najbolj strastni privrženci Nealove kariere si bodo seveda omislili posebno izdajo albuma z bonus diskom, ki, poleg dveh koncertnih verzij preteklih standardov ter dveh novih skladb »New Jerusalem (Freedom Is Coming)« in »Doomsday Destiny«, vsebuje še kar posrečeno priredbo zimzelena »MacArthur Park«, katerega je originalno pel pokojni irski igralec/pevec Richard Harris, medtem ko ljubitelji progrocka najbolj poznajo verzijo v izvedbi kultne škotske skupine Beggars Opera.
»The Grand Experiment« je namenjen izključno največjim oboževalcem lika in dela Neala Morsea, kateri mu bodo znali oprostiti nekoliko klišejsko naravo posameznih aranžmajev in zanašanje na nekatere že pošteno obrabljene inštrumentalne in vokalne finese. Vsi drugi ne bodo ničesar zamudili, če bodo tale dosežek spregledali, ko bo na koncu leta 2015 sledil pregled najbolj zanimivih progrockovskih albumov. Kompozicija, ki reši »The Grand Experiment« pred povprečnostjo je nedvomno »Alive Again«, ki bo v prihodnosti zagotovo postala del Nealovih koncertnih nastopov, vseeno pa je takšnih briljantnih trenutkov premalo, da bi album od začetka do konca zagotavljal popoln poslušalski balzam, tako kot je bilo to značilno za nekatere, če že ne večino, preteklih Morseovih projektov.
Zasedba
Neal Morse – glavni vokal, klaviature, kitara
Mike Portnoy – bobni, spremljevalni vokal
Randy George – bas kitara, spremljevalni vokal
Eric Gillette – kitara, glavni in spremljevalni vokal
Bill Hubauer – klaviature, glavni in spremljevalni vokal
Produkcija
Neal Morse
Seznam skladb
1. The Call (10:15)
2. The Grand Experiment (5:30)
3. Waterfall (6:32)
4. Agenda (3:45)
5. Alive Again (26:42)
