Založba: BMG
Datum izida: 29. 4. 2022
Produkcija: Thunder
Dolžina albuma: 70.37 min.
Zvrst: Hard Rock
Ocena: 9.0/10
Thunder se po dveh letih vračajo z novim albumom. “Dopamine”. Naslov, ki je navdahnjen nad aktualnim stanjem družbe in je njena satirična refleksija: »Masovno obleganje družbenih omrežij med pandemičnim lockdownom, v brezmejnem pehanju za novo momentalno dozo srečnih hormonov.« Album »Dopamine« je nastal v času ‘koncertnega brezdelja’ skupine. Se pravi v času Covid-19 scenografije.
To kar so postregli legendarni britanski hardrockerji z novim albumom je tako rekoč ‘nezaslišano’. Dopamine je prvi v njihovi dolgoživi karieri, ki je dvojni. Dvojni s šestnajstimi komadi in preko sedemdesetih minut igralnega časa. In? Thunder ne popuščajo. Po vsega dobrem letu odkar je izšel odlični predhodnik »All The Right Noises« (2021, RockLine recenzija), je tu že novi in to kar dvojni studijski album.
Thunder, ki mimogrede v karieri niso naredili niti enega slabega albuma, le leta 2008 so razočarano razglasili, da odhajajo v penzijo, kar pa so na veselje vseh privržencev skupine preklicali leta 2014, kujejo še naprej razbeljeno jeklo. In to silno, silno prevzetno in prepričljivo. Za Thunder bi lahko rekli, da so nekakšna uspešna zgodba o nasledstvu lika in dela Led Zeppelin in Bad Company, ki to ‘blues in hardorockovsko vrzel’ silno učinkovito opravičujejo s slehernim studijskim izdelkom.
Dopamine se odpira intenzivno, koketno, prevzetno. Hipoma. Pisan bo na kožo vsem dosedanjim privržencem skupine. Že uvodni komadi prepričajo o tem da ostajajo tudi na novem albumu neusahljivi v navdihovanju. Uvodno rock’n’roll skokovitost umirja sicer tretji album Even If It Takes A Lifetime, ki pa ima to zanimivost, da sili z muzikalnostjo naravnost na radijske frekvence. Peta skladba Unraveling je še izdatneje podprta z akustiko, ob kateri pa se še posebej iskri tista edinstvena čutnost Dannyja Bowesa, medtem ko se zlasti v zaključnem delu s fascinantno solažo vključi v komad znova na moč pronicljivo še drugi pogonski motor Thunder kolesja, to je fascinantni kitarist Luke Morley. Ob akustični podlagi postanejo kontrasti, ki jih niza solaža električne kitare kvečjemu intenzivirani.
Thunder ostajajo na trenutke izredno zbadljivi, šegavi, sarkastični, tudi lucidni, na trenutke pa tudi zelo resni in melanholični. Tipsko britansko. Črni humor je tudi tokrat dobil na novem Thunder albumu svoje legitimno uzakonitev. Last Orders je posebej fascinantna točka, polna zanimivih prehodnih kontrastov, z blago ‘na-swing-anim’ ritmom, ki izkazuje izjemno uigranost, rutiniranost in izkušenost Thunder mašinerije. Tu je Just A Grifter z dodano violino, ki vleče blago ‘cigansko’, bend pa tradicionalno išče vodilno oporo v aranžiranju tudi v rabi klasičnega klavirja, kot je to nakazano v briljantnih kontrastih točke I Don’t Believe The World, kjer se pridružijo tudi ženski spremljevalni vokali. Premeteno.
