Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Pallas
Založba: Inside Out Records
Izid: year
Trajanje: 56:10
Ocena: 4/5
»The Wedge« je bil drugi studijski album v režiji škotskih neoprogrockovskih praporščakov Pallas, ki so v osemdesetih poleg skupin kot so Marillion, IQ, Pendragon in Twelfth Night tvorili zlato jedro novega vala progresivnega rocka. Njegov predhodnik in hkrati Pallas prvenec, konceptualna mojstrovina »The Sentinel« (1984), je v artističnem smislu presegel najbolj nora pričakovanja, pa čeprav zaradi kompromisov v zvezi z izvorno verzijo »Atlantis Suite« ni uresničil originalne vizije skupine. V komercialnem smislu tudi ni dosegel želenih rezultatov, zato so se člani Pallas odločili, da se bodo na »The Wedge« oddaljili od ambicioznih konceptualnih idej ter poleg pričakovanih kompleksnih, simfonično prog rockovskih kompozicij ustvarili tudi več kompaktnejših in po možnosti radiu prijaznih stvaritev.
Velik udarec jih je doletel, ko jih je leta 1985 zapustil originalni pevec, karizmatični Euan Lowson, znan po svojih slikovitih odrskih nastopih, vendar so hitro našli ustrezno zamenjavo v Alanu Reedu (ex-Abel Ganz), ki je pri Pallas zdržal skoraj 26 let. Z njim v postavi so najprej posneli EP »Knightmoves« (1985), na katerem je izstopal ep »Sanctuary«. Slednja stvaritev je izšla tudi na »The Wedge«, kjer se nahaja med najbolj kvalitetnimi kompozicijami.
Pallas so bili vedno ljubitelji rabe trših kitarskih fraz, katere je od nekdaj propagiral kitarist Niall Mathewson, in to se občuti že na uvodni bombi »Dance Through The Fire«, kjer sredi epske borbe med srboritimi kitarskimi pasažami in ognjevitimi bobnarskimi prehodi vlada mogočen refren. Krajše kitarske pasaže, predvsem pa bas kitarske improvizacije v domeni Graemeja Murraya ter razburkane teksture sintetizatorjev v režiji Ronnieja Browna zagotavljajo, da ta zanimivi otvoritveni standard slučajno ne odnese preveč v trdo rockerske vode.
Reedov vokal je bil vedno eden boljših v neo oprogu, kar se nazorno občuti tudi na s funkovskimi ritmičnimi elementi prežetim »Throwing Stones At Wind«, kjer pevec ubere nekoliko bolj teatralen pristop. Inštrumentalna srednja sekcija s številnimi kitarskimi improvizacijami in bogatimi sloji sintetizatorskih zaves polagoma dviguje dramatično atmosfero. »Win Or Lose« je odlična power balada z veličastnim refrenom in razkošnimi simfoničnimi aranžmaji, v kateri se celo skriva rahel hit potencial. Tu se Reed, ob pomoči spremljevalnih vokalov, vnovič izkaže kot pomembni faktor izgradnje mogočnega in pozitivnega vzdušja, medtem ko Mathewson navduši z milozvočnimi kitarskimi variacijami.
Eden bolj zanimivih dosežkov na »The Wedge« je nedvomno hiperdramatični in obenem duhoviti »The Exectutioner (Bernie Goetz a Gun)«, kjer posamični časovni prehodi in sintetizatorske variacije celo nekoliko potegnejo na pogosto prakso v režiji kanadskih art rockovskih mojstrov Saga. Tudi to pot Pallas sredi razdraženih pasaž in melanholičnih sintetizatorskih tekstur na čudovit način izgradijo mogočen in melodičen refren. Besedilo govori o Američanu iz New Yorka Bernhardu Goetzu, ki je leta 1984 sredi podzemnega vlaka vzel ‘pravico v svoje roke’ ter ustrelil štiri agresivne in rasistične nadlegovalce, pri čemer jih je resno poškodoval. Dogodek je, tako kot vedno, pri tem tipično ameriškem problemu, sprožila številne vroče debate o civilni pravici do nošenja orožja, medtem ko je Goetz od medijev prejel vzdevek ‘odpadnik s podzemne železnice’.
