Izvajalec: Life Line Project
Založba: Samozaložba
Izid: year
Trajanje: 55:52
Ocena: 4/5
Za vsakim glasbenikom in bendom obstaja zgodba, ki je neposredno povezana z ustvarjalčevim ukvarjanjem z glasbo. Večina jih je vsakdanjih, nekatere pa so malodane srce pereče. Ena od takšnih je gotovo zgodba Erika de Beera oz. njegovega Life Line Projecta. Erik de Beer je nizozemski multi-inštrumentalist, ki se praktično že vse svoje življenje ukvarja z glasbo, vendar dolgo časa ni delil ničesar s širšo javnostjo oz. je želel ostati v scenskem “undergroundu”. Ko je bil pred nekaj leti diagnoziran z rakom, se je vse spremenilo in odločil se je oživeti vse svoje splavljene glasbene projekte. Tako je bil ponovno obujen Life Line Project, de Beer je namreč želel pustiti pečat tam, kjer se je počutil doma – v glasbi. Po tem, ko je izdal nekaj albumov in bil sprejet med kovače nizozemske progresivnorockovske scene, je prejel vest, da je bila prvotna zdravniška diagnoza napačna in da bo nenazadnje normalno živel. Erika je zagotovo to še močneje podžgalo, da nadaljuje in napreduje v na novo najdeni ljubezni, kar kaže tudi njegov peti album “The King”, za katerega koncept je bil narejen že daljnega leta 1976, luč sveta pa je uvidel šele leta 2009. Ta album predstavlja tudi glavni mejnik v delu de Beera.
“The King” je mejnik v več vidikih – Life Line Project postane razpoznavno ime, hkrati pa predstavlja začetek žanrske revolucije za bend, ki iz prepoznavnega simfoničnorockovskega zvoka počasi, a vztrajno spoznava fantastičnost jazzovske fuzije. “The King” je kljub vsemu še vedno na trdnih tleh simfonično navdahnjenega progresivnega rocka, z veliko prisotnostjo flavte, klasične kitare, vokalnih harmonij ter ostalih značilnih simfoničnorockovskih sestavin. Pet skladb poslušalec uživa slabo uro, s tem da zadnja skladba “The King” traja kar malenkost več kot 36 minut, sestavljena pa je iz 11 delov, zakar lahko “The King” brez težav okličemo za koncepten album.
“Opening” je zelo obetaven začetek, ki nam že po zvoku da vedeti, da gre za glasbo iz sedemdesetih. Močne klaviaturske sekcije, prepletene z odličnim bobnanjem in Moog solom je dovoljšen časovni stroj za 40-letno popotovanje v preteklost. “Is This The End” je skladba, ki je nastala, ko je de Beer še živel v prepričanju, da umira za rakom. Mišljena je bila kot zadnja skladba Life Line Projecta, kot glasbeno slovo Erika. Postreže nam tudi z vokalom Mauschke Kartosonte, ki je izredno nenavaden in po mojem okusu ne paše k samemu komadu – zanj ne bi ravno rekel, da je falsetto, vendar ne ostane vedno v zvočnosti z inštrumentalnim ozadjem. Drugače je skladba prepolna navdahnjene kitarske in flavtovske prepletenosti. “Free Passage” je kratka lekcija v igranju klaviatur, energična, vesela, durovska skladba, ki jo sicer nekajkrat preseka preteča temačnost orglovskih zvokov, kar se verjetno ujema s takratnimi Erikovimi čustvi in je zato odlično uvrščena po “Is This The End”, saj na trenutke zveni kot zmagovalen ples. “Dusk” temelji na vzdušju, na pretečem ambientu, na nežnih, grozljivo lepih harmonijah, na srednjeveških tonih in trubadurskih notah. Izredno čutetča skladba, ki poslušalcu nezavedno zleze pod prsni koš ter mu požene srce.
Zadnji del albuma “The King”, polurna mojstrovina, je še en dokaz de Beerove glasbene odličnosti. Obsega od “duskovskih” delov, kjer se nas glasba dotakne s svojo čustvenostjo, vse do močnejših delov, kjer nenadzorovano nihamo glavo sem in tja ob eksplozivnih simfonijah. Še vedno težko stopim čez vokal Kartosonte, vendar to sami podobi ne škoduje preveč. “The King” naj bi bil drugače posvečen Ceaucescu, romunskemu diktatorju iz sedemdesetih prejšnjega stoletja, kar je tudi celoten koncept “Kralja”.
Erik de Beer na trenutke s svojimi kitarskimi veščinami spominja na svojega nizozemskega rojaka Jana Akkermana, kar je že samo po sebi dovoljšen kompliment. Glede na to, da si je večino glasbe zamislil sam, se vse popolno zgosti v kraljevsko celoto; sledi anglosaškemu srednjeveškemu konceptu umetnosti – delo mora biti poučno in zabavno. In “The King” je vse to in še več.
Zasedba
Maruschka Kartosonto – vokal
Peter Van Der Stel – vokal
Yvette Vrij – vokal
Jody Van Der Gijse – spremljevalni vokal
Elsa de Beer – flavta
Dineke Visser – oboa
Anneke Verhagen – klarinet
Ada Bienfait – fagot
Jessica ter Horst – kljunasta flavta
Bram Vroon – kitara
Erik de Beer – različne kitare, klavir, klaviature, mandolina, lutnja, bas kitara, spremljevalni vokal
Ramon Bergwerff – bas kitara
Ludo de Murianos – bobni, tolkala, tamburin, triangel
Produkcija
Music Monkey
Seznam skladb
1. Opening (5:00)
2. Is this the End? (5:51)
3. Free Passage (2:36)
4. Dusk (4:15)
5. The King (37:58)