Novi album, ki ne skriva novih odličnosti, sicer nikdar ne bo zasenčil prvenca »Backstreet Symphony« (1990) in njegovega naslednika »Laughing On Judgement Day« (1992). Po oceni za tri do štiri komade definitivno predolg, a je očitno skupina čutila, da gre novo ustvarjeni material preprosto skupaj in da v tem oziru ne misli ‘improvizirati’. Tu je denimo Dancing In The Sunshine, ki se z lahkoto vrti kadarkoli na katerikoli radijski frekvenci in s katero Thunder tudi v letu 2022 več kot premeteno izzivajo uspehe svojih zimzelenih hitov, s katerimi so postali komercialno uspešni v devetdesetih. JE pa tu definitvnio element, ki dodaja piko na ‘i’, s katero Thunder odstopajo od sodobnikov podobnih glasbenih usmeritev. To je preprosto tista orjaška vokalna karizma Dannyja Bowesa, ki ostaja tudi na novem albumu »Dopamine« intenzivno sijoča in ob kateri zvenijo vse kar je odigrano v skoraj 71 minutah igralnega časa, tako učinkujoče. Vredno sleherne pregrehe. V glasbenem oziru receptura s katero rokujejo Thunder, ne prinaša revolucije. Je pa vse znova tako izvedeno, da se materialu ljubitelj strastno grabežljive erotogenosti z bluesom prežtega hardorocka vedno znova in znova ne more upirati. Ni odveč dodajati, da takšna glasbena poza vsrkava lahko marsikaj v svoje aranžmaje. Mdr. tudi fascinantno alt saksofonsko solažo v izhodnem delu skladbe Big Pink Supermoon. Spet zareže na trenutke slikovita slide kitara izpod rok Morleya, kot je to nakazano v naježeni otvoritvi singla Across the Nation. Tu je mračna in rockersko navita sklepna No Smoke Without Fire. Slikovitosti in dinamike albumu resnično ne primanjkuje.
Ne. Tudi tokrat Thunder niso storili ene napake. Album »Dopamine« je nova fascinantna plošča britanskih lisjakov (blues) hard rocka, polna potentnih prebitkov testosterona in premetenih vraž, ki jih izkušena skupina slikovito vleče iz rokava in s katerimi si vedno znova priigra zmagoviti poker asov. Vstaviš jo v predvajalnik in preprosto v njej uživaš. Album, ki ga v prvem šusu poslušanja še zdaleč ne absorbiraš. Raste pa k srcu. Prirašča. Vse bolj in bolj. Iz rotacije v rotacijo. In ob tem poslušalca tudi konkretno nagrajuje.
Album »Dopamine« je od glave do pete nov odličen Thunder album, ki je opravičil prav vsa visoka pričakovanja kritične javnosti. Sploh glede na dejstvo, da prihaja po 13. mesecih za predhodnikom »All The Right Noises«, kar pomeni, da so v kratkem obdobju Thunder učinkovito vnovčili visoko navdahnjen kreativni zalet, ki jih hvala bogu ne pušča na cedilu niti po več kot 30. letih delovanja. »Dopamine« bo gotovo postal kandidat za enega najbolj profilirano dovršenih ter pronicljivo vžigajočih rock albumov letošnjega leta. Album je tudi konkretno družbeno kritično angažiran, z nekaterimi besedili, ki so še posebej pronicljiva, kar nakazujejo neposredno že naslovi skladb, kot je to npr. odlična One Day We’ll Be Free Again. Skratka. S takšno ambicioznostjo, kot jo Thunder izkazujejo na albumu »Dopamine«, se gre s strani zrele skupine v prihodnje nadejati še mnogo podobnih ‘sladostrastij’.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. The Western Sky
2. One Day We’ll Be Free Again
3. Even If It Takes A Lifetime
4. Black
5. Unraveling
6. The Dead City
7. Last Orders
8. All The Way
CD2 / LP2
1. Dancing In The Sunshine
2. Big Pink Supermoon
3. Across The Nation
4. Just A Grifter
5. I Don’t Believe The World
6. Disconnected
7. Is Anybody Out There?
8. No Smoke Without Fire
Zasedba:
Danny Bowes – vokal
Luke Morley – kitara
Ben Matthews – kitara
Chris Childs – bas kitara
Harry James – bobni
Samo dva “stara” banda sta na planetu, katerih nove albume brez razmisleka kupujem tudi v 21. stoletju: Deep Purple in Thunder. Thunder preprosto ne znajo razočarati.
Upam, da bodo prišli kam v relativno bližino, res rad bi jih videl na headlinerskem koncertu, doslej sem jih, sicer velikokrat, videl samo na festivalih.
Thunder sem imel jaz čast gledat samo na dveh festivalih v Nemčiji, zelo rab bi ujel kak klubski špil. spominjam se leta 2008, napovedani so bili v sazlburškem Rockhouse-u, potem pa so nenadoma objavl da se bodo upenzioniral…
Dobro da so to svojo penzijo kasneje preklicali.
Drugač pa jaz isto reagiram na njihove izide, še dobro da so na BMG založbi – to pomen da bo Mueller na Čopovi v Lj ziher dobil kak vinilni izvod albuma, brez da bi ga bilo treba ekstra naročat. 😀