Izvajalec: IQ
Založba: Giant Electric Pea
Izid: year
Ocena: 4.6/5
Po vrhuncu svoje kariere (dvojnem konceptualnem izdelku Subterranea) bi IQ prav lahko zapadli v ustvarjalno krizo. Lahko bi se zgodilo, da bi skušali ponoviti to kar so ustvarili na Subterranei. Na srečo so takrat IQ bili na vrhuncu svojih moči in ni jim manjkalo ustvarjalnega naboja. Odločili so se, da se ne bodo ponavljali, ampak bodo skušali ustvariti nekaj novega.
Zopet sta vajeti predprodukcije in produkcije v svoje roke prevzela Orford in Holmes. Holmes je produkcijsko spet prispeval pomemben delež h kakovostnemu in dinamičnemu zvoku plošče, ki zveni nova in sveža, a kljub temu ne preveč sterilna.
Uradno pri The Seventh House ne gre za konceptualno delo, vendar pa določeni elementi nakazujejo, da bi vsaj delno lahko šlo za konceptualen izdelek. Nekatere melodije se večkrat skozi album ponovijo (na primer ena melodija na The Seventh House in Guiding Light je ista), pa tudi nekateri vokalni deli so povezani. Kljub temu pa Peter Nicholls zatrjuje, da album nima neke zgodbe, temveč, da če že gre za konceptualen album, je povezava mnogo bolj obskurna in nedorečena.
Že začetek plošče nakaže, da ne bo šlo za tipičen IQ izdelek. Po uvodni klaviaturski melodiji se zdi kot da bo sledil nek techno, a kaj kmalu IQ zaidejo v prepoznavne vzorce. Wrong Side of Weird je izredno strukturno kompleksna zadeva, kjer se že nakaže nekoliko bolj heavy, skoraj metalski zvok, ki ga bodo nekatere naslednje skladbe le še utrdile.
To se na primer zgodi že na Zero Hour, ki se resda začne kar počasi, a na sredi pesmi Holmes odigra nekaj sunkovitih metalskih riffov, nakar pa sledi še instrumentalni del, ki ima vrhunec, ko se ostalim inštrumentom priključi še mogočni mellotron.
Podobno kot pri Gates of Delirium (Yes) gre tudi pri The Seventh House o absurdnosti in nesmiselnosti vojne. Otvoritveni kitarski deli močno pominjajo na Hackettovo delo pri Genesis v času Selling England by The Pound. Kasneje zadonijo tudi močnejše hard rockerske kitare, ki skladbo popeljejo v nov del. Orford zaigra nekaj izjemnih klavirskih delov in solaž na sintetizatorju, prav tako pa ne manjka značilnih Holmesovih kitarskih interludijev. Podobno kot na drugih stvaritvah na tem albumu, se tudi tu ponovi uvodna melodija, le da je tokrat zaigrana z več ostrine in surovosti. Še posebej blesti Nicholls, ki v vokalne dele izlije svoje srce.
Zero Hour že od začetka da slutiti, da bo šlo za bolj pop zadevo, sicer zelo kvalitetno, a vseeno pop. Imenitna kitara Homesa v zaključnjem instrumentalnem delu na srečo doda skladbi ravno tisto kar ji je manjkalo.
Shooting Angels zvokovno najmanj sodi na album. Gre za dokaj ponesrečen poizkus ustvarjanja pop glasbe. Nekaj odsekov je sicer zanimivih, a drugače je zadeva precej dolgočasna in brez inspiracije. Ne saksofon, ne Nicholls ne moreta rešiti te pesmi.
Za konec pa poslastica, ki se začne z eno najlepših vokalnih in klavirskih melodij nasploh. Dialog med Orfordom in Nichollsom je iskren, zadane te do srca. Skladba bi se prav lahko zaključila pri treh minutah, a IQ so želeli ustvariti nekaj več kot le čudovito balado. Mnogo drugih skupin bi v nadaljevanju pokvarilo vtis, ki so ga ustvarili z odličnim uvodom, a IQ nadaljujejo izvrstno. Ni nobenega popuščanja, mnogo je tipično IQ-jevskih menjav ritma in tempa, na koncu pa se ponovi prelepa otvoritvena melodija.
Tako kot na Subterranei, se skupina tudi tokrat nekoliko oddalji od neo zvoka. Več je simfoničnih delov, nekaj je prvin tud progresivnega metala, eksperimentalne in ambientalne glasbe, klasike,… Skratka, IQ so znova odstopili od že uveljavljenih vzorcev in zopet ustvarili nekaj izvirnega, a so kljub temu še vedno ohranili prepoznaven slog.
Tokrat se na alumu najbolj opazi Mikea Holmesa, ki svojim imenitnim tekočim linijam doda še nekatere metalske prvine. Vpliv Stevea Hacketta je še vedno opazen, a tudi spogledovanje s progresivnim metalom je prisotno. Orford ni veliko v ospredju, kljub temu pa so njegove klaviature izredno pomembne, saj z njimi dostikrat ustvarja vzdušje. Ni toliko soliranja kot poprej, njegovi deli so bolj nevsiljivi in prefinjeni. Glede na to, da je The Seventh House bolj heavy izdelek, ni čudno, da je prispevek Johna Jowitta skoraj tako močan kot Holmesov. Njegove bas linije so hitre, udarne in včasih sunkovite, vedno pa na mestu. Čeprav Paul Cook ni najbolj tehnično dovršen bobnar v poslu, pa je za IQ kot naročen. Njihova glasba ne potrebuje bobnarske norišnice, a la Mike Portnoy, temveč je zadržan slog bolj zaželjen. Ker Orford tudi tokrat ni prispeval nič na flavti, je zopet na parih komadih prisoten stari prijatelj Tony Wright na saksofonu, ki še dodatno osveži že tako ali tako svežo zvenečo glasbo. Za konec pa ostane še prispevek Petra Nichollsa, ki se z vsakim albumom izboljšuje. Njegov glas je kot vrhunsko vino – vedno starejši je, bolje poje.
Na Seventh House Peter Nicholls spet dokaže vrhunske sposobnosti ne le kot vokalist, temveč tudi kot pisec besedil. Njegove kombinacije ljubezenskih motivov, metafizike, izgube, bolečine in še česa nikoli niso zvenele tako tekoče. Dosti je spet delov, ki so mi nerazumljivi, a tega sem pri njemu že vajen. Skoncentriram se raje na tiste dele, ki jih lahko razvozlam, ostale pa raje pustim pri miru. Tako ali tako pa je tudi že sam imenitni gospod Nicholls povedal, da včasih tudi sam ne ve kaj želi sporočiti.
Napram ostalim izdelkom je The Seventh House nekoliko bolj kitarsko usmerjen, zato sploh ne čudi, da je to album, ki Martinu Orfordu ne diši preveč. Morda so ravno takšne “nepravičnosti” botrovale k njegovemu odhodu iz skupine (sicer šele leta 2007). Verjetno so se frustracije kopičile, enkrat mu je pa prekipelo in preprosto ni mogel več naprej. Kljub zadržkom gospoda Orforda pa sam menim, da gre tu za vrhunski izdelek, ki se lahko kosa s katerim koli drugim iz njihove diskografije. Že samo zaradi naslovne skladbe in pa Guiding Light bi albumu lahko rekel mojstrovina, a poleg tega so tu še izvrstne The Wrong Side of Weird, Erosion in Zero Hour. Le Shooting Angels nima pravega naboja, a kaj je nekaj minut proti tri četrt ure užitka.
Zasedba
– Peter Nicholls: glavni in spremljevalni vokal
– Martin Orford: klaviature, spremljevalni vokal
– Mike Holmes: kitare, klaviature
– John Jowitt: bas, spremljevalni vokal
– Paul Cook: bobni in tolkala
– gost: Tony Wright: saksofon
Produkcija
Mike Holmes
Seznam skladb
1. The Wrong Side Of Weird (12:24)
2. Erosion (5:43)
3. The Seventh House (14:23)
4. Zero Hour (6:57)
5. Shooting Angels (7:24)
6. Guiding Light (9:58)
Trajanje albuma: 56:49
