The Libertines so indieju in garažnemu rocku v novem tisočletju (podobno kot The Strokes na drugi strani luže) dali nov pomen, novo življenje, ga ponovno zagnali in sprožili pravo revolucijo v svetovni glasbeni industriji. Danes se zato v Veliki Britaniji že velikokrat govori o fenomenu imenovanem The Libertines.
Zasedba je nastala v poznih devetdesetih, njeno jedro pa so sestavljali problematični, a neverjetno nadarjeni in karizmatični Peter Doherty, so-frontman in kitarist Carl Barât, bobnar John Hassall in basist Gary Powell. Zasedba je izdala v prvi polovici prejšnjega desetletja dva kritiško odlično sprejeta albuma (Up the Bracket (2002) in The Libertines (2004), ki še danes veljata za pojem v sodobni popularni glasbi. Skupina si je zaradi njiju, pa tudi zaradi neverjetno pristnih, energičnih in eksplozivnih nastopov v živo pridobila širok krog glasbenih oboževalcev (ki bi jih v nekaterih primerih lahko že označili z besedo verniki).
Skupina pa širšega zanimanja javnosti še zdaleč ni zbujala samo zaradi glasbenih odlik. Posebej pestro so mediji spremljali in objavljali tudi vse zasebne pustolovščine (pijančevanje in droge) glavnega protagonista zasedbe, že zgoraj omenjenega Dohertyja. Zaradi njegovih ekscesov je zasedba malo pred izdajo drugega albuma tudi razpadla (sam je kasneje ustanovil še bolj kaotično in boemsko zasedbo Babyshambles, ustvaril pa si je tudi spoštovanja vredno solistično glasbeno pot – in to navkljub vsej tej borbi z drogami, ki ga še danes spremlja).
Dokumentarec je na spletno omrežje prišel 1. marca letos, posnel pa ga je dolgoletni fotograf zasedbe Roger Sargent. Dokumentarec se osredotoči na njihovo ponovno snidenje v letu 2010, ki je vrhunec dosegel z nastopom na dveh največjih britanskih festivalih: Reading in Leeds. Najbolj intimen portret zasedbe The Libertines do danes.
The Libertines: There Are No Innocent Bystanders:
https://www.youtube.com/watch?v=mrlIr_HOZyg
Poleg omenjenega dokumentarca pa objavljam še njihov zelo znan singel iz leta 2004: Can’t Stand Me Now:
