Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Purposeful Porpoise
Založba: Giant Electric Pea
Izid: year
Trajanje: 90:20
Ocena: 5/5
Purposeful Porpoise, novonastala progresivnorockovska superskupina iz Los Angelesa, je ‘otrok’ kitarskega virtuoza/pevca/skladatelja Alexa Core, kateri se je odločil združiti moči z legendarnim bobnarskim velemojstrom Vinniejem Colaiuto (ex-Frank Zappa, Sting, Joe Satriani, Megadeth), klaviaturskim čarodejem Derekom Sherinianom (ex-Dream Theater, Yngwie Malmsteen), basistom Ricom Fierabbracijem (Chick Corea, Dave Weckl) ter violinistko/pevko Ginny Luke (Meat Loaf, Dave Matthews). Končni rezultat tovrstnega sodelovanja peterice virtuozov je po pričakovanju več kot navdušujoč.
Njihov izjemno ambiciozni prvenec »The Water Games«, ki vsebuje dva diska, je mojstrovina ‘od glave do peta’, kar pa je presenečenje samo za tiste, ki ne vejo s kakšnimi glasbeniki imajo opravka. Posamezne člane te zagnane superskupine res ni potrebno na široko predstavljati, saj gre za same uveljavljene in cenjene mojstre svojih inštrumentov, razen morda edine predstavnice lepšega spola med njimi; simpatična mladenka ni samo fantastična violinistka, temveč se zelo dobro izkaže tudi v pevski vlogi, kjer v navezi z glavnim pevcem Corom tvori nadvse učinkovito vokalno navezo.
»The Water Games« je konceptualni album, ki na znanstvenofantastičen način pripoveduje dramatično zgodbo o miroljubni civilizaciji akvatičnih, bipedalnih bitij, ki uživa v blagostanju svojega vodnega planeta z imenom Nommos, kar traja vse dokler jim vsiljivci iz vesolja ne odvzamejo glavnega vira energije in jih s tem potegnejo v medzvezdni konflikt epskih proporcij (s čimer se lahko začne nenakšno novo poglavje ‘Star Wars’ ali (za ljubitelje video iger) ‘Starcraft’). Za izjemno produkcijo je poskrbel nagrajeni producent Gustavo Farias. V digitalni eri postalo nekaj povsem običajnega, da člani banda svoje prispevke posnamejo povsem ločeno drug od drugega in jih potem pošljejo zvočnemu inženirju/producentu, ki poskrbi za ‘magijo’ digitalne obdelave, nakar izide album, kjer glasbeniki niso bili niti enkrat v istem prostoru.
Purposeful Porpoise tovrstnemu postopku odločno nasprotujejo, zato so vso glasbo na »The Water Games« posneli ‘v živo’, ko so se vsi člani banda istočasno nahajali skupaj studiu. Kljub temu, da so vse kompozicije na zavidljivi stopnji kompleksnosti, pa prevladujejo melodični aranžmaji in refreni, tako da je album relativno dostopen in dokaj hitro poslušljiv tudi za nekoliko manj zahtevne poslušalce, ki bi radi poskusili ‘nekaj novega’ in se nekako izvili iz ‘posiljevalskih’ lovk sodobne glasbene industrije, ki jim vsiljuje razne instantno-plehke produkte.
Za kako ambiciozno zastavljen projekt gre na »The Water Games« dokazuje že otvoritvena, epska poslastica »Crossing Into The Unknown«, ki obsega skoraj enaindvajset minut in je hkrati tudi najbolj vzenimirljivo ter kompleksno delo na celotnem albumu. Pravzaprav je to tista dih jemajoča skladba, ki albumu prinese terno mojstrovine in to že takoj, na samem začetku. Izjemno subtilnemu, neoklasicističnemu uvodu na akustični kitari in violini, ki je podmazan z jazzfusionistično ritmično podporo, sledi prehod v melodramatični sekcijo. Tu vpade Alexov nekoliko frenetični vokal, ki rahlo spominja na Geddya Leeja (Rush).
