Kraj: Hala Tivoli, Ljubljana, Slovenija
Datum koncerta: 25.06.2007
Število obiskovalcev: 600
Cena karte: 35-40 evrov
Redkokdaj se zgodi, da se začne koncert že malo pred napovedano uro. Joshua Radin, mlad glasbenik, ki spremlja Tori Amos na nekaterih evropskih nastopih, je naredil natanko to. Že nekaj minut pred osmo zvečer stopi na oder z akustično kitaro v roki , v spremstvu kontrabasista, Jona Flowerja. Vidno dobre volje glasbenika odigrata štiri skladbe, z veliko govora med vsako pesmijo. Dobrih petindvajset minut je namenjeno njunemu ogrevanju. Izvajata zelo toplo, povsem akustično glasbo, ki v večji meri sloni na kontrabasu, na katerega Jon igra raje z lokom, kot pizzicato. Brez tega bi verjetno ta glasba delovala dosti bolj vsakdanje, tako pa dobi zares precej poseben prizvok. Med drugim Joshua ni mogel skriti navdušenja nad Ljubjano, “prišli smo včeraj zvečer… in smo šli na sprehod dol ob reki… zares čudovito! Resno mislim, da Ljubljana ni samo eno najlepših, ampak je najlepše mesto v vsej Evropi! To sem že sinoči napisal na svoj forum”. Proti koncu se jima na odru pridruži mlado dekle, ki samo še podkrepi že tako izredno nežno in melanholično glasbo. Za tem vsi skupaj odidejo, pred tem pa Joshua še opozori, da bo medtem ko se pripravlja oder za Tori Amos on podpisoval cdje, katerih drugače še ni mogoče kupiti pri nas. In nabralo se je kar nekaj oboževalcev, očitno se bodo njegove želje še uresničile, ko je dejal, “zahtevajte od založb, da nabavijo ta album, tako se bom tudi jaz lahko vrnil na kakšen nastop!” Upajmo, da bo kaj iz tega.
Zatem se začne dolgo čakanje na Tori Amos. Čeprav je bil oder pripravljen že po približno petnajstih minutah se čakanje nadaljuje. Očitno sodi to k obveznemu delu njenega nastopa. Mine že dobre pol ure in publika postane nemirna, vendar kričanje in glasno ploskanje ne privedejo do želenih rezultatov in spet nastopi tišina. V podobnih ciklih se stvar še nekajkrat ponovi, dokler se kakšne tričetrt ure po tem, ko je Joshua Radin zapustil oder, naenkrat ugasnejo luči in potem ni minilo niti pet sekund, da so na odru že stali trije spremljevalni glasbeniki Tori Amos.
Z vsemi tremi glasbeniki, ki jo spremljajo na tokratni turneji sodeluje že vrsto let, Matt Chamberlain na tolkalih, Jon Evans na bas kitari in Mac Aladdin na električni kitari. Kot je kasneje povedala, “zares sem počaščena, da lahko igram s temi ljudmi”. Brez obotavljanja začnejo igrati zelo naelektreno glasbo, ki počasi privabi na oder še g. Amos oz g. Isabel, kot se je izkazalo, saj je prišla s svetlolaso lasuljo in v drugačni obleki v kateri je izvedla šest skladb. Isabel je ena od alter-osebnosti, ki so se pojavile na albumu American Doll Posse. Zatem se je prelevila v Tori, torej v rdečelasko kot jo poznamo.
Na oder je prišla s prižgano cigareto (cigarilosom?) z zelo počasno in namensko pretirano teatralno hojo, v stilu deklet iz kriminalk iz časov noir filmov. Začne s pozdravom predsedniku dežele preko luže, “Yo George!” in njegovi politiki “Is this just the Madness of King George? Yo George! Well you have the whole nation on all fours”.
Vsi na odru delujejo izredno sproščeno in dobre volje in v prav norem tempu se premikajo iz ene pesmi v drugo skoraj brez presledka med njimi. Pogled na oder je bil zares izjemen in tudi ozvočenje je bilo vseskozi na izredno visoki ravni, kar je v naših krajih prej izjema kot pravilo. Nad odrom, ravno nad Tori, so se dvigale nežno bele zavese, ki so tvorile vzorec, ki je deloval kot njena pričeska in kot odlična podlaga za vrhunsko razsvetljavo, ki je segala vse od osamljenih lučk, katere so priklicale v zavest jasno zvezdnato nebo v poznem večeru ali pa odsev teh istih zvezd nekje na samotni, umirjeni morski gladini, do intenzivnih in povsem podivjanih luči nekega ambienta v katerem se bohoti povsem drugačna kultura.
Ko zakoraka nastop približno v svojo trideseto minuto, se oglasijo glasni elektronski ritmi, ki se razvijejo v remiks pesmi “Professional Widow” in Tori oz. Isabel nenadoma zapusti oder. Njeni trije fantje pa ostanejo, povsem vključeni v glasbeno podlago, medtem ko ekipa hitro zamenja električne klaviature na katere Tori igra poleg ali pa hkrati s svojim zvestim Bosendorfer klavirjem, z orglami. Nekaj trenutkov zatem se že pojavi Tori v izredno svetleči zlato-rdeče-zeleni obleki. Takoj, po prvih treh notah takta zadnje uspešnice “Big Wheel”, se občinstvo tako razživi, da povsem sinhrono zapusti svoja sedišča in se nagnete ob odru, kolikor se je pač blizu dalo priti, saj so varnostniki dobro opravljali svoje delo. Tori prav očitno nasmejana porazdeli polovico svojega provokativnega in sila popularnega verza s publiko; Tori: “M.I.L.F.” publika: “Don’t you forget!”. Od te točke naprej pa se je navdušenje samo še strmo stopnjevalo. Za tem zaigrajo “Crucify”, njeno prvo in prav gotovo eno od največjih uspešnic, sledita ji še “Cornflake Girl” in “Caught A Lite Sneeze”, ki prav tako poskrbita za še dodatno vročično stanje.
