Izvajalec: Pride Tiger
Založba: EMI Records
Izid: year
Trajanje: 43.00
Ocena: 2/5
Pride Tiger so veliki upi kanadske trdo rokovske izobrazbe, ki se poslužujejo enostavne formule, rožljanja enotaktne mašinerije generičnega rock & rolla. Slednja na žalost po zaslugi preveč odkritega simpatiziranja z glasbenimi vodili preteklosti prepogosto zadiši z aromami skorajda dopustniškega navduševanja nad težko rock godbo. Problem Pride Tiger pa tiči tudi v obsedenem čaščenju Thin Lizzy ikonografije, ki nesramno senčni še tisto malo inovativnega razvajanja na The Lucky Ones.
The Lucky Ones dokazuje, da so Pride Tiger v prvi vrsti predvsem izjemno problematični Thin Lizzy odvisniki. Svojskost torej ni ravno zadeva na katero bi lahko fantje stavili, čeprav samozavestna drža četverice tekom slabe tričetrt ure trajajočega tercetno-kitarskega atakiranja pretiranega obremenjevanja z omenjeno problematiko niti slučajno ne daje slutiti. Strnjeni kitarski juriši goslačev Sunnya Dhaka in Boba Froese-ja dajejo vtis na pamet naučenih obračunavanj naveze Robertson/Gorham, a brez žmohta, senzualnosti ali nalezljivosti omenjenih. Kriza identitete je gotovo nerodna stvar, tule pa omenjena nesramno razjeda tudi osirotelo vokalno dostavo Matta Wooda, gospodiča, ki Pride Tiger istočasno zalaga še s skrajno motečo sinkopirano ritmično podlago. Matt ni kdove kakšen vokalist, a glej ga zlomka, to ni bil niti njegov veliki idol Phil Lynott, kar pa ne zmanjšuje veljave dejstva, da omenjena loči nepremostljiv prepad. Seveda, Lynott je bil unikatna figura, prvovrsten frontman, katerega enostavna, neposredna lirična zasnova črpa iz miselnosti in kulturnega ozadja delavskega razreda. V Mattovem glasu pa manjka prav tega, surovega vagabunskega šarma, s katerim bi gospodič mogoče lahko prepričal vsaj tiste ne obremenjene s Thin Lizzy zapuščino.
The Lucky Ones ima tudi nekaj svojih momentov, ali pač vsaj kratkih prebliskov, ki ob opozarjanju na dobro kamuflirane potenciale zasedbe, na široko zaobidejo čutila povprečnega poslušalca. Skladbe kot uvodna Let’em Go ali The White Witch Woman Blues, s čokato stoječimi rifi in dobro utečenim ritmičnim kolesjem, ki z okrvavljenimi pestmi nesramno meri v smeri genitalij, nakazujejo na smer v katero bi se v prihodnje Pride Tiger splačalo obrniti. Dovolj prvinskega vzburjenja obeta tudi It’s Only You, vsekakor pa mnogo več kot brezkoristna inštrumentala A Long Way Down in Wizard’s Council, katerih pomen ostaja zdravi pameti izmikajoč se tudi po večkratnem poslušanju.
Ob dolgočasju sestavljank No One’s Listening in Sweet Dreams, ki večini albuma dominirajo v suhoparni vlogi nejasno zastavljenih Lizzy priredb, se zdi obračanje v smeri inovativnega in samosvojega razvijanja zasedbe pravzaprav nujno, vsaj v kolikor želijo fantje s svojo predstavo v prihodnje naleteti na pozitivnejše odzive! V nasprotnem primeru se lahko kaj hitro zgodi, da se življenje Pride Tiger v vlogi prvovrstne rockerske atrakcije kajpak ne bo izšlo po načrtih. Po tem scenariju lahko fantje v končni fazi bojne barve nadebudnih rokerjev seveda hitro zamenjajo za trobojnico kakega hvalevrednega “tribute to” kolektiva. Zdaj ostaja samo še vprašanje katerega?
Zasedba
Matt Wood: vokal, bobni
Sunny Dhak: kitara
Bob Froese: kitara, spremljevalni vokal
Aaron McHattie: bas, spremljevalni vokal
Produkcija
Pride Tiger
Seznam skladb
1. Let’em Go
2. What It Is
3. Fill Me In
4. A Long Way Down
5. The White Witch Woman Blues
6. The Lucky Ones
7. It’s Only You
8. No Ones Listening
9. Sweet Dreams
10.Wizard’s Council
11. Forget Everything
12. A New Jones
13. 56 Days