Sčasoma skupaj z Ginny ustvarita izjemno učinkovit moško-ženski pevski duet, ki se idealno sklada s simfoničnimi aranžmaji in jazzovsko ritmično kombinatoriko v ozadju, obenem pa učinkovito predstavi prej omenjeni znanstvenofantastični koncept. Ambientalne planjave so izjemne, še posebno, kadar nastopijo daljše inštrumentalne sekcije in nastane prostor za melodično usmerjeno improviziranje. Eterične harmonije, kjer se prelivajo violina in klaviature, medtem ko oba glavna pevca ustvarjata dramo, so pravcata paša za ušesa in poskrbijo za nekaj nadvse ganljivih trenutkov. Corea je fantastičen kitarist, ki izhaja iz podobne šole kot Steve Vai in Joe Satriani. Poleg izjemnih tehničnih odlik pa mu ni tuj poseben občutek za prefinjenost in melodičnost.
Colaiuta, po mnenju nekaterih celo najbolj briljanten bobnar s katerim je legendarni Frank Zappa kdaj sodeloval, je seveda posebno poglavje zase in je še vedno eden najboljših bobnarskih virtuzov, ki z lahkoto menjava med različnimi tehnikami in najbolj zahtevnimi taktovskimi načini. Še posebno učinkovit kreativen in zabavan pa je pri uporabi cimbal. Fierabracci je na basu ves čas izjemno melodičen in kreativen, medtem ko je Sherinian spet ‘mojster za vse’, kar se tiče virtuozne rabe njegovega klaviaturskega ‘cesarstva’. Epska pustolovščina fantastičnih proporcij, ki doživi klimaks z mogočnimi vokalnimi harmonijami ter gostimi simfoničnimi zavesami, mine neverjetno hitro, kar največ pove o njeni odličnosti.
Potem, ko na albumu že takoj na začetku ustvariš takšno epsko mojstrovino kot je »Crossing Into The Unknown« je ponavadi zelo težko nadaljevati na isti ravni, toda Purposeful Porpoise niso zaman superskupina, zato več kot enajstminutni improvizacijski vrtiljak »The Air Pirate«, ki se odpre s trdorockersko kitarsko frazo, nakar zavladajo silovite improvizacije med električno kitaro ter violino, že uspešno odidejo proti novi, vznemirljivi in tokrat inštrumentalno usmerjeni glasbeni pustolovščini. Sčasoma band ustvari pravi poligon za raztezovanje svojih virtuoznih spretnosti, pri čemer glavna vloga največkrat pripade Alexu, čigar igranje morajo nujno slišati vsi oboževalci Stevea Vaija, Joeja Satrianja in Johna Petruccija (Dream Theater), pa tudi kitarskih podvigov Franka Zappe. Precej presenetljiv, progmetalski zaključni del, kjer poleg kitarskega struženja zavladajo Colaiutove bobnarske vratolomije ob katerih zastaja dih, pa je prav tako posebno poglavje zase.
Prvi disk, ki je sestavljen iz treh odličnih epov, se zaključi z več kot dvanajstminutnim posladkom »Cycles«, ki vsebuje nekoliko psihadelični uvodni del, čemur sledi briljantno izpeljan prehod v melodično sekcijo z eteričnimi vokalnimi harmonijami in vrhuncem v hipnotičnem refrenu. Vokalna naveza med Alexom in Ginny je vnovič neverjetno učinkovita, medtem ko prebrisani in inteligentni časovni prehodi, podprti z razigranimi klaviaturskimi pasažami gospoda Sheriniana, nastopijo ob ravno pravšnjih trenutkih. To je eno izmed tistih odličnih del na albumu, kjer ves čas seva briljantna Purposeful Porpoise sposobnost za grajenje harmoničnih mostov med kompleksnostjo in melodičnostjo, pri čemer inštrumentalnega, pevskega in skladateljskega vložka posameznih glasbenikov ni mogoče dovolj prehvaliti.
Na drugem disku ni nobene epske skladbe, ki bi dosegala več kot deset minut, zato prevladujejo (recimo temu) za spoznanje nekoliko bolj kompaktno grajene skladbe na katerih pa band izvede več različnih žanrskih podvigov, ki segajo od simfoproga, prog metala, funka, trdega rocka, jazz fusiona, pop rocka do alternativnega rocka. »Air Pirate Jam« še zdaleč ni samo inštrumentalni jam za dokazovanje posameznih solističnih spretnosti, temveč je obenem tudi zelo zabaven jazzfusionistični improvizacijski vrtiljak, kjer se je kar težko načuditi vsemu virtuoznostnem perfekcionizmu in spontanosti.