Ko sem Tori pred leti videl na Dunaju v sklopu turneje Strange Little Girls ni bilo vznemirjenje niti približno podobno temu in tudi izbor pesmi je bil precej bolj “samo za resne oboževalce”. Precejšnje nasprotje temu danes!
Vzdušje je bilo skozi celoten nastop neverjetno in to kljub temu, da ni bilo skoraj nobenega nagovora publiki, razen tega “You’re absolutely amazing! It is really magnificent! We are very honoured to play here for you. I could play all night long until I just go poop!”. No, poleg tega pa je nasmeh na njenem obrazu povedal več kot bi lahko kakšna neumna fraza kot “kje so roke!” ali kaj podobnega. Ne da pa se iti tudi mimo njenega nehehnega flirtanja s publiko in/ali s fotografi, ki so dobili svojih pet minut ravno med “Big Wheel”. Vseskozi se je s široko razmaknjenimi nogami med igranjem in prav navihanimi boki, nadvse zapeljivo muzala. Nemalokrat pa je tudi stala s hrbtom proti občinstvu, z eno nogo na klavirskem stolčku in komaj opazno namigovala na ples, tudi drugače je proti koncu koncerta igrala klavir in pela stoje.
Kmalu zatem ostane Tori na odru sama in odloči se, da bo popeljala celotno stvar v nekoliko bolj intimno in umirjeno okolje, a prav tako vznemirljivo. Vrhunec tega solo dela je bila nedvomno izjemna izvedba pesmi “Winter” iz njenega prvega albuma Little Earthquakes (1992). In ni potrebno povdarjati, da je publika poznala vsa besedila in da je zvesto mrmrala z njo. Čudovito.
Trio se vrne in s skupnimi močmi odigrajo še tri poslednje pesmi, uradnega dela nastopa, dve iz prejšnjih albumov “Northern Lad” iz albuma From The Choirgirl Hotel (1998) in “God” iz Under The Pink (1994), ki spet dvigne termometer v dvorani na vreliščno mejo. Zaključijo pa s skladbo z zadnjega albuma, ki se besedilno vrne na začetek koncerta, saj je le to zopet nekoliko bolj jezno od predhodnih pesmi, torej “Code Red”, “Victory is an elusive whore. She is as easily mine. As she is yours”. Tokrat je bila zmaga na strani vseh prisotnih, tako tistih na odru, kot tistih ob njem.
Skupina odide in začne se spodbujanje k njihovi vrnitvi, kar je bilo seveda načrtovano, saj takoj priteče do roba odra Toriin osebni čuvaj, ki da ukaze varnostnikom, da lahko pustijo obiskovalcem, da se povsem približajo odru. Takoj za tem so spet vsi na odru in vse kar se je zgodilo do takrat, kar se tiče same stopnje energije, je bilo v podaljšku še preseženo. Odigrajo “Precious Thing” in “Bouncing Off Clouds”, obe izredno siloviti in neugnani, kot da zares ne bo konca. In če je bil podaljšek načrtovan, drugi najverjetneje ni bil, a je bil obvezen, drugače ni šlo. Kvartet se ponovno vrne in začnejo prav tam, kjer so prej končali. “The Waitress”, pesem o sovraštvu na delovnem mestu, ki preseže samega sebe in se sprevrže v željo po ubijanju iz ljubosumja. No, če je pesem na albumu (Under The Pink) slišati, kot da jo poje nekoliko histerična, nepovsem prisebna oseba, je bila tu slišati kot iz ust dosti bolj psihopatske osebe, ki s svojo mirnostjo že iritira in na koncu deluje še dosti bolj nevarno, čeprav precej bolj latentno. Zares zadnja pa je čudovita izvedba “Hey Jupiter” (Boys For Pele, 1996), ketero je Tori cel čas igrala simultano na klavir in orgle. Očitno je po vseh teh letih preigravanja pesem dobila neko povsem novo življenje, ki jo je zares oplemenitilo.
Zatem se Tori, Matt, Jon in Steve še enkrat objamejo, ter poklonijo publiki in od tu naprej zares ni bilo več videti dosti možnosti, kam bi še lahko šli. Zares odličen zaključek odličnega več kot dve uri trajajočega nastopa. Prav gotovo eden boljših glasbenih dogodkov, ki so oz. ki še bodo pretresli naše kraje, čeprav v veliki meri precej spregledan, kar se tiče obiskovalcev.
FOTO: Boštjan Malavašič
Setlista
01.Yo George
02.Sweet Dreams
03.Theme From Exorcist
04.Almost Rosey
05.Devils And Gods
06.In The Spring Time Of His Voodoo
07.Professional Widow
08.Big Wheel
09.Crucify
10.Take To The Sky
11.Cornflake Girl
12.Honey
13.Caught A Lite Sneeze
14.»new wine«
15.Winter
16.Cooling
17.The Beekeeper
18.Northern Lad
19.God
20.Code Red
————————–
21.Precious Things
22.Bouncing Off Clouds
————————–
23.Waitress
24.Hey Jupiter
Galerija slik
