Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Ritual
Založba: Inside Out Records
Izid: year
Švedi Ritual so začeli svojo glasbeno pot kot progresivno folk rockerski band. V tem času so izdali tri solidne albume, ki pa bi se verjetno večini ortodoksnih ljubiteljev progresivnega rocka zdeli za spoznanje nekoliko preveč folk oz. pop. Ena od nezanemarljivih odlik te skupine je gotovo ta, da so člani skupine skozi leta ves čas ostali isti, na čelu s pevcem/kitaristom Patrikom Lundströmom (kateri je obenem tudi član Kaipe, starost švedske prog rock scene) in tako je tudi na tem albumu. Prav tako so ohranili isti nabor tradicionalnih akustičnih inštrumentov (akustična kitara, mandolina, bozouki, flavta, orglice itd) s katerimi nadaljujejo svoje starožitniško folk rockersko izročilo.
“The Hemulic Voluntary Band” prinaša dobrodošlo slogovno spremembo v njihovem zvoku. Skupina sicer nadaljuje s tkanjem melodično-kompleksnih struktur, ki so bolj kot kdajkoli dostopne “na prvo uho”. Njihov zvok je na splošno postal celo še bolj ušesom prijazen ne, da bi na ta način žrtvovali kompleksno naravo večine aranžmajev. To pot pa so šli še korak naprej pri združevanju melodične subtilnosti simfoničnih aranžmajev in kompleksne narave posameznih ritmičnih sekcij. Vplivi legendarnih skupin kot so Jethro Tull, Gentle Giant in Yes so v njihovem zvoku ves čas prisotni in jih bo hitro zaznalo marsikatero v prog rocku že dobro izkušeno uho. Vendar Ritual nikoli ne izstopajo iz svojega lastnega, prepoznavnega okvira in se ne lotevajo morebitnega kopiranja, kakšnih že slišanih motivov s katerimi bi se lahko kaj hitro diskreditirali kot kopije. Kar se tiče ustvarjanja prijaznih melodij in sproščenega, pozitivističnega vzdušja pride na pamet zadnji album Kaipe “Angling Feelings” pri katerem je sodeloval tudi Lundström, katerega večina ljubiteljev modernega proga hvali kot enega najboljših pevcev aktualne skandinavske prog scene. Meni osebno je barva njegovega vokala že od nekdaj rahlo nadležna, čeprav je v tehničnem pogledu brez dvoma dober pevec z razmeroma širokim razponom, ki bi se dobro znašel tudi v drugih žanrih kot denimo v progresivnem metalu ali hard rocku. Na splošno pa so člani skupine odlični inštrumentalisti, kar je pač že od nekdaj eden zaščitnih znakov velike večine modernih skandinavskih prog rockovskih skupin na čelu z The Flower Kings.
Ritual so se na “The Hemulic Voluntery Band” lotili enega od zaščitnih progresivno rockovskih elementov ter ta izdelek zasnovali kot konceptualni album po fantazijski predlogi “Dangerous Journey”, katero je napisal finski novelist Toye Jansson. Podrobnosti zgodbe ne poznam, menda pa spominja na tisto iz Alice v Čudežni deželi saj pripoveduje o majhni deklici, kateri njena mačka pobegne v nek surealističen, fantazijski svet. Potem, ko se jo odpravi iskat na svojem potovanju srečuje razna nenavadna bitja med njimi tudi Hemulense po katerih se imenuje ta album (kljub vztrajnemu brskanju po spletu še vedno ne vem kaj ta beseda pomeni, verjetno spet kaka skovanka), bitja, ki po naslovnici albuma sodeč spominjajo na križance med krti in kiti in na prvi pogled delujejo precej komično. Od del na albumu se sicer samo prvo in zadnje z besediloma neposredno nanašata na omenjeni koncept.
Naslovni “The Hemulic Voluntary Band” predstavi člane skupine v vlogi prej omenjenih Hemulensov, ne preveč inteligentnih bitij, ki so ustanovila lastno zasedbo v stilu Sgt. Pepper’s Lonely Hearts Club Band. Precej energično zastavljen uvod s številnimi okusnimi pasažami na klavinetu in dramatičnimi, včasih rahlo nadležnimi vokalnimi melodijami v refrenu. Kljub kompleksnim ritmičnim načinom, kjer pridejo do izraza zlasti vplivi Gentle Giant, se znotraj kompozicije ves čas ohranja melodična komponenta. Solidno, a nikakor kaj posebnega. “In The Wild” je precej bolj neposredna skladba brez kakšnih večjih ritmičnih pustolovščin. Dramatične, dokaj ostre linije kitar in prelepe melodije klavirja se lepo prelivajo med seboj medtem, ko energičen vokal pripoveduje osrednji koncept. Progresivno metalski prijemi na kitari so dobro združeni z okusnimi simfonično aranžmaji. “Late In November” je lepa akustična balada z dobrimi baročnima aranžmaji na flavti in klavinetu. Lundströmova ekspresivna vokalna predstava si zasluži pohvalo, dobre pa so tudi dodatne vokalne harmonije, ki v kombinaciji akustičnih melodij ustvarijo mistično vzdušje. “The Groke” ima nekoliko mračnejše vzdušje, ki odzvanja neko zimsko depresijo. Godalni aranžmaji so zelo dobro položeni znotraj subtilnih simfoničnih melodij, kjer levji delež zavzema klavir. “Waiting By The Bridge” je lahkotnejša, skorajda pop stvaritev s številnimi elementi funka. Z izjemo zelo dobre inštrumentalne sekcije na basu in klavirju v drugem delu po mojem daleč najmanj zanimivo delo na albumu, ki je sicer zastavljena komično vendar Ritual kar se tiče ustvarjanja duhovitosti pogorijo na celi črti (tako kot večina skandinavskih skupin).
