Avtor: Aleš Podbrežnik
Izvajalec: Howe, Steve
Založba: Warner Classics
Izid: year
Trajanje: 52:14
Ocena: 3/5
Steve Howe je zaposlen mož. Znova je aktiven z Asia, pravkar je izdal album z Yes, obredel novo svetovno Yes turnejo, vseskozi pa beleži takšne in drugačne samostojne studijske izdaje, zadnja je bila kompilacija njegovih glasbenih “ostružkov”, ki jo naslavlja kot “doma zvarjeno”, skupno že četrta (“Homebrew IV.”, 2010).
To pot se je kitarski vešč odločil za album, na katerem bo prednostno predstavljal svoje izrazoslovje skozi zgibanke skladb, ki jih vodijo orkestralni aranžmaji. K sodelovanju je privabil tovariša Paula K. Joycea, moža ki je kariero pričel v obskurnem new wave triu Sense, videl skupne turneje z Depeche Mode in Kim Wilde, kasneje pa zaslovel kot komponist, aranžer, producent, celo dirigent. Joyce je spisal mnogo glasbenih podlag za filme, nanizanke,.. veliki uspeh pa mu je prinesla skladba Can We Fix It? za film “Bob the Builder”!
Zanimivo je opažanje, da Joyceovi aranžmaji radi dominirajo na mnogih točkah, Howeova kitara, pa načeloma v njih deluje, kot polnilo prostega prostora za izražanje motivov in solističnih izletov, kar je precej logično, ne glede na to, da štejemo album pod nov Steve Howe album. Howe nima več skrivalnic. Svoja idejno najbolj pronicljiva glasbena leta je odslužil, v sedemdesetih z Yes in obema klasičnima samostojnima izdelkoma “The Beginnings” ter “The Steve Howe Album”. Revolucija, ki jo je povzročil s svojim prihodom v Yes, ko je pokazal, da lahko igranje jazza, rag-timea odlično funkcionira znotraj progresivno simfonično zasnovanih krajših ali daljših suit različno kompleksne figuracije, je zgradilo s strani glasbene mase pravo famo o nedotakljivosti, če ne kar nenadkriljivosti, Stevea Howea, kot glasbenega umetnika.
Tudi kasneje je Howe s samostojnimi deli navduševal. Takšna albuma sta denimo tudi v novem mileniju izdana “Skyline” ali/in “Spectrum”. Oba zelo drugačna albuma, a oba zelo solidna. Vsekakor pa se Howe po izrazni širini, pronicljivosti in eksperimentalno izzivalnem avanturizmu ne more kosati z njegovim sodobnikom Steveom Hackettom v zrelih letih ekspresije, ki ga pusti v svojih delih novega milenija na miljo za seboj, ko se sprehaja skozi pejsaž fuzije mnogoterih žanrov glasbe.
Howe znova preizkusi pestro paleto instrumentov “vezanih na strune”, od steel pedal kitare, dobra, banjo, izdatneje je uporabil akustično kitaro, pa vendar. Najbolj učinkujejo ravno prirejeni aranžmaji Vivaldija, Villa-Lobos, J.S. Bacha, ki so glede na izvirnike posrečeno prekodirani v unikatni kitaristov jezik, hkrati pa je v njih izražen pretanjen talent Joycea, ki iztrži v prirejenih aranžmajih iz izvirnikov bistvo in približa točke učinkovito do dostopnosti poljubnega poslušalca. Album “Time” mnogokrat deluje kot odlična glasbena podlaga za poljubni film, kar seveda izraža prisotnost Joycea na albumu. “Time” gre zelo lepo skozi želodec. Od glave do pete. Pastoralni element se prvič intenzivneje zasveti v King’s Ramson, zanimiv čelni sotrk country glasbe in klasične glasbe pa zabeleži igraje zbadljiva Orange, kjer sili Howeovo vozlanje proti rag-time-u in tik pred koncem radoživa Steam Age. V Purification združi Howe lastnosti jazza in neo klasicizma v preverjeno učinkujočo zmes, pastoralno ezoterični uvodni moment, pa deluje, kot oddaljeni odsev uvoda Yes klasike And You And I. V The Explorer je Howe še posebej previdno prilagodljiv, kar približa poslušalcu še izdatneje delo godal spremljajočega orkestra.
Kakorkoli je fama o nedotakljivosti Howea, kot kitarista daleč prenapihnjeno dejstvo zadnjih 15. let, pa seveda šteje le glasba. Howe, ki je že s skladbo Mood For A Day zgodaj v sedemdesetih potrdil, da popolnoma razume kaj je to neo-klasicizem, vsekakor tokrat ne prinaša nikakršne revolucionarnosti, prelomnih glasbenih novosti, ali česarkoli drugega, kar bi navdihovalo njegove sledilce, recimo temu učence igranja kitare, ki jih po svetu kar mrgoli. Za ta album je Howe povsem opustil element skupine. To je tudi prvi njegov album, kjer ni bobnov. Seveda je njegovega eklektizma vse polno na novem albumu, vendar pa je jasno, da se Howe na “Time” suče v povsem preverjenem izrazoslovju. Avtentičen “Howe” zvok, unikaten in prepoznaven slog, sta vseskozi prisotna, v to ne gre dvomiti. Vendar pa to pot deluje reč togo, matematično, preveč predvidljivo. Previdni “Time”deluje mestoma zaradi tega sterilno ter posledično odtujeno. Ujemanje gradnikov albuma je po tej plati kar preveč popolno, v naprej izračunano. Preprosto rutina, znanje in izkušnje nadvladajo ostale elemente interpretacije idej in jemljejo temu izdelku tisto piko na “i”, saj mu manjka do polne karizme le kanček več svojeglave “utrganosti”.
Steve je dobro situiran mož. Njegovi samostojni albumi, ki izhajajo v novejšem času, so posneti bolj kot ne za zabavo in iz prestiža. Mirovati pač noče, čeprav si je zasluženi status “penziča” že davno izboril. Ne glede na to, da “Time” ne skriva svojih kvalitet in eklektizma, ki je plod avtentičnosti glasbeno izrazoslovnega karakterja “gospoda Sove”, ni nujna izdaja, ker pač ne ponudi nič novega in nič posebnega. Zato bodo ta album v prvi vrsti na široko sprejeli dolgoletni privrženci kitarista in fanatični branitelji njegovega kataloga obširne diskografije. Ostali ne zamujajo ničesar, v kolikor še naprej neobremenjeno uživajo v prvih dveh albumih Stevea Howea in so “Time” nemara preslišali.
Zasedba
Steve Howe – kitara
Paul K. Joyce – klaviature, orkestralni aranžmaji
Virgil Howe – klaviature
Produkcija
Paul K. Joyce & Steve Howe
Seznam skladb
1. Bachianas Brasileiras No. 5 (Aria) (3:58)
2. King’s Ransom (4:31)
3. Cantata No. 140 (Wachet Auf) (3:57)
4. Orange (2:43)
5. Purification 3:52
6. Rose (3:41)
7. The Explorer (5:09)
8. Kindred Spirits (5:10)
9. Concerto Grosso in D Minor Op. 3 (5:24)
10. The 3rd of March (5:51)
11. Steam Age (3:12)
12. Apollo (4:43)
