Deep Purple v formi kot že dolgo ne! (2007)

Deep Purple se v zadnjem času če že ne naših krajev pa vsaj neposrednega kontakta z ruralno neokrnjenimi vonjavami naše prelepe očetnjave nikakor ne uspejo ogniti. Po dveh bolj kot ne uspešnih gostovanjih v hramu slovenskega športa, ob (ne) prijazno podobo katerega se je neposredno pred četrtkovim koncertom spotaknil tudi sam tour manager Ianove bande (!), se vse od Rapture Of The Deep naprej Deep Purple ukvarjajo predvsem z intenzivnim koncertiranjem, ki jih je v iztekajočem letu peljalo praktično skozi vso jugovzhodno Evropo, od Tirane, Sofie in ostalih balkanskih mest, pa vse do nedavnega pristanka na “politično stabilnih” tleh avstrijskega Gradca.

Graški koncert je postregel s suverenim nastopom starih rokerskih mačkov, kjer je ostajal prostor za kakršnokoli pretirano muzikalno igračkanje vseskozi izrazito skrčen. Z izjemo dveh tradicionalno močno raztegnjenih solov seveda. Deep Purple se definitivno pozna dolgoletna aktivnost v klimi za zasedbo njihovega slovesa nekoč nepredstavljive “ideološke” spravljivosti, sloge in medsebojnega razumevanja. Edina recimo temu “svetla” izjema po nekakšni novodobni post Blackmore tradiciji ostaja Steve Morse. Gospodova izrazito izpostavljena vloga, oziroma drzno zastavljena ekspanzija njegovega manevrskega prostora, z leti vedno bolj spominja na eno poglavitnih Gillanovih orožij, ki jih shirani vokalist v neprestanem boju s posledicami po njegovem “težko popravljivega duhovnega opustošenja” iz časov vladavine kralja Ritchieja, intenzivno koristi že vse od slovesa velikega kitarista. Kar ni nujno garancija za uspeh. Da bi dvomili v sposobnosti vedno dobro razpoloženega Morsa seveda ni govora, samo kaj ko eno dimenzionalnost kitaristove igre nikakor ni kos ostrini in karakterju klasičnega Deep Purple repertoarja. Kljub temu, da pri obravnavanju legendarnih Ritchijevih zamisli motiva sploh pa poguma Morsu ne manjka, ostajajo ušesom najprijaznejša predvsem gospodova igračkanja z avtorskim materialom, kjer prihaja vso mojstrstvo Stevove igre razumljivo tudi do najmočnejšega izraza.

Večer starogradske rokerske godbe so Deep Purple po ljubljanskem vzoru odločno a tokrat za spremembo primerno ojačano odprli s skrbno sestavljenim trojčkom Pictures Of Home, Things I Never Said in Into The Fire, barvitim izborom napevov, katerih trik se skriva v premetenem koriščenju neizprosnega karakterja skladb. Finta, ki seveda vedno vžge. Gillanov glas se je skozi uvodni tretjini trojčka prebijal z zavidljivo lahkotnostjo, medtem ko je ob Into The Fire ponovno pogorel na celi črti. Stara In Rock klasika očitno postaja vedno težje breme za že tako obubožani Ianov glasovni register, saj se nekoč eden najeminentnejših vokalov rock & rolla danes polašča tonalnih kompromisov na svojo škodo že med samo kitico, da o nekontroliranem kruljenju skozi refren niti ne govorim. Ianova obrabljenost je postala eden najbolj motečih faktorjev modernih Deep Purple, nadloga, katere neokusnost med drugimi daleč presega tudi za večino med nami neoprostljivo Morsovo sprehajanje po nedotakljivih Ritchijevih linijah! Na prisotnost teh sta tokrat ob seveda obveznem bezljanju skozi Highway Star opozarjali še Strange King Of Woman in Lazy, obe izvedeni v kar se da humornem načinu, kjer vnesenega komuniciranja in radožive glasbene medigre ni manjkalo. Ob boku razpoloženega paradiranja melodičnih konfrontacij je ponosno stala tudi sijajno izpeljana epika Rapture Of The Deep, Gillanov “veliki” povratek v formo, no, po pravici povedano, težko izborjen vzpon na nivo dokaj sprejemljivega vokalnega interpretiranja. Če se morebiti sprašujete s čim, če sploh, nas lahko ostareli rokerski bogovi še presenetijo, vam kot odgovor ponujam že davno pozabljeno navihanko Mary Long in točno dvajset let mlajšo Battle Rages On, katere podobo je Ian brezvestno dodobra zmasakriral! Škoda je bilo predvsem slednje, kajti raritet takega kalibra človek ne doživi ravno na vsakem koraku. Mary Long je nadvse prijazno ozelenila vokalno puščobnost prve polovice večera, ki so jo razpoloženi Deep Puple zaokrožili z zanesljivo Kiss Tomorrow Goodbye!

Druga polovica večera se je po pričakovanju previdno oklepala nekakšne “best of” Deep Purple forme, kjer sta si najprej duška dala “priseljenca” Morse In Airey, prvi z navdahnjenim poigravanjem skozi Nugentovo Cat Scratch Fever, medtem ko Don tokrat ni ponavljal napake s pretiranim igračkanjem z že prevečkrat slišanimi klasičnimi in raznimi filmskimi motivi. Dobrodošla izjema v obliki Mozartove Ala Turce in splošno Aireyevo mojstrsko diktiranje plesa črno belih tipk je do vrhunca pripeljalo z mogočno Perfect Strangers. Bolj kot ne pričakovano nadaljevanje s prekratko Space Truckin’, presenetljivo navitim tempom Highway Star in seveda obveznim neubranim vseljudskim prepevanjem skozi Smoke On The Water je trajanje najnovejše Deep Purple izkušnje raztegnilo že do za naše rokerske “triceratopse” nepredstavljive ure in tri četr! V mrzli četrtkov večer sta odzveneli še na pamet naučeni Hush in s tipičnim Ianovimi sarkastičnimi opazkami začinjena Black Night, nakar so se staroste rocka vidno zadovoljne naposled dokončno poslovile, od mojih oči verjetno kar za vedno. V celoti gledano zelo zadovoljiv nastop, poln energičnega in navdahnjenega razgibavanja glasbenih mojstrov, ostarelih modrecev a očitno še ne naveličanih profesorjev stare rokerske šole, ki resda ni prinesel nič pretresljivo novega, a je nedvomno zadovoljil ljubitelje pristnih rokerskih ritmov, moji malenkosti pa velikodušno zalepil obliž čez rano lanskoletne tivolske Deep Purple izkušnje.

besedilo: Daniel Pavlica