»Imagination« vsebuje skorajda AOR/melodično rockovski refren, čeprav gre v vsem drugem za povsem tipično Pallas stvaritev s slojevitimi simfoničnimi teksturami na sintetizatorju, kompleksnimi ritmičnimi niansami, srborito kitarsko frazeologijo in epsko pevsko predstavo. Kompleksna simfonično prog rockovska poslastica »Rat Racing« je še dandanes med privrženci eden bolj priljubljenih Pallas dosežkov. Umirjenemu uvodnemu delo sledi zanimiv časovni prehod v temperamentno sekcijo z duhovitimi kitarskimi variacijami in kompleksnimi bobnarskimi krošeji, medtem ko Reedov vokal vnovič igra osrednjo vlogo pri počasni izgradnji mogočne atmosfere, katera ne pojenja vse do zmagoslavnega zaključka. »Just a Memory« je še ena posrečena power balada pod močnim, elektronsko obarvanim vplivom sintetizatorske tehnologije osemdesetih, zaradi česar, še posebno v refrenu, nekoliko potegne na prakso novo valovskih skupin na čelu z Ultravox.
»Stranger« pa predstavlja skorajda čisti AOR preobrat v slogu kakšnih Magnum, se pravi neobičajen eksperiment, kakršnega si niso privoščili ne prej ne kasneje v svoji karieri. Vseeno izpade odlično, kar še posebno velja za zmagoviti in okusno refren, ki je speljan direktno skozi subtilne sintetizatorske linije in mogočno kitarsko frazo. Od vseh skladb na »The Wedge« je imela ta melodično rockovska stvaritev nedvomno daleč največji hit potencial, vendar Pallas niso imeli te sreče ali smole (odvisno, kako se pač gleda na komercialni uspeh).
Že prej omenjeni simfo prog rockovski ep »Sanctuary« je najbolj ambiciozno delo na »The Wedge« in hkrati eden izmed najbolj priljubljenih dosežkov v celotni Pallas povesti. Napeto in nekoliko mračno vzdušje počasi iz sekunde v sekundo narašča, pri čemer se zlasti Reed izkaže še z eno vrhunsko pevsko predstavo. Prehod v kompleksno sekcijo s keltskimi ambientalnimi niansami je imenitno speljan. Člani banda se še enkrat izkažejo s številnimi kompleksnimi improvizacijami, pri čemer najbolj izstopa kitarist Mathewson s svojo gastronomsko solažo. Ne manjka tudi epski zaključek v ‘znanem stilu’, kar je pri Pallas nekako skorajda samoumevno. Album se zaključi z melodramatičnim »Nightmare«, ki že z naslovom sporoča, da gre za najbolj mračno stvaritev na »The Wedge«, kjer Reedov vokal edinkrat na albumu zveni zlobno in poskuša soustvariti vzdušje iz kakšne filmske grozljivke. Med številnimi srhljivimi efekti in še eno imenitno kitarsko solažo po specifičnosti izstopa skorajda black metalsko obarvan, brutalni refren.
»The Wedge« je še danes eden boljših dosežkov v povesti škotskih neoprogrockovskih veljakov, čeprav je po mojstrovini »The Sentinel« predstavljal skorajda razočaranje, saj so Palllas zanj uporabili nekoliko bolj previdno in z nekaterimi zvočnimi kompromisi pogojeno formulo. Pallas v času, ko so njihovi neoprogresivni vrstniki Marillion doživljali triumf kariere, žal ni prinesel zasluženega uspeha in čeprav uradno niso nikoli razpadli, so z glasbene scene poniknili vse do leta 1999, ko so končno izdali svoj tretji studijski album »Beat the Drum«.
Zasedba
Alan Reed – vokal
Graeme Murray – bas kitara, spremljevalni vokal
Niall Mathewson – kitara
Derek Forman – bobni
Ronnie Brown – klaviature
Produkcija
Pallas
Seznam skladb
1. Dance Through The Fire (4:46)
2. Throwing Stones At The Wind (5:15)
3. Win Or Lose (4:32)
4. The Executioner (5:36)
5. Imagination (4:35)
6. Rat Racing (8:09)
7. Just A Memory (5:29)
8. Stranger (3:50)
9. Sanctuary (9:34)
10. Nightmare (4:24)