Da so Ritual, kljub skorajda otroški igrivosti in naivnosti, ki prežema večino njihove glasbe, ambiciozni fantje dokaže “A Dangerous Journey”, prvi daljši ep v njihovi karieri, ki presenetljivo uspe ohranjati neprekinjeno nit tako, da kompozicija vseh svojih 26-minut trajanja niti za trenutek ne izpade monotono in jo je užitek poslušati od začetka do konca. Nežne, melanholične folky melodije v sebi uspešno združujejo mistiko in dramatiko. Prva sekcija vsebuje nežno akustično melodijo s primesmi balade. Klavinet je zelo dobro položen znotraj glavnih melodij na akustični kitari medtem, ko ji orglice dajejo glavnino tistega mistično-ruralnega pridiha, značilnega za dober folk rock. Občudovati gre kako jim uspe na senzibilen način združiti nenavadne poliritme v stilu kakih Gentle Giant z melodičnimi, skorajda pop melodijami. Proti zaključku kompozicije postrežejo še s presenetljivo brutalno progresivno metalsko sekcijo, kjer se moja teorija, da bi Patrikov vokal dobro sedel tudi v prog metal, v celoti potrdi. Da pa ne zatajijo svojega pozitivističnega izročila poskrbi zaključna mistična sekcija z lepimi simfonično-folk rockerskimi aranžmaji. Ta kompozicija, ki se neposredno nanaša na ime omenjene fantazijske novele potisne kvaliteto albuma vsaj za en nivo navzgor in tudi najbolj nejeverne prepriča o velikem ustvarjalnem potencialu te razmeroma obskurne skupine.
“The Hemulic Voluntary Band” vsebuje lepe simfonične aranžmaje, kompleksne variacije, nevsakdanjo uporabo inštrumentov, raznovrstne ritmične načine in naivni, skorajda otroški pridih, ki lahko posameznikovim ušesom brez problema ustvari vzdušje Janssonove fantazijske novele. Tisti, ki imajo rajši bolj mračen in obskuren simfonični slog skandinavske progresive tipa kakšnih Anglagard ali Anekdoten bodo nad Ritual in tem albumom najverjetneje vihali nos medtem, ko bodo ljubitelji večnih pozitivistov in tvorcev lepih melodij kot so denimo Kaipa in trenutni prvaki švedskega simfo proga, The Flower Kings, skoraj gotovo navdušeni nad tem izdelkom. Vse, ki vas je strah, da produkcija vsebuje tako značilni, “speglani”, skorajda sterilni zvok skandinavskih (prog) rock skupin pa lahko ohrabrim, da ni razlogov za paniko saj so se Ritual potrudili, da bi se album navzel šarma zlatih 70-ih. Kljub temu, da ga ne bi uvrstil v ožji izbor najboljših prog albumov tega leta in da še zdaleč ni brez hib je “The Hemulic Voluntary Band” brez dvoma prijetno presenečenje v pomanjkanju dostojnih prog izdelkov, ki v sebi nosijo tudi folk rockovsko komponento. Ritual torej vabijo vse ljubitelje skandinavskih pravljic, ki se ne sramujejo skritega otroka v sebi, na čudežno potovanje ter druženje z bitji, ki kljub svojemu nenavadnemu videzu igrajo glasbo, ki se precej hitro dotakne povprečnega človeškega ušesa.
Zasedba
Patrik Lundström – vokal, akustična in električna kitara
Fredrik Lindqvist – bas kitara, bouzouki, mandolina, flavta, spremljevalni vokal
Jon Gamble – klaviature, harmonium, orglice, spremljevalni vokal
Johan Nordgren – bobni, tolkala, nikelharfa, spremljevalni vokal
Produkcija
Ritual, Hans Fredriksson
Seznam skladb
1. The Hemulic Voluntary Band (4:53)
2. In The Wild (5:53)
3. Late In November (4:56)
4. The Groke (6:05)
5. Waiting By The Bridge (4:36)
6. A Dangerous Journey (26:33)
Trajanje albuma: 52:56