»Unexplored« je simfoprogrockovska umetnina, ki med subtilnimi kitarskimi in violinskimi pasažami ter eteričnim petjem vsebuje idealno mešanico starošolskih in modernih zvočnih nians, da zveni osvežilno in obenem ustvari izjemen ambientalni kontrast. Ginniyino sladostrastno violinsko solažo bi gotovo pohvalil tudi legendarni Eddie Jobson (UK, ex-Jethro Tull, Frank Zappa).
Na nekoliko zajedljivem in družbenokritičnem »iPhone« Cora med petjem uporabi vokoder, medtem ko ga v ozadju podpirajo melanholične violinske pasaže ter prostrana sintetizatorska valovanja. To je še ena zanimiva kompozicija, kjer prideta oba glavna vokala do enakovrednega izraza in skladno poskrbita za napeto dramo. »Lost«, kjer je v ospredju večglasen refren, vsebuje počasen, pastoralno-melanholičen uvod, medtem ko Alexov vokal tokrat zveni neobičajno trpeče. Njegova kitarska solaža je tudi tokrat prava paša za ušesa. »Serena Song« je še en nadvse ambiciozen eksperiment, kjer večinoma vladajo lepo harmonizirani elementi jazz fusiona, funka in klasičnega rocka s pomočjo katerih hitro nastane eterični ambient. V nadaljevanju se band, po številnih barvitih improvizacijskih vložkih, spet pošteno razživi in dvigne vzdušje skladbe na višji energijski nivo.
»Nowhere Bound« je še ena zelo solidna, večinoma simfoprogrockovsko usmerjena kompozicija s poudarkom na melodičnih aranžmajih, kjer zaslediti tudi nekaj vplivov značilnega Pink Floyd melosa. Na zaključem triumfu »Which Way Is Up«, ki bo všeč vsem ljubiteljem poznih The Beatles, se Purposeful Porpoise pozabavajo še z elementi simfonike, popa, psihadelike (vokalne harmonije) in bluesa (kitarske solaže) s čimer izoblikujejo nadvse prijetno, na violini počivajočo melodijo z vrhuncem v psihadeličnem refrenu.
Purposeful Porpoise je novorojena, konceptualno usmerjena superskupina, katero bo večina ljubiteljev progresivnega rocka zagotovo sprejela z odpritimi rokami, saj so že s svojim prvencem »The Water Games« ustvarili mojstrovino zavidljivih razsežnosti in enega izmed najbolj zanimivih progrockovskih albumov v letu 2015, ki ne neha navduševati tudi po ‘neštetih’ poslušanjih. Ena glavnih odlik »The Water Games« je nedvomno ta, da posamezni motivi in aranžmaji na albumu, kljub temu, da imajo vsi vpleteni glasbeniki izjemno široko paleto glasbenih vplivov in da je Cora po lastnih besedah želel ustvariti album s katerim bi se priklonil britanski progrockovski sceni sedemdesetih, le redkokdaj neposredno spominjajo na zapuščino progrockovskih legend, kar je ponavadi nekaj običajnega pri sodobnih prog bandih, kjer v tem primeru obstajata dve kategoriji: bandi, ki se pri mogočni dediščini stare prog šole samo navdihujejo in tisti bandi, ki brezramno kopirajo njene najbolj cenjene predstavnike. Vplive je mogoče zaslediti, vendar so minimalni in podrejeni specifični ustvarjalni duši nove superskupine.
Rojstvo Purposeful Porpoise je nedvomno nekaj najboljšega kar se je letos pripetilo v progresivnem rocku in nadejati se je, da je pred Alexom in druščino dolga in uspešna kariera izdajanja konceptualnih umetnin. »The Water Games« je namreč šele prvi del napovedane znanstvenofantastične trilogije-sage albumov/knjig s skupnim naslovom »Jeux D’Au«, kar v prevodu pomeni, uganili ste, »Water Games«.
Zasedba
Alex Cora – kitara, glavni vokal
Vinnie Colaiuta – bobni, tolkala
Derek Sherinian – klaviature
Ric Fierabracci – bas kitara
Ginny Luke – violina, vokal
Produkcija
Gustavo Farias
Seznam skladb
CD1
1. Crossing Into The Unknown (20:46)
2. The Air Pirate (11:23)
3. Cycles (12:209
CD2
1. Air Pirate Jam (7:17)
2. Unexplored (5:36)
3. iPhone (6:06)
4. Lost (7:19)
5. Serena Song (9:24)
6. Nowhere Bound (5:43)
7. Which Way Is Up (4:27)